Koga?
Življenja!
Zakaj?
Ker ti bo ponudilo le to, kar misliš!
Ne verjameš? Prisluhni!
Tako pač to je. Prepričanje, da naše
misli ne krojijo našega življenja, je največja zmota vseh, ki se nanje ne
ozirajo.
Misli pa se udejanjajo, tako ali
drugače, saj je energija misli poleg spolne energije ena sama eksplozivna moč,
ki se slej kot prej manifestira na fizični ravni.
In kaj dela večina?
Na vse pretege razmetava svoje misli,
ki so brez repa in glave in izkazuje sebi in drugim omalovaževanje, presojanje,
ocenjevanje, ljubosumje, zavist … brez iskric iskrenosti ter se ob tem sploh ne
zaveda, kaj vse v resnici počne sama sebi.
Vedno le samemu sebi!!!
Ne, seveda nisi ti med njimi. Ali
pač?
No, vidiš! Sem jaz tista, ki bom
ocenjevala tebe? Nikakor! To boš vedno storil le ti sam sebi. Morda boš v
nadaljevanju to poskušal storiti tudi meni. A v vsem, kar boš mislil, da lahko
presojaš in ocenjuješ v mojih delih, boš presojal in ocenjeval le o SVOJIH
delih. Kajti jaz nikoli ne bom »ti«, kot ti ne boš »jaz«. Sva sicer povezana,
kot so pač povezana vsa živa bitja na tej zemlji, a pravice soditi komurkoli,
niti sebi, nimaš. Se lahko strinjaš? Izbiraj!
*
Jaz sem izbrala.
Življenje!
Zakaj tokraten poudarek. Zato, ker
sem življenje izzivala. Dobesedno. Ko sem imela kakšnega težjih dni, sem
popuščala. Bila sem v stanju, ko mi je postalo vseeno. To pomeni, kar odšla bi.
Ne grem, se več. Čemu le? Dovolj imam. Bolj, kot sem se trudila razvozlati,
zakaj stiska, zakaj se mi preprosto ne ljubi več in se bom ponovno vdala, bolj
se je vrtinčila pogubna misel.
Misel!
Zanemarila sem vedenje, da je očem
marsikaj prikrito, da moram skozi množico izkušanj in preizkušanj, če HOČEM
spoznati resnično vrednost življenja.
Seveda se tega dne ni zgodilo nič. A
misel je bila izražena - izrečena, čeprav samo v moji glavi.
In jaz, ki sem mislila, da sem že
osvojila to lekcijo o MISLIH, sem ponovno nasedla lastni provokaciji in ob tem
»mislila«, da jo bom odnesla brez posledic.
Ko nekaj že
ozavestiš in potem to ponovno postaviš na preizkušnjo, so posledice hujše, kot
če si storilec iz nevednosti.
*
Sedela sem ob morju v prav simpatičnem
lokalu z udobnimi stoli, čednimi mizicami in prijetno glasbo v ozadju. Tako sem
imela v senci in v družbi redkih gostov, (turistična sezona še ni bila v
razcvetu) optimalne pogoje za eno samo uživanje. Pogled me je nosil do bližnjih
otokov, nekaj čolnov in osamljeno jadrnico, ki je drsela kot po olju gladki
morski površini. Sončnih 27 stopinj v zraku je bilo prav prijetnih. Rajska
plaža - do koder ti seže oko.
Ali bi lahko bilo še prijetneje
tistega popoldneva, 13. junija 2017, prav na mojo obletnico izpred treh let, ko
sem prejela iniciacijo »ponovne povezave?« Hm, težko verjetno! Imela sem
čudovite pogoje, ustvarjene za eno samo uživanje.
A glej! V meni se je začel porajati
nemir, ki se je vzel iz nič. Že pred tem sem občutila rahlo nelagodje v telesu,
ki pa si ga nisem znala razložiti, saj načeloma nisem imela prav nobenih skrbi.
Pravzaprav sem bila v sebi celo odločena, da na svoj način ta dan praznujem.
Obletnica - in to tako prelomna zame in moj vzpon med srečne ljudi, mi je
pomenila neke vrste spodbudo za še lepši dan.
»Kaj točno se ZDAJ dogaja?«, sem se
vprašala, ko me je zadelo kot iz jasnega.
Občutek! Tisti neznosni in nevzdržni občutek.
Ne kot slabost ne kot strah ali kot posledica težkih misli. Nič od navedenega.
Samo občutek! Skoraj fizično boleč občutek, da se izgubljam, da se mi bo prav
ta hip scvrlo, zmešalo. Dobesedno. Da me bo odneslo preko roba onkraj pameti.
Od kod? Zakaj? Sledili so trenutki
zmedenosti, ko sem se na stolu začela presedati, iskati oporno točko ali vzgib,
ki bi me potegnil vstran od nastalega počutja.
Prvi hip še nisem dojela, kaj mi je
storiti. Popadla me je groza, da bom »odšla«, da me bo odneslo. Ker sem sedela
v prvi vrsti, pred mano ni bilo človeka. Sicer pa si v tistih trenutkih tudi
nisem želela človeškega pogleda. Zato nisem vedela, kam naj se obrnem po
rešilno bilko.
A kmalu v meni kriki: »NE, NE, NE
dovolim, ne popuščam, NOČEM tega! Ne bo me potegnilo onkraj! Naredila bom vse,
da se to ne zgodi. Ne popuščam.«
Zbrala sem v sebi moč, neverjetno moč
upora in občutek ODLOČENOSTI, da ne popustim za nobeno ceno. Da bom naredila
VSE, da ostanem TUKAJ IN ZDAJ, pa naj za tem stoji »kdorkoli ali karkoli«. Iz
trenutka v trenutek sem v sebi zbirala močno voljo, da sem ostala pri sebi.
Prisotna!
Težko je ubesediti stanje upiranja v
meni, ko me je z nevidno silo vleklo na drugo stran. A prav moja odločenost, da
povlečem na dan svoj adut, to je moč ljubezni do življenja, do vsega stvarstva,
do moje BITI, je sprožene občutke v meni prevesila v nasprotno, pozitivno
stran.
Spomnim se, da je takrat po cesti
pritekel majhen bel kuža in se povzpel na kamniti zid, ki je mejil lokal od
obalne ceste ter se zagledal vame. Hvaležno sem mu vrnila pogled. Kot bi mi želel
sporočiti: »Je že mimo. Vse je v redu.«. Pomahal je z repom in hipoma izginil
za vogal. Kot je počasi izginjal tudi občutek tesnobe in nemoči ter se vame
spet naselil mir. Ne popolnoma, kajti razum v meni je bil še vznemirjen,
pomirila se je le moja notranjost.
Še nekaj časa sem posedela, ker si
nikakor nisem mogla razjasniti, kaj se mi je pravkar zgodilo.
Odločno sem zastavila vprašanje, »kaj se je pravkar zgodilo?«
Še preden sem zapustila kraj
dogajanja, sem odgovor prejela in ga tudi zapisala.
Tisti hip se je na radijski postaji
Dalmacija vrtela pesem Somebody To Love (Queen) … Can anybody find me somebody
to love … (… Mi lahko kdo najde nekoga, ki bi ga ljubil/-a …)
Sredi pesmi pa v radiju šum in
prekinitev predvajanja … Natakar se je napotil do glasbenega kotička in začel
iskati novo postajo.
V sebi pa zaslišim jasno sporočilo: »SKOZME MORAŠ, DA ME BOŠ SPOZNALA!«
Vprašam: »Koga?« »Koga, koga? Koga bom
v resnici spoznala …?« –
»Sebe
vendar! Ostali so drugotnega pomena.«, slišim odgovor.
»Spoznaj
se, potem boš spoznala vse druge. Drugi so vse to, kar si tudi sama. Dokler
ne spoznaš sebe, v resnici ne moreš spoznati drugih. Ko se boš spoznala in
zares sprejela ter spoštovala življenje v vsej svoji popolnosti, ne bo potrebe
po drugem, da bi te ljubil. Ostala bo le potreba, da ti ljubiš druge.
Ko boš ti sama polna – prepolna
sočutja - sočutne ljubezni do sebe, se bo »višek« prelival na druge in to kar
sam od sebe. Ne bo več hrepenenja po drugem, ker boš ti sama ta »drugi«.
Takrat bo okoli tebe vse polno teh
»drugih«, ki jim boš »luč« in posoda, iz katere bodo lahko polnili sebe.
Ljubezni ne boš iskala, ker jo boš imela, in to toliko, da jo boš ŽIVELA … in delila.«
»Razumeš? *SKOZI*SEBE*moraš,
da se spoznaš.«, se nadaljuje utrjevanje sporočila.
»Vsi drugi so že v tebi! Vedno
mislimo, da potrebujemo nekoga drugega, če želimo ljubiti. A vsa modrost je v
tem, da se najprej sprejmeš takšna, kot si – in ljubiš.«
V ozadju zaslišim pesem Bryan Adams,
When you gone – I realise I'm in love … (Ko si odšel/-a, sprevidim, da sem
zaljubljen/-a …) … in počasi razločim sinhronost dogajanja.
V koga sem sploh lahko zaljubljena,
če nisem najprej v - sebe? V resnici bom drugega lahko ljubila šele takrat, ko
bom ljubila sebe. Ljubila ga bom lahko točno tako »močno«, kot bom zmogla sebe.
Koga imam torej namen iskati, da me
bo ljubil? KOGA LE?
Sem doživela preizkušnjo, iz katere
sem se »izvlekla«, da bi spoznala na lastni koži, da se vendarle ŽE ZMOREM LJUBITI?
Je ljubezen doživetje – doživljanje
sebe kot drugih?
P. S.: Navedeno branje je še posebej zanimivo za vse, ki so v partnerskem odnosu in se občasno ali pa celo vsak dan
sprašujejo: »Le kaj delam narobe?«
