torek, 13. september 2016

STARI LIKALNIK



»Kako deluje ta tvoj likalnik?«, sem vprašala babiko. Tako sem namreč klicala svojo babico. Bila je moja babika. Vedno z ruto na glavi. Takšno sivo, z nevpadljivim rdečim vzorcem ob robu. Imela jo je za vsak dan. In vedno je nosila tudi predpasnik, v katerega žepe je običajno nekaj zbirala ali shranjevala.

Naša nova hiša je stala zraven njene stare hiše, v kateri je živela še s prvo in drugo hčerko. Ker je bila že stara, sem ji večkrat pomagala pri hišnih opravilih.

»V ta likalnik bova dali vroče oglje in videla boš, kako bo potem dobro likal«, je dejala medtem ko je kuhala gobovo juho s krompirčkom. 

»Kar sam bo likal?«, sem se čudila. »Seveda bo sam likal, ti ga boš samo vozila po mizi«, je odgovorila in se hudomušno smejala. Medtem ji je trebuh poskakoval gor in dol. Babika je bila kar obilna ženska, vendar še okretna in polna energije.

Najraje na celem svetu je hodila v gozd, kjer je nabirala marsikaj, največ pa gobe in jeseni kostanje. Poznala je razne vrste gob, tudi tiste, ki rastejo pod snegom. Kadar jih je nabrala veliko, jih je razdelila svojim otrokom. 

Vedno je vzela v gozd tudi svojo palico, pri vrhu ukrivljeno. Uporabljala jo je za brskanje po listju. In pod njim je vedno kaj našla. Pri tem opravilu je bila zbrana in ni imela volje poslušati moje čebljanje.

Ko je iz svoje stare hiše šla mimo naše nove hiše, je s palico potrkala po mojem oknu in odšla naprej. To je pomenilo: »V gozd grem! Greš zraven?« Če sem utegnila, sem potegnila nase pulover, obula teniske in tekla za njo. Nikoli me ni počakala. Niti se dogovarjala, kdaj imam čas ali ga mogoče nimam. Njeno trkanje je pomenilo: » Če greš zraven, pridi sedaj! Če ne, pa drugič!« 

In jaz sem po navadi vse spustila iz rok in pohitela za njo. Tudi sama sem imela rada gozd in najina druženja. Meni najljubše je bilo nabiranje kostanjev in temu je tako vse do dandanašnjih dni. Kostanj je naznanjal, da se bomo doma kmalu posedli ob ognju in jih pekli.

Nekega dne mi je oče povedal, da je njegova mama, moja babika v bolnici. Malo me je zaskrbelo. Pa ne preveč. Babika je bila močna ženska. Ona že ne bo hitro podlegla kakšni bolezni.

Obiskala je nisem, ker me nihče ni hotel vzeti s seboj. In pred mano se ni nihče pogovarjal o njej.

Čez dva dni je v mojo sobo prišla mama. Usedla se je na rob postelje in me povabila, da se ji pridružim. »Babika je danes umrla«, je rekla. Najprej ji nisem verjela. Ni se mi zdelo mogoče. Nekaj dni nazaj sva bili še skupaj v gozdu. Nič mi ni povedala, da je z njo kaj narobe.

Kako naj verjamem, da je danes naj ne bi bilo več. Nikjer. Niti doma niti v gozdu in niti v bolnici. Silila sem v mamo s tisoč vprašanji in dobila odgovor na samo nekatera.

Po nedoločenem času so me oblile solze, ki jih nisem znala ustaviti. Vrele so iz nekih neznanih globin, za katere nisem niti vedela, da jih imam. 

Prvič v svojem življenju sem se srečala s takšnimi občutki in tovrstno bolečino. S smrtjo.

Ko je minil prvi šok, sem pogledala mamo in videla v njenem pogledu sočutje. Niti takrat niti kasneje nisem razumela, da ni čutila podobno kot jaz. 

»Mama, kaj nisi nič žalostna?«, sem jo vprašala. Megleno se spomnim, da mi je razlagala nekaj o tem, kako imamo ljudi okoli sebe različno močno radi. Odvisno od tega, v kakšnem odnosu smo z njimi.  

Do takrat sem bila prepričana, da vsi ljudje, ki čutijo globoko žalost, morajo jokati, da lahko sprostijo to silo, ki jim stiska grlo in ne dovoli dihati. 

Pa še nečesa takrat nisem razumela. Ko smo tistega zimskega dne stali ob babikinem odprtem grobu, se je njena druga hčerka vrgla na tla in začela vpiti na ves glas: »Mati, o mati, o mati……!« Njeno vpitje je preglasilo obred, ki sem ga sicer poslušala, a v glavnem nisem razumela.

Zadnja dva dni sem razmišljala, kaj bi si iz babikine stare hiše želela odnesti za spomin na najin skupni čas. Saj sem že vedela kaj! Samo sem še vseeno zavlačevala s končno odločitvijo. Želela sem ostati v spominih na najine skupne poti in bala sem se vstopiti v njeno prazno stanovanje. Danes vem, da sem tako na svoj način žalovala in se spopadala z novimi spoznanji in z novo resnico.

Najbolj pri srcu mi je bil njen stari likalnik. Tisti, ki »sam lika«. 

Upala sem tudi, da bom našla še tisto njeno ruto, ki jo je nosila »za vsak dan«. Da je le ni vzela s seboj v bolnico in sedaj nihče več ne bo vedel kje je.

Nekega večera sem se odločila, da bom prestopila prag njenega doma, čeprav nje ni več ne blizu ne daleč.

Premagala sem strah in tiščanje v prsih. Prižgala sem luči  in se usedla na posteljo. S pogledom sem božala njene stvari, slike in knjige.

V tistem je hrup zmotil moje misli in naznanil glasen prihod moje tete, njene druge hčerke.
Z nejevoljo v glasu me je vprašala kaj tukaj iščem? »Nekaj bi si vzela za spomin na mojo babiko«, sem rekla. 

»A tako!« je zatulila name. »Še dobro je nismo pokopali, ti pa bi že rada kaj odnesla. A televizijo si ogleduješ? No, te pa že ne boš vzela, ti pohlepnica mala!«

Gledala in poslušala sem jo z odprtimi usti. Ko sem dojela, da me ne razume in niti malo ne čuti moje stiske, sem se pognala proti vratom.

Vsa hlipajoča sem pritekla domov in se zaprla v svojo sobo. Z nikomer nisem želela govoriti, kaj šele iskati tolažbo.

Sveta odraslih nisem razumela. Tako kot tudi odrasli niso razumeli mojega.

Sama sebi sem prisegla, da praga babikinega doma ne bom prestopila nikoli več. Ni imelo smisla, ker tam nikoli več ne bo nje.

Naslednji dan sta starša izvlekla iz mene dogodke preteklega večera.

Oče je poskrbel, da sem dobila v spomin na babiko njen stari likalnik na oglje.

In tudi njeno ruto »za vsak dan«. Pravzaprav mi je prinesel dve, ker ko je iskal tisto »ta pravo«, ni bil prepričan, da ve, katero točno imam v mislih. Zato je prinesel še črno z belimi pikicami.

Pisarka Simona

Ni komentarjev:

Objavite komentar