nedelja, 12. november 2017

KDO SEM JAZ?


Kdo sem Jaz? Kateri Jaz? Levi ali desni?
To je prav zares en velik "špas"!


Pa vendar nasmeh naredi stas, da zasije obraz!


Kaj skriva ta obraz? Kakšna Duša nosi ta moj Jaz?


Ena, dve, tri ... le katera si ti TI? 
Duša moja - v kateri se skriva lepota tvoja?


A glej ga zlomka! Zdaj kar odšla je, ni ji več mar: "Kdo ali kaj JE?". 
Želi si le svobode v dar.

Svobodna Duša, ki "deli svojo ljubezen" z vsem in z vsakim, ki začuti, da bi je lahko bil vreden!


Kdor sprejme in ljubi sebe takšnega, KOT JE, 
zmore sprejemati in ljubiti tudi druge takšne, KOT SO.  

Nič prej! Šele takrat zmore posvetiti tudi drugim, da "vidijo" lepoto, ki jo nosijo v svoji Duši.

Napotilo:
Igraj se, prepusti se, zaplavaj s tokom ... in bodi prisoten le s Srcem!

Pisarka Simona

sreda, 08. november 2017

ČESTITKA ZA ROJSTNI DAN - malo drugače

Ljuba Duša!

Danes praznuješ, zato praznujem tudi jaz. In ne samo jaz, mi VSI trije smo v mislih s teboj.

Razdalja? Kaj je to? Nič nas ne more ločiti, saj smo na svoj način povezani za vedno.



Vsak izmed nas ti poklanja EN CVET - z Ljubeznijo!

EN SAM CVET, ujet v objektiv - spodaj, pa je v znak moje hvaležnosti za vse trenutke, ko sva iskala, se učila in spoznavala, kaj vse Ljubezen JE, kot tudi kaj vse NI.

HVALA, HVALA, HVALA!

Da pa bo party popolna, ne sme manjkati zabave in smeha. 😉

Zato naj vse naslednje fotografije govorijo same zase ... 

S prisrčnimi pozdravi, Simona
















sobota, 04. november 2017

VSE O LJUBEZNI - 1. ZAKAJ SE ZALJUBIMO IN ZAKAJ NE (V. del)

Slej kot prej pridemo ljudje v življenju do neke točke, 
ko ugotovimo, da NI človeka, 
ki nas ne bi tako ali drugače razočaral! 
Enkrat, nekje - z nekim dejanjem, besedo ali načinom delovanja.

Če je ta človek politik, ki ni izpolnil svojih predvolilnih obljub, ne bomo niti preveč začudeni.

Če je to naš delodajalec, nam zadeva lahko za dlje časa obleži v "želodcu".

Če pa je to nekdo, ki smo mu neomajno zaupali, spoštovali in nanj gledali z občudovanjem, predanostjo in ljubeznijo ... no, v tem primeru, pa so občutki lahko že zelo boleči.

V mislih imam ljudi, ki jih vzljubimo kot partnerje, duhovne učitelje, naravne zdravitelje, guruje ... ipd.

Takrat preprosto občutimo razočaranje. Raz-očarani smo. Čar je minil, ko smo ugotovili, da smo nekoga kovali v "nebesa", a on/-a je le povsem običajen človek.

Pozor! Njegova osebnost je tista, ki je običajna. Ne pa tudi Duša - zavest - tisto "nekaj", kar je izza osebnosti.

In če se ponovno obrnemo vase ter dopustimo vsem, ki smo jih tako "oboževali", da ostanejo to, kar pač so, bomo ugotovili, da nosimo v sebi nekaj ali nekoga, ki pa nas zagotovo ne bo nikoli razočaral.

To je naša Duša. Le-ta nas ne more raz-OČARATI. Lahko nas le očara, če le zmoremo najti dovolj miru in časa, da se ji posvetimo. In POSVETILA nam bo nazaj.

Postoj draga bralka ali bralec in se vprašaj, ali je možno, da nosiš v sebi nekoga, ki te ima in te bo vedno imel najraje na celem svetu. In to še ni vse. Tvoja Duša te pozna bolje kot kdorkoli drug iz tega sveta in prav zato ji lahko neomajno zaupaš.

Hja, tudi sama sem dolgo pomišljala, ali bi to bilo sploh mogoče, da "živi" v meni nekdo, ki me nikoli ne bo zapustil in ki me bo ljubil ne glede na vse neumnosti, ki jih bom medtem počela.



Pa me poglej danes? 

Ko sem postala vroča »zagovornica« svoje duše. Kako tudi ne. Poslušam in slišim se že ali še bolje šele od leta 2014. Je to dolgo, ali malo ne vem? Vem le - Aleluja! - da sem to doživela.

Kajti čas, ko še nisem imela tega uvida, je bil resnično žalosten čas. 

Spomnim se, ko sem dopolnila petdeset sem pomislila: 
»To je torej to!«. 
»Kaj tako vznemirljivega in radostnega še sploh lahko pričakujem ali doživim?«

"Odrasla otroka, dom, služba, nato pokoj in dom za ostarele. Kakšen smisel ima torej vse to bezljajoče življenje?"

Resnično vam pravim! Ko sem se vdala - popolnoma vdala - v to nesmiselno usodo, mi je usoda pokazala figo.

Ej, ne boš je tako na lahko in na hitro potegnila ali pobegnila. In da! Doživela boš, kar je potrebno, da se zbudiš - ne pa da v snu tavaš brezciljno iz dneva v dan.

Se sliši neresnično? Morda. Vem, kako drastične spremembe so se začele dogajati že samo v mojem vidnem polju - torej okolici. Naletela sem na »še kako zanimive« ljudi, vsi pa so mi kazali ogledalo.

»Dekle drago, tebi je dolgčas? Ti bomo že dali vetra. Tudi brco v ta zadnjo, če bo treba. Hočeš nočeš, se boš premaknila iz mrtvila, iz spanca in začela delati na sebi! Situacija bo sama zase poskrbela, da se boš prebudila in začela opazovati s široko odprtimi očmi. Dovolj je bilo tvoje zaplankanosti in vdanosti v minljivost vsega. Prišel je čas, da greš naprej in najprej spoznaš samo sebe. Se sama sebi lepo predstaviš in si razložiš, zakaj si zaspala sredi belega dne?«

Tako se je zgodilo. Dobila sem brco, klofuto in še po žepu me je udarilo. Pa sem poskočila in pogledala, kdo vse mi to dela in zakaj? Še dobro, da sem se sploh začela spraševati in da mi je končno postalo mar za to sveto in ljubo življenje z vidika Duše in njenega razvoja. Duhovnega razvoja.



Ozrimo se okoli sebe. Kaj vidimo? Duše ali telesa? Seveda - telesa boste rekli. A telo vidi Dušo? Ne, ker je samo sebi zadostno. 

A pride dan, ko se vprašamo: "Ali je to vse?"

Lahko postajamo celo žalostni. Vse se končuje, mi bomo umrli, kakšen smisel obstaja v tem, da smo živeli in bomo morda prav kmalu tudi izginili iz obličja zemlje.

Prav zares nobenega smisla ni v tem - roditi se in umreti. Za vedno - po našem osebnostnem prepričanju.

Kako pa to deluje v naravi? Morda boste rekli: »Vse umira in se ponovno rojeva, a vendar ne iz istega semena.« 

Ne iz istega – to drži.

Katero seme lahko vzkali dvakrat? Nobeno. Vzklilo bo novo, katerega del je v prvem - izvornem.

Tako se tudi mi ne rodimo isti »mi-mi«. Dopolnjena različica "prvotne" oblike. Povedano zelo poenostavljeno.

Seme vzkali, zraste bilje, cvetovi, plodovi in v plodovih semena. Iz enega semena nastanejo številna nova semena. In iz vsakega lahko zraste novo bilje, katerega sestavni del je v prvotnem semenu. Vsako naslednje bo nadgradnja predhodnega.

Enako je človek nadgradnja svojega "predhodnika". V njegovem spominu – zavesti - ali v akaši (to so energetski zapisi dušnega potovanja skozi prostor in čas univerzuma) se zbirajo nove in nove izkušnje, kjer je zapisano vse, kar se je človeku kadarkoli zgodilo.

Na videz »skrite« izkušnje v tem življenju lahko raziščemo, če resnično želimo izvedeti, kdo vse smo že bili. To lahko izvemo. Z namenom, da bolje razumemo kar se nam dogaja v sedanjem – življenju namreč.

Bolj kot je Duša razvita, bolj lahko bere te najsubtilnejše eterične energije ali vtise – spomine - iz »knjižnice«. Te prvobitnosti, kjer je vtisnjeno vse, kar se je kadarkoli že dogajalo v fizičnem svetu.

Koliko ljubezni se je v Duši že dogajalo in ki je ljubezen že spoznavala v njenih vseobsegajočih in različnih nivojskih oblikah, je zapis, ki se ne briše.

Če je Duša že doživljala najvišja stanja zavesti ljubezni, bo v fizičnem svetu hrepenela ta stanja ali oblike ponovno podoživeti. Ves čas bo hrepeneče iskala načine in poti, kako bi potešila »lakoto« ali željo po nekoč davno že doživetem.

Božanska sposobnost duše lahko Dušo »pokliče« – a le, če se človek prepusti notranjemu vedenju. Torej temu, kar je že v njem, kar je nekoč že obstajalo, kar je nekoč že občutil in doživel.

Takrat bo iskal te ljubezni tudi v snovnem svetu in v telesu, ki mu je dano v tem življenju. To hrepenenje ni kot običajno hrepenenje po bližini človeka.

Duša bo melodično in sistematično in če bo potrebno tudi vse svoje življenje posvetila iskanju in zadovoljitvi te edine zadovoljujoče ljubezni. Ljubezni v višjih stanjih zavesti, ki jo zmoremo prebuditi s »pomočjo« povezave. Najprej s povezavo s samim seboj in potem s povezavo z vseobsegajočo »kozmično zavestjo«. To je proces, ki lahko traja vse življenje in se v tem niti ne konča. Lahko pa se zgodi prav kmalu. Vse pa je odvisno od tega, na kateri stopnji zavedanja pravzaprav smo.

Povsem normalno je, da se običajni človek tega ne zaveda in na ta način ne razmišlja. Stereotipna razmišljanja in vzorci, ki jih gledamo od otroštva, nam kažejo klasično dojemanje ljubezni. Običajne ali vsakdanje.

V razmislek ...

Upam si trditi, da le malo ljudi ve, kaj je ljubezen. Večina jo povezuje s spolnostjo. A spolnost je v resnici najnižja oblika ljubezni. Spolnost NI ljubezen. Ima sicer možnost, da zraste v ljubezen, a sama po sebi to ni.

Spolnost ima le tendenco, da se preobrazi v ljubezen, vendar predhodno zahteva preobrazbo človekovega namišljenega uma, pametnega razuma in odmet tovora, ki ga nosimo že iz otroštva.

Zahteva »pospravljanje« mnogih predalov veleumnih možganov, v katerih shranjujemo blago zastarelih in neuporabnih »vzorcev.«

Vzorcev, ki so nam jih vcepili starši, družba, vera, obstoječi (zadušljivo neučinkoviti) politični sistem, ipd.

Velja si zapomniti troje:

Spolnost je »seme«;
Ljubezen je »cvet«;
Sočutje je »prijetna dišava«. 
(OSHO)

Sočutje do vseh in vsega obstoječega je nad ljubeznijo.

Zmoreš videti preko teh besed?

Navsezadnje so to samo besede, čez katere mimogrede stopimo, ne da bi se zavedali bistva njihovega pomena.


Pisarka Simona