sobota, 30. maj 2020

»Od Ljubezni bodi odvisna. Ne od mene!«


TVOJA DUŠA

Tvoja Duša sveta, želi biti v radosti opeta.

Poleteti v svetel in veseli dan.

Prosim, pobožaj jo, odvzemi sram.

Prisluhni ji, naj bo dih ubran.

Ujetost brez kril je objem, ki nima sanj.

Ta hip naj se razblini urok neznan.

Simona Babič
(iz knjige: Ljubezen@izbiraj.Si?, 2016)



KOGA S KNJIGO NAGOVARJAM:

• VSE, ki se duhovno prebujate, ki razmišljate, kako živeti brezpogojno Ljubezen do sebe in do vsega stvarstva;

• VSE, ki ste spoznali, da ni dovolj sedeti doma na kavču in samo vizualizirati, da se bo vse obilje steklo k vam brez, da bi mignili s prstom;

• VSE, ki veste, da je življenje darilo, ki se ga splača živeti iz sebe zase in druge, kot vam to prišepetava višji Jaz;

• VSE, ki čutite, da je intuicija naša velika zaveznica, ki nas praviloma vodi na želeno pot, če ji le znamo prisluhniti;

• VSE, ki vam je jasno, da je mati narava vir življenja in da lahko moči za vsakdanjik prejemamo iz darov, ki jih ponuja v izobilju;

• VSE, ki kličete v svoje življenje spremembe in nimate poguma začeti ali pa se vedno ustavite ob misli: »Kako le?«;

• VSE, ki v srcu dobro mislite in vam je najvišja vrednota iskrenost in sočutje, v prvi vrsti do sebe in v drugi do vseh, ki jih ljubite;

• VSE, ki nikoli niste zadovoljni, če v dnevu ne osrečite poleg sebe, še nekoga drugega.

Darila, ki jih ima prav vsak na zalogi zvrhan koš, so tako sladka, da bi jih vsi najraje pojedli, če bi bila za v usta.

Lahko pa jih samo izustimo.

Ta darila so naše besede. Prijazne, božajoče, takšne, ki objemajo in zdravijo in ne nazadnje pustijo OKUS PO LJUBEZNI.

»Od Ljubezni bodi odvisna. Ne od mene!« (Simonca pregovor)


sreda, 27. maj 2020

Postani sam svoj Gospod in »Gospod« te bo našel!

Fotografije iz knjige: Ljubezen@izbiraj.Si?


Odlomek iz knjige: Ljubezen@izbiraj.Si?


3. OBJEMAM MISEL


Objemam misel, ko sem se usidrala na morskem obrežju in poiskala zavetje, kjer sem v miru in sama s seboj predelala nakopičene bolečine. Hodila sem po samotnih poteh in iskala uteho v naravi, soncu in morju.

Prepustila sem se domišljiji, sanjam in pisanju. V novembru 2014 sem tako iz globin svoje ranjene Duše pisala kot nora kot za stavo, kot bi mi kdo držal pištolo na sencih. Ustavila sem se le, ko je bilo treba pretegniti ude, nabaviti hrano ali teči ob morju, da mi ne bi zakrnele okončine. Ob kakšnem prav posebej toplem in sončnem vremenu se mi je dogodilo, da sem se zadržala na samotni plaži in odsánjala večji del dneva.

Obsedena sem bila od misli, da moram razgaliti svojo Dušo kot še nikoli in kot tega ni storil še nihče. Grebla sem po najglobljih ranah, jih odstirala in ljubkovala, da bi se zacelile. Hkrati sem se ljubila in ubijala.

Bila sem sama s seboj ves mesec in napisala, kar sem morala. Ko sem enkrat zagnala kolesje, ni bilo sile, ki bi me ustavila.

Na koncu sem bila vzhičena nad seboj. Premagala sem samo sebe in iz sebe pogumno iztisnila zgodbo, ki ji ni para.

Ob tem sem presegla privzgojen miselni vzorec, »kaj bodo drugi rekli« in ga slekla do gole iskrenosti. Začenjala sem verjeti vase.

Zgodbo sem izoblikovala iz čistega niča, iz nezavednega upanja, da sejem Ljubezen. Nisem vedela, ali jo bom kdaj žela, nisem bila prepričana, da me čuti. Samo slutila sem, da je z mano. Nekdo, ki me podpira in ljubi veliko bolj, kot sem to znala kadarkoli pokloniti sama sebi.

Ta slutnja v meni je netila iskrico, da zmorem, da znam, da sem dovolj pogumna in dovolj vredna že »zdaj in tukaj«.

Ne želim preveč svečano prisegati na Ljubezen, ki sem jo takrat iskala, kajti kopja so se lomila v meni in na meni še dolge mesece potem, ko sem mislila, da sem rešena. Kot Jara kača se je vlekla za mano misel o Steklem polžu. Polžu, ki je začel celo teči, plavati, morda hoditi, čeprav si lahko videl skozi njega. Ker ga sploh ni bilo.

Ko sem prišla domov v družbi posvojene muce Beti, sem razmišljala »pa kje sem jaz pravzaprav sploh doma?«

Spoznala sem, da sem v resnici prvič v življenju občutila resnično svobodo. Svobodo telesa in duha. Moj dom je lahko kjerkoli tam, kjer presahne greh in vzklije smeh.

V posmeh sami sebi, sem sestavila naslednjo pesem:

Kaj resnično ne veš, da zaupati smeš?
Prepričaj svoj Duh, da nisi od muh.
Posvetilo poglej in se nasmej!
Saj Ti si prav ta, ki upati zna,
da Ljubezen je vedno rojena za dva.
Postani zdaj to, kar slutiš da bo
tvoja pesem, tvoj spev, opevan brez mej.
Obstoj svoj postavi pred vrata zobata,
da vstopi »njegova« Ljubezen, ne pa »copata«!


Obvezno je treba stopiti skozi vrata, brez oklevanja narediti korak naprej in si dovoliti biti brez mej. Ne čakati na boljši jutri, ugodnejše vreme, trdnejše zdravje in več denarja. Vse je že zdaj, tukaj pred nosom. Samo zaupaj še, da se dogaja v tvoje najvišje dobro prav vse, kar počneš.

Bodi prepričan, da je vse dobro že zdaj, ob tebi in da bo jutri samo še bolje. Tvoje misli, tvoje prepričanje, bo oblikovalo tvoj jutri in ti boš samo strmel. Le kako je to mogoče? Pa saj nisem naredil popolnoma ničesar takega!

O da, pa si! Svoje prepričanje si spremenil. Svoje misli si spremenil v pozitivne, v vero in v neovrgljivo vedenje, da je vse točno tako kot mora biti.

Dovoli si biti najboljši, najlepši in najpogumnejši ter najuspešnejši. Tvoje zaupanje in prepričanje bo oblikovalo tvoj danes, tvoj jutri in tako naprej.

Svet si, svetloba si, sonce si. Dovoli si!

Oprosti si vse norosti, ki si jih v življenju zakuhal. Pa kaj! Kdo pa jih ni? Vsak ima kakšno maslo na glavi, vsak je bil kdaj v vlogi žrtve ali v vlogi zmagovalca. Pa je to še pomembno?

Ne vem, ali veš, da boš lepega dne obžaloval samo to, da si nisi dovolil biti zvezda svojega življenja. Zato zajahaj točno tistega konja, ki si si ga ti izbral. Osedlaj ga in se z njim poženi v dir, v galop, v tisto smer, ki jo boš izbral. Ne dovoli, da te karkoli ali kdorkoli, ki bo stal ob tvoji poti, premoti ali zmoti. Veliko ljudi ti bo dobronamerno svetovalo, da ne rečem pametovalo, kaj je zate prav. Vendar, katera obleka je nate vlita in prav zate unikatno sešita, veš le-ti.

To ni sebičnost, ni objestnost ali zaverovanost vase. To je samo čista Ljubezen do sebe, ki si jo vedno zaslužiš. Pred vsemi, najprej ti!

Ko boš le-te imel sam v izobilju, šele takrat jo boš lahko v resnici delil. Dokler pa tvoje baterije niso polne in je tvoj rezervoar na rezervi, komu lahko koristiš? Koga lahko kam popelješ? Komu si lahko v pomoč? Nikomur, ker še sebe komaj »šlepaš« iz dneva v dan.

Ko pa boš zasluženo poljubil in objel najprej sebe in samo sebe, takrat boš vedel, da to niso samo sanje, ker boš preprosto začel verjeti vanje.

Zaupaj si in zaupali ti bodo drugi.
Ljubi se in ljubili te bodo drugi.
Objemi se in objeli te bodo drugi.
Prepričaj se in prepričal boš druge.
Postani sam svoj Gospod in »Gospod« te bo našel!

nedelja, 24. maj 2020

Duhovno partnerstvo


Vsak je sam svoje sreče kovač!


Navdih, da so partnerski odnosi resnično lahko nekaj več, sem našla v knjigah avtorja Gary Zukav-a.

Ni večje vznesenosti, ko brati zakonitosti, kako se temu približati s podanimi smernicami za duhovno partnerstvo.  

Zavezanost je nekaj, kar naj bi nosili že v sebi in v svojem duhu. Ni potrebno, da slepo verjamemo, le doumeti moramo pomembnost pozornosti, ki jo namenimo odnosu samemu.

Hkrati pa se učimo o sebi zakonitosti, ki smo jih vsesplošno sprejeli, vendar niso v skladu z nami samimi. Ni potrebe, da v sebi skrivamo svoje strahove, nemoči in izgovore, zakaj smo takšni. Skupaj s partnerjem jih lahko začnemo prepoznavati. S tem ko jih ozavestimo, jih lahko pogledamo zrcalno in si jih priznamo. Uvidimo pot, da se jih lahko tudi osvobodimo.

Bodrenje partnerja in raziskovanje njiju samih v vse skrite in zaklenjene kotičke srca in duše je dobra priložnost, da se otresemo bremen preteklosti.

Tudi pogum je tisti, ki ga lahko vlivata drug drugemu, s tem, ko si izrečeta vse tisto, kar je najtežje izreči. Vse tisto, pred čimer se vse življenje skrivamo pred seboj, ker smo prestrašeni, da ne bomo sprejeti točno takšni, kot smo.

Na silo preoblikovati nekoga po svoji meri, slej kot prej rodi odpor. Sprejemanje sebe in sočutje do prestrašenih delov v nas samih je lahko osvobajajoče za oba. Nežno, plast za plastjo, lahko skupaj odkrivata njune šibke točke in jih predelata do te mere, da zrasteta v samospoštovanju in spoštovanju drug drugega.

To zavestno delo drug z drugim in predvsem s samim seboj bo njun odnos naredilo bolj ljubeč. Ob vsem tem pa se mora človek zanesti tudi na svojo intuicijo. In če mu ta pravi, da si v odnosu s partnerjem popolnoma sproščen in se v vseh pogledih počutiš udobno in domače, lahko odnos še nadgradiš.

Če partnerja izbereta namero, da bosta delovala iz najbolj zdravega dela svoje osebnosti, govorila vedno iskreno, osebno in konkretno, lahko v veliki meri opustita tudi navezanost na izid tega partnerskega odnosa v prihodnosti.

Dokler sta odločena, da bosta drug z drugim rastla, se dopolnjevala in učila v duhu napredka obeh, kot tudi osebnosti vsak zase, tako dolgo bo njuno partnerstvo navdihovalo oba. Ju vodilo k celovitosti samega sebe in celovitosti njunega skupnega bivanja.
*

Za vse, ki čutite, da je vaš partnerski odnos vreden vsega truda in nekaj, za kar ste pripravljeni storiti največ in po svojih najboljših močeh, vam vsekakor priporočam prebiranje knjig, kot so Duhovno partnerstvo (Potovanje do pristne moči), Dušne zgodbe in Domovanje duše – Gary Zukav.

Presenečeni boste, kako dragoceno je spoznanje, da obstajate od nekdaj in da ste Božanska inteligenca.

Citiram Gary Zukav (Domovanje duše):

»Pomislite, da je ocean Bog. Vedno je obstajal. Zdaj pa sezite vanj in zajemite skodelico, polno vode. V tem hipu postane skodelica posameznik, obstaja pa od nekdaj, mar ne? Tako je tudi z vašo dušo. Bil je trenutek, ko ste postali skodelica energije, bila pa je od nesmrtnega izvirnega Bitja.«

Moč oceana je v tej skodelici vode enaka moči oceana samega, samo njena energija je ustrezno zmanjšana na njeno obliko. Ko ta mala oblika pridobiva moč v lastnem zavedanju sebe, v zavesti sebe, postaja večja in odpornejša. Takrat postane enaka Bogu.


- odlomek in fotografija iz knjige: VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA
(Simona Babič, 2015)


petek, 15. maj 2020

SRCE

Izhojene poti ne zamenjaj za neizhojeno.

 

Za današnjo iztočnico bom uporabila stavek iz knjige: Sedem čaker, sedem stanj zavesti (Adrian P. Kezele), ki se glasi:

»Človek se bo v sedmem stanju zavesti obnašal do vsega vesolja tako kot do sebe.«

Nimam namena pisati o tem sedmem ali najvišjem stanju evolucije, kajti večina je komaj na začetku »prebujanja« … Vsekakor pa nobenega koraka v življenju ne moremo preskočiti, saj bomo padli iz ravnovesja ali se vsaj spotikali, opraskali … Vsako nasilje nad samim seboj pa ni rešitev, ni napredek niti namen (čeprav se nasilje nad sabo lahko dogaja tako ali tako nevede – nezavedno …).

Pa vendar …

Za vse, kar nas teži »danes«, je lahko boljše in lažje jutri, če napredujemo po lestvici navzgor – vse od prve korenske čakre, (ki je v predelu trtice) –, kjer smo globoko v nezavednem spancu, pa vse do sedme (vrtinec na temenu), kjer se občutek »jaz-stva«, zavesti – širi.

In obstaja eden in edini način za dvig po lestvici navzgor – to je ozaveščanje ljubezni, ki »spi« globoko, globoko v nas …

V tem primeru lahko ljubezen poimenujete tudi po svoje, kot na primer bog, svetloba, meditacija … Ime ni pomembno – pomembna je energija in ključnega pomena je, v koga ali kaj jo usmerjamo.

Spomnimo se – nismo samo snovno, materialno telo; naša prava narava se prebuja skozi srce.

Veliko ljudi »ne razume«, kaj bi sploh lahko pomenilo: prebuditi srce! Sliši se kot utopija – nekaj, kar ne more biti resnično, saj srce vendar bije. Zato zagotovo ne »spi«, vsaj dokler ne umremo.

Žal pa je resnica ta, da je srce večine ljudi skrito globoko pod površjem. Če se izrazim pesniško: zaklenjeno s sedmimi ključavnicami. Ta neprebojni ščit okoli srca je človek nezavedno in zlagoma zvlekel nase – vse od najnežnejšega otroštva pa do danes. Izkušanje življenja, vse zapovedi in prepovedi, nevednost in odtujenost, občutki zavračanja, ločenosti … so sami po sebi vodili v vedno večjo nezavedno temo.

V nas se je nabralo marsikaj marsičesa – v glavnem veliko tega, česar ne potrebujemo, ni naša prava narava in je vse prej kot resnica.

Na koncu se je vzbudilo kljubovanje, jeza, sovraštvo, boleče izkušnje, trpljenje, razočaranja …, in še mnogo tega, kar je obtežilo »srčno čakro«, da se je začela dušiti pod bremenom vseh nemogočih zaznav.

Zato je treba najprej pogledati vase in poiskati, kjer točno se skriva naše srce. Pa ob tem ne mislim, da bo to odgovor iz anatomije o telesu, da srce leži v središču prsnega koša. Kar je neizpodbitno dejstvo – dejstvo pa je tudi, da je na tem mestu vrtinec ali četrta, srčna čakra.

V bistvu je srce središče »višjih« in »nižjih« čaker. Ko je srčna čakra odprta in pretočna – uravnotežena – ustvarja doživljanje trajnega notranjega miru in brezpogojne ljubezni.

Kdo se lahko »potrka po prsih« in izjavi, da je takšno njegovo naravno stanje 24 ur vsak dan? Hmm …

Da – srčna čakra predstavlja središče, okoli katerega se vrtijo druge čakre (in vsaka čakra ima svoj nasprotni par; na primer prvi čakri je par sedma, drugi šesta čakra …).

Zato je tako imenovano »odpiranje srca« ključno za vso nadaljnjo rast.

In pri odpiranju srca ni boljšega pomočnika, svetovalca in povezovalca, kot je prav LJUBEZEN.

In spet? Kaj v resnici JE ljubezen?

V raziskavi o tem, kaj ljubezen JE in kaj vse ljubezen NI, sem pristopila na dva načina:

1.     Znanstveni pristop - svetloba

2.     Duhovni pristop - ljubezen

Oba načina raziskav sta vodila do istega rezultata.

Zakaj? Preprosto zato, ker sem morala sama sebi dokazati še z vidika znanosti, da sem posledično lahko zaupala osebno doživetim izkušnjam na nivoju duhovnosti …

O teh temah sem spisala tri knjige: TRILOGIJO O LJUBEZNI.

Ljubezen je vodilo vsake posamezne knjige. Začetki so bili spontani in iz lastnega vzgiba nemoči ter večno ponavljajoče se vprašanje v moji glavi:

»KAJ JE TO LJUBEZEN?«

Sedem let sem kopala globoko vase (začela sem v maju 2014) in globoko v knjige ter ob pomoči dveh mojstrov (v pravem pomenu te besede) lezla, prilezla … kot polžek počasi, a vztrajno naprej, samo naprej …

Danes vem, da brez globokega hrepenenja in želje: SPOZNATI RESNICO O LJUBEZNI, se ne bi zgodila nobena bistvena sprememba.

Zato vsak, ki mi danes hoče povedati, da o ljubezni vse ve, da se v ljubezni nič ne dogaja, nič ne da spremeniti ali da je ljubezen minljiva … in podobno, se mu samo nasmehnem.

Nikomur, ki me zavrača s svojimi prepričanji in pogledi, izkušnjami in vzorci … NE morem in niti ne smem dokazovati nasprotno (čemu le?), če si nasprotja ne želi prepoznati. Vse dokler te nekdo ne prosi za pomoč, je vsaka pomoč prej v škodo kot korist.

Vsem preveč pametnim, polnim samega sebe in vsem, ki menijo, da tratijo čas, če bi ga na ta način posvetili samemu sebi – vsem tem v »imenu ljubezni« še manjka kakšna grenka, boleča in seveda ponavljajoča se izkušnja, preden ugotovijo, da se vrtijo v enem in istem krogu zablod.

Vem pa tudi, da bo imel enkrat prav vsak dovolj lastnih neumnosti in neuspelih poskusov v vseh mogočih in nemogočih oblikah partnerskih razmerij (ki praviloma vodijo v nezadovoljstvo).

In ko bo imel vsega dovolj – takrat se bo tudi ustavil in nekaj naredil; se ODLOČIL nekaj spremeniti …

No – v tej točki pa si že lahko pridemo nasproti, kajti maske bodo začele padati, saj druge poti ni …

In v tej točki bi lahko postala moja spoznanja, izkušnje in seveda tudi knjige: TRILOGIJA LJUBEZNI v pomoč.

Zato sem se odločila, da danes prvim trem, ki ste prilezli vse do konca tega sestavka (kar seveda ni naključje), podarim prvo knjigo te trilogije: Vzhod sonca – ponovno Simonca (2015) za spodbudo in željo po spremembi. Napišite, da jo želite imeti.

Hkrati pa sem si zamislila, da bom na ta način slavila umetnost darovanja in obenem proslavila ta dan, 15. maj 2020, ko sem prvič (prav ob tej uri objave 😊) javno predstavila svojo 1. knjigo v Viteški dvorani gradu Slovenska Bistrica in jo poslala v svet s posvetilom:

»Naj služi vsem zaljubljenim …!«

S hvaležnostjo, Simona

(Pisarka Simona)

 


sreda, 13. maj 2020

Beti iz Betine (na otoku Murter)




Beti - princeska Metina je zala,
si za poziranje skrbno
kožušček ves je prečesala.

Beti ve, da jo Meti slika.
Med njima prav zares
neopazna je razlika.

Ko Meti sama je ostala,
prišla je Beti krmežljava,
vsa ušiva, suhcena pojava.

Ji Meti je ljubezen dala,
kot nektar sladko in medeno
mano, dišečo kot salamo.

Takrat se Beti je stopila,
ji noge grela in večno
prijateljstvo sklenila.

Poglej zdaj ta čudni par,
ko Meti slika Beti in se Beti
afna, kar se ne da prezreti.

Ta hip je Meti v Betini brez Beti
in vsak kot te skrivnostne hiše
ji njune skupne dneve riše.

Obljubljam Beti, da se kmalu
vrne tvoja Meti, še bolj skuštrano
igriva, saj svoje poslanstvo je odkrila.


Simona Babič - Pisarka Simona
24. 4. 2016, Betina

nedelja, 10. maj 2020

Ljubezen te lahko ubije!



Da – ljubezen lahko skoplje luknjo in vanjo padeš, kolikor si dolg in širok.

Da – ljubezen zmore vse. V njenem imenu se lahko zgodi ali umor ali preporod. 

Odvisno, kaj želiš spoznati: resnico ali laž?

Si pripravljen?

Če se odločiš za resnico, se lahko zgodi, da od »tebe« takšnega, kot danes si, ne bo ostalo nič več – starega. Iz tebe bo odpadlo tako rekoč vse staro, da bo lahko zraslo novo. Nov človek ali nekdo, ki ga še nisi spoznal.

»Kako le?«, si se morda vprašal. Ne bo lahko, priznam. Dela boš imel vrh glave …, delal boš nadure in tudi ponoči. Pravzaprav ves čas.

Kajti, če resnično hrepeniš doživeti ljubezen v vsej njeni čisti in posvečeni obliki, se nujno mora zgoditi naslednje: najprej mora umreti tvoj »jaz« – v celoti in to popolnoma.

In takrat se bo zgodilo – nenadoma jo boš spoznal. Zagotovo boš prepoznal trenutek, ko jo boš v resnici srečal – preprosto boš vedel, da je to ONA, tvoja ljubezen.

Tako zagotovo boš vedel – brez sence dvoma boš vedel – , da boš preprosto postal samo še hvaležen – hvaležen sebi, da si zmogel zanjo umreti – umreti v sebi.

Kaj torej storiti, da bi človek pri »živem telesu« umrl v sebi?

Kako umreti? In ali je umiranje boleč proces?

Seveda je umiranje lahko izjemno boleč proces – pa ni nujno, da je tako.

Bolečine lahko povzroči trpljenje, ljubosumje, žalost, bolezensko navezovanje, posedovanje, nadzorovanje, smiljenje samemu sebi, žrtvovanje, sumničavost, nezaupanje, prepričanja, tradicija, religija, družba … in tako v neskončnost …

Vse to in še več … lahko povzroča grozovite glavobole, nesrečnost, nespečnost, depresijo in globoke rane – vendar ni nujno, da je tako.

Zaskrbljenost, zaprepadenost, izgubljenost, obupanost …, občutek ločenosti – in spet: ni nujno, da je tako.

Slačenje samega sebe – razgaljenost – in spoznanje, da vse do zadnje krpice utesnjuje, da se prav nič ne da skriti, vsaj ne pred samim seboj, postane na koncu nekaj najbolj odrešujočega.

Vendar šele na koncu … Kajti najprej mora človek biti pripravljen pokazati vsaj samemu sebi svoje pravo lice.

In ugotoviti temeljno resnico – temeljno v smislu, da je treba najprej zasidrati resnico globoko vase.

Temelje, na katere se postavi edini tempelj, ki je vreden vse ljubezni.

Temelje, na katerih bo najprej zrasla ljubezen globoko v naši notranjosti do nas samih in se šele pozneje razvejala na druge.

Če najprej zraste ljubezen do drugih, le-ta ne bo imela korenin – lahko pade, ker ne bo imela nobene opore v globini. Manjkala ji bo stabilnost in s tem ravnovesje.

Šele globoke korenine v naši notranjosti ji bodo dale oporo, da se dvigne in zraste, dobi krila in poleti še drugam.

Ljubezni ne more biti brez temeljenja, brez osnove, brez globokih korenin v človeku samem.

Kako naj raste drevo v višave, če ni zakoreninjeno v prst, globoko v zemljino sredico? Prvi vihar jo bo izruval. Enako je v ljubezni.

Če pa je ljubezen sidrana globoko v nas – do nas samih – se bo zlahka širila tudi navzven. Ker bo zabetonirana v nas, je tudi nikoli več ne bomo mogli izgubiti. Takrat ji bo tudi zunaj nas udobno. Imela bo prostor za rast, za cvetenje in širjenje svojega omamnega vonja.

Zunaj nas ji pripada vsa svoboda tega sveta – v zunanjem svetu postane neomejena, brezgrešna, brezmadežna …, čisti biser. A šele takrat, ko je tako prečiščena v nas samih.

Potem se v njenem imenu z nikomer več ne bomo okoriščali, iskali varnost, potuho, presojanje, lastništvo ali celo nadvlado.

Ne! – dovolili ji bomo, da seje, raste in cveti povsod okoli nas.

Dopustili bomo, da se giblje po svoje – brez našega budnega očesa, nadzora in grožnje, da mora ostati z nami, če se ji zahoče svobode …

Kajti – zdaj bomo vedeli – nikoli več je v resnici ne moremo izgubiti, saj jo bomo nosili v sebi, varno skrito pred vsakim zunanjim viharjem.

Ne glede na zunanje okoliščine nas ljubezen do nas samih nikoli več ne bo zapustila – globoke korenine v notranjosti jo bodo učvrstile in postavile most do naše osebnosti.
In čeprav smo pred tem vedno znova umirali, misleč, da tako mora biti – zdaj vemo: ni treba, da je tako.

Ne! Res je, da smo morali umreti – umreti je moral naš mogočni »jaz«, ki misli, ki samo misli, da vse ve. Zato nam ni treba več umirati, umirati na obroke, če nam drugi ljubezni ne vračajo.

Umreti moramo samo in edino le takrat, ko ne vračamo ljubezni sami sebi – takrat ko zavračamo sebe v imenu drugih. Samo tako dolgo nas ljubezen tudi v resnici ubija …

Ko se rodi ljubezen do nas samih, se izognemo umiranju vseh ljubezni in vsem umiranjem, ko smo bili zavrnjeni.

Ne vedoč, da smo v resnici zavračali le sami sebe.

To se dogaja tako dolgo, dokler ne zaključimo s krogi iskanja zunaj sebe in se ne podamo v samo središče svoje biti.

V našem središču je svetišče, je mogočen tempelj, celi svet in vsa svetost.

Samo poglej vase – vsaj enkrat – z vso odgovornostjo in z ljubeznijo in za katero misliš, da jo premoreš do drugih …

Samo poglej nase in vase in spoznal boš, da si energijsko bitje – bitje energije ljubezni – in ta energija bo začela v tebi rasti.

Vse, čemur posvečamo pozornost, raste.

Tako je tudi z ljubeznijo – energija ljubezni raste, in to z našim namenom in pozornostjo.

Če je naša energija usmerjena v ljubezen, ljubezen raste. In raste lahko v neslutene višave, o katerih se ti danes morda še ne sanja …

Višave so brezmejne … in takšna je tudi resnična narava ljubezni.

Ko boš vedel in znal ljubiti sebe, tvojemu šarmu ne bo ubežal nihče več. Okoli tebe se bodo zbirali snubci in ljubimci, ki jih bo privabljal tvoj nektar – točno tako kot čebelice obletavajo vsak nov cvet …


sobota, 2. maj 2020

Vsak človek v nas nekaj vzbudi!



Ljudje v nas nekaj vzbujajo in nas prebujajo.

Kaj vzbujajo? Pogum, nemir, strah, zavist, sočutje, ljubosumje, jezo, veselje, radost, ljubezen ... Neskončno množico občutkov ...
Nekateri nas s svojo prisotnostjo opogumljajo, nekateri zmotijo, nekateri nastavljajo ovire, spet drugi nas premaknejo naprej.
Prav vsak pa pride v naše življenje z namenom.
Prej ko ozavestimo, zakaj smo srečali nekoga, lažje se bomo premaknili naprej ... naprej v svojem snovnem in duhovnem svetu.
Vse dokler na koncu ne bomo srečali nikogar drugega kot lastno svobodo.

petek, 1. maj 2020

ŽIVLJENJE - SMRT


Nihče ne more dihati namesto nas, kajneda?
Vdih - izdih. Vdih je kot rojstvo. Izdih je kot smrt.
Vendar smrti nas je strah. V bistvu nas je strah izdiha,
zaradi tega postaja naše dihanje vse bolj plitko.

Preprosto pozabimo, da je treba tudi globoko izdihovati.
Globok vdih nas poživlja in globok izdih pomirja in sprošča.

Ampak zakaj se tako zelo bojimo smrti?
Smrti se ne bojimo zaradi smrti same, temveč zato, ker je ne poznamo.

A kako to, da se bojimo nečesa, česar sploh ne poznamo?

Strah je prisoten zaradi povsem drugega razloga:
če nismo živeli polnega življenja, potem je vedno v ospredju misel:
"Nisem še niti živel. In kaj, če zdaj umrem, kaj potem?
Umrl bom neizživet, neizpolnjen."

Strah obseda samo te, ki niso dovolj polni življenja, živi ...
Ko smo polni življenja, takrat ne poznamo strahu.

Vendar mi se življenja tako bojimo, da ga zaradi tega nikoli nismo
raziskovali v njegove globine, nikoli nismo prodrli globoko vanj.
In to je ta podzavestni strah pred nečim tako neznanim, kot je smrt.

Strah je tisti, zaradi katerega plitko dihamo.
Vdihujemo in ob tem sploh ne izdihujemo. V tem primeru telo samo izdihuje,
drugače ne bi preživeli. Potrebuje oboje: vdih in izdih ali življenje in smrt.

Če se začnemo ukvarjati z meditacijo, ugotovimo, da je meditacija "mala smrt".
V njej mi izginemo in vendar, ko se "vrnemo", ponovno oživimo.

Izostrijo se čuti, telo je napolnjeno z energijo, ker je dobilo priložnost za
globoko sprostitev in odklop od vsakdanjega stresa.

Zatorej ne pozabite dihati z zavedanjem.
Četudi še niste spoznali nobene metode, ki bi vas usmerila v meditacijo,
vam tukaj predstavljam povsem preprosto tehniko umirjanja uma:

"Udobno se namestite - lahko sede ali leže -
zaprite oči in se osredotočite na dihanje. Samo opazujte svoj vdih in izdih,
opazujte dvigovanje in spuščanje prsnega koša.
Preprosto bodite opazovalec svojega dihanja.
(Povsem enaki učinek bo, če boste samo prisluhnili utripu svojega srca.)

Ker bo um zaposlen z opazovanjem vdihov in izdihov
(ali opazovanjem utripov srca), ne bo dobil priložnosti,
da bi vstopile nadležne misli.

Če boste vztrajali v tem početju, se bo zgodilo, da boste povsem pozabili
na dihanje in stopili v stanje, ko samo boste - prisotni globoko v svojem bitju.
V miru in v tišini in v globoki sproščenosti - v meditativnem razpoloženju."