NE VEM, NE VEM ...

Ne vem, ne vem, kako se temu reče,

vem le, da ko se prepustim, skozme steče.

Ja …

Je, kot bi gledal polje maka, morda rož'ce sredi sadovnjaka.

Ali pa kot travnik, ves prostran, ko sedeš vanj

in oko se ti zazre med cvetke živahno pisane …

Povej! Si gledal kdaj tako, kar tja 'v en dan',

svoje skrbi obesil na en tram, bil slutnji ves predan … 

Občutil žarek povsod tam, navidezno pretkan,

kjer Sonce sveto, telo ogreto, zmehča še dlan,

spolzi skozi gnetljivo in tako zelo minljivo …

In vendar prav fizičen svet pomaga, da objem prevaga

ustvarit to svilnato meglico, v ljubezensko resnico.

Med cvetove s cveti, temi barvnimi prepleti,

obema nudi mesto. Obroč v ljubezen zroč.

Nastavim se, prepuščena, kot voda se razlezem,

med neskončne vrtove svoje občutke vprežem.

Sem še Jaz Jaz ali si Ti Jaz? Nobeden nima svoj dokaz.

Sva en drobižek, predroban, vsak dan tu in tam …

Ko me je preveč, prideš Ti, takrat izginjam Jaz …

Saj gledam! Vendar mene več ni, ni … sva vse tri …

Povezana v tri sredice … Midva, Ti, Jaz … tri resnice.

Ne vem, ne vem, kako se temu reče,

vem le, da če se prepustim, skozme steče.

Pisarka Simona Simonu