Pisarka Simona&Simon: PRIJATELJA

BETINA

Naključno sem spoznala par in se z njim povezala skozi kratka druženja. Lepega dne sem jima omenila svojo skrito željo, svoje življenjske sanje. Pisati in napisati knjigo. To željo sem gojila že od nekdaj in sanjarila, da bom pisateljica. Morda za otroke, morda za odrasle, morda za vsakega nekaj.

Nekega popoldneva sem prejela klic: »Pridi v najino hišo ob morju in ostani, kolikor dolgo želiš. Prihaja jesen, obiskovalcev ni in ti boš lahko sama in v miru pisala.«

O, Bog, samo ti v resnici veš, koliko neizpolnjenega hrepenenja se je takrat utrnilo v meni. Kako globoko hvaležnost sem občutila ob izkazani priložnosti. Nisem imela sredstev za dolgoročen najem apartmaja, ampak prijatelja sta me pomirila, da jima čisto zadostuje, če poplačam samo stroške bivanja.

V trenutku sem se znala prestaviti v ponujeni mi svet, saj sem v njuni hiši že imela priložnost preživeti pustolovsko dopustniške dni. Hiša stoji v stari vasici, zidana je iz kamna in opremljena s toplino lesa. Čarobnost, ki jo izžareva in zapis, ki ga nosi v svojih debelih zidovih, že sam po sebi ponuja idealne pogoje za ustvarjanje čudežev.

Tako sem uredila vse potrebno in odpotovala v meni ljubi kraj, kjer sem ostala ves mesec. Uresničila sem svoje sanje, napisala knjigo in ob tem spoznala svojo brezmejnost.

Vse, kar sem pred dobrim mesecem mislila, da je moja resnica, vse sem ovrgla. Če sem pred tem mislila, da nikoli ne bom zmogla, sem sedaj vedela, da zmorem. Če sem pred tem mislila, da nisem vredna, sem sedaj vedela, da sem najvrednejša. Če sem pred tem mislila, da nisem ljubljena, sem bila sedaj ljubljenje samo.

Tékom dni sem doživela čudežne trenutke angelske prisotnosti. Ne v domišljiji in ne v nezavednem delu sebe, temveč v trenutkih popolnega zavedanja. Prejela sem angelsko oblačilo in sporočilo Ljubezni, ki me je prebudilo in odelo v nadčutno zaznavanje.

Spoznala sem, da resničnost ni to, kar čutim s svojimi omejenimi petimi čuti. Dobila sem vpogled vase kot v bitje Ljubezni in vsemogočnosti.

Hvaležnost je rastla iz dneva v dan in začela sem zaupati svoji Duši, ki se je z vsakim novim dnem oglasila z novim spevom. Pesem, ki je objela mojo Dušo, je bila mila in ljubeča. Popevala mi je o tem, kdo »Jaz sem«!

To pa je bilo zame izjemno spoznanje. Danes ga delim naprej in nejeverni Tomaži, bodo odkimavali z glavo. Prebujeni ljudje pa se bodo z menoj veselili. Tako preprosto je to!

Po prihodu domov svojih dveh prijateljev še nekaj mesecev nisem srečala. Slišali smo se po telefonu, si kaj napisali po elektronski pošti, to pa je bilo tudi vse. Žulil me je še dolg, ki sem ga imela do njiju. Na vsak način sem želela poplačati vsaj stroške, ki sem jih storila v času bivanja.

Ponovno smo se srečali na nekem dogodku v širšem krogu ljudi. Ob odhodu domov sem jima želela dati denar. Nisem mogla verjeti njunim besedam, da ga naj obdržim, da ga ta hip ne potrebujeta. Da želita prispevati k izdaji moje knjige in da nadvse želita, da mi uspe.

V njunih besedah sem čutila toliko iskrenosti, topline in Ljubezni, da sem bila pretresena v dno Duše in ganjena do solz. Ne vem, ali si lahko kdo predstavlja, kakšen dar sem v resnici prejela?.

Ne samo, da sem z njuno pomočjo dobila priložnost, da uresničim svoje sanje, dobesedno sta me ponesla vanje. Dihala sta z menoj v pričakovanju mojega uspeha.

Z zadrgnjenim grlom sem sedla v avto in se odpeljala proti domu. Solz nisem več mogla zadrževati. Iz mene so lile v potoku in kot da izvir nikoli ne bo usahnil.

Pomislila sem, saj me v resnici sploh ne poznata. V nekaj kratkih srečanjih mi ni uspelo povedati prav veliko o sebi. Kako je možno, da sta videla v mojo Dušo? Da sta me občutila bolj kot večina ljudi, ki me »pozna« že od nekdaj? Kako sta znala najti način in me postaviti na pot, po kateri sem hrepenela že od vedno?

Res smo vsi povezani. Eni bolj, drugi manj. Ko pa srečaš v življenju Dušo iz svojega kroga, ki te postavi predse, takrat se ne zmoreš dovolj zahvaliti za prejete darove.

Še zdaj, ko pišem to zgodbo, ponovno jočem.

Ko ob pisanju podoživljam doživeto, nimam pravih besed, s katerimi bi sploh lahko opisala občutenje sreče in neizmerljivo hvaležnost, da je moja Duša prejela zapis, ki šteje nad vse. Prejeto spoznanje želim deliti naprej.

»Iskreno in z vsem srcem občutiti z drugim pričakovanje njegovega uspeha.«

»Pokloniti brez pričakovanja, da boš v zameno karkoli prejel.«

Modrosti, ki sem ju ozavestila prav z njunim vzgledom. Ob tem sem uspela preseči globoko zakoreninjen vzorec lastne nevrednosti.

»Ljuba prijatelja, hvala vama za vse! V mojem srcu ostajata za vedno in še potem! Objemam in ljubim vaju kot sebe.«

Pisarka Simona&Simon

OGLED:
http://murter-gajeta.com/
http://www.murter-gajeta.com/sl/apartmaji

OPOMBA:Vse priložene fotografije, razen zadnje, so nastale v času pisanja knjige:

VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA,

to je novembra 2014. Prikazujejo vas Betino in posvojenko Beti!

Ko sem domačine spraševala, ali vedo, čigava je, mi je neka starka odgovorila:
"Ničija. Uzmi je i VOLI KAO SEBE!"

Eden izmed Vzhodov Sonca ...

Pred mano Betina, za mano Vzhod Sonca in
Jaz na čudoviti terasi!

Ulica, ki se spušča proti morju.

Pritepenka Beti z menoj na plaži - zaradi neobičajno dolge dlake se ne vidi,
kako je bila v resnici suhcena ... s tumorjem na smrčku, smrdljiva in ušiva ...