ZDRAVITELJICA BETI
Kdaj sem korenito posegla v zavest vseobsegajoči ljubezni?
Morda takrat, ko
sem srečala Beti ...
Ko sem jo srečala, je bilo videti, da je zapuščena od celega
sveta...Dobesedno zapuščena. A ob enem tako zelo pogumna. Tako zelo vztrajna,
da najde rešitev iz položaja, v katerega je bila pahnjena.
Takrat je bil mesec november. Živela je na samotnem otoku brez kogar koli,
ki bi mu bilo mar zanjo. Tako sem se počutila tudi sama.
Bila je neverjetno kultivirano bitje. To sem spoznala, ko se je odločila,
da sem njena rešiteljica ne glede na vse. Zatekla se je v mojo ulico, pod moje
okno in me klicala na mile viže. Vztrajno in neomajno je naskakovala okensko
polico, ki jo je bilo nemogoče doseči.
Zato sem ji odprla vrata. Točno tako, kot so se v tistem času tudi meni
odprla nedosegljivo visoka vrata. Na videz nedosegljiva – kot sem kasneje
spoznala. Stekla je v mojo sobo, kot bi bila od nekdaj njen dom in sprejela
mojo roko. Točno tako, kot je tudi meni bila ponujena »nevidna« roka.
Oboževala me je, iskala zatočišče in hrano in kanček ljubezni – prav to sem
iskala tudi sama. Njena omikanost in prilagodljivost je bila neomajna. Dokler
ji nisem nastavila posode s peskom, se je iztrebljala ob luknji v kadi za prhanje.
To mi je nehote povedalo njeno zgodbo – nekje je že imela dom. A ljudje so jo
zapustili. Ko sem sedela za mizo in pisala, se je samodejno zleknila čez moji
nogi in ju grela.
Videti je bilo, da je čez poletje morala živeti v družabnem okolju, saj se
je odlično znašla v zaprtem prostoru. Ko je prišla jesen in ko so otok
zapustili zadnji turisti, je ostala prepuščena sama sebi na milost in nemilost.
Tako prepuščena sama sebi, kot sem bila v tistem času tudi sama.
Zakopala se je v moj vrat in mi predla na uho uspavanko, mi lizala duševne
rane in čutila z menoj veliko bolj, kot to zmore človek. Bila je videti kot
dobri duh, ki hrabri, pomirja in hkrati zdravi na zemeljski ravni. In vendar je
tudi sama potrebovala točno to, kar sem potrebovala sama.
Ljubezen.
Delila jo je brezpogojno, hvaležno, nadvse ljubeče in predano. Bila je drobna, zanemarjena, s tumorjem na smrčku, z zlepljeno in smrdljivo dlako. Dan za dnem sem jo razčesavala, priskrbela njej najljubšo hrano in jo držala v krilu, kot da bi čuvala največji zaklad tega sveta.
Prvič sem OZAVESTILA, da nobeno živo bitje ne preživi BREZ LJUBEZNI.
Pomanjkanje vsega drugega ne pomeni nič, ko lahko prejmemo zrno ljubezni. Samo
ljubezen celi vse rane tega sveta. Samo z ljubeznijo se zmore preživeti.
Njena hvaležnost za prejeto ljubezen je bila brezmejna. Spremljala me je na
mojih samotnih poteh, kot bi bila pes čuvaj. Skupaj sva »rabutali« blitvo na
župnijskem vrtu. Uprizarjala mi je igre, ob katerih sem se nasmejala od srca.
Pokazala mi je svet v drugi luči in posvetila na rane s toliko ljubezni, da sem
se dušila v solzah. Pomagala mi je premoščati lastno bolečino, neznosno
trpljenje in postala prijateljica nad prijateljicami.
Seveda je nemogoče opisati čutenja, ki sva jih delili medsebojno. Zdravi
druge - zdravi sebe, se je uresničevalo kot po božjem scenariju. Nič od
navedenega pa se ne bi zgodilo, če ne bi sama odprla srca za njen zdraviteljski
dar.
V tistem času se je sprožil v meni globok očiščevalni proces, ki je trajal
več let. Pa vendar ga je zakoreninila prav ona – moja prva brezpogojno predana
in ljubeča zdraviteljica Beti.
Beti je bitje iz mačjega sveta. Med nama ni meje, ni ločnice. Tudi sama že
po osebni naravi, posedujem veliko mačjih lastnosti. Najbolj izrazita je
samosvojost. Samosvoja že od mladih nog, kot bi rekel moj oče.
Najbolj me je presunilo spoznanje, da sem globoko zazrta v Betine oči, v njih
zagledala samo sebe. Odsev sebe. Prišel je trenutek, ko nisva bili več Beti in
Simona – postali sva ENO. Dobesedno ENO – vseeno, ona ali jaz - bili sva ENO.
In ta ENOST je zaznamovala mojo nadaljnjo pot – pot ljubezni, ki me je vodila
do vseobsegajoče ENOSTI v ljubezni.
Danes je Beti še vedno ob meni. Nisem je pustila na otoku, temveč sem ji
ponudila svoj dom na celini.
Danes sva celostni, celoviti – vsaka zase kot tudi skupaj. Druga drugi sva
zacelili globoke rane v biti in zdaj zdraviva tudi druge. Spontano, naravno,
brez posebnega truda ... In kdor želi, je deležen zdravljenja.
Če se le odloči, da bo tudi sam odprl vrata ljubezni.
