petek, 30. september 2016

OBLEKEL SEM SE KOT MEDVED!

Ne nazadnje, saj sem tudi bil videti kot medved!

Imel sem debelo kožo, a veliko srce. Zalit trup, prekrit s temnimi in mehkimi dlakami, je spominjal bolj na dobrodušnega medveda.

Le barva oči se nekako ni skladala z mojim medvedjim videzom.

Ko je moj pogled dobil zasanjan poblisk, je iz oči zasijala modrina neba in oceana hkrati.

»Kot, če bi nebo potopil v morje!«, je povedala Ona.

Ona, ki se je lepega dne pojavila pred mojimi očmi, ne da bi jo privabil. Vsaj tako sem bil prepričan vse do nedavnega.

Sama prav nič ni bila podobna medvedki, le njeni svilnato mehki kodri so me vabili, da bi vanje zaril svoje šape.

Pogledala me je od strani, z globokim začudenjem, v katerem sem zagledal sebe. No, na tak način sem pravzaprav preveril pravo barvo svojih oči.

Tako je naključje hotelo, da sem se vanjo zagledal.

Ni bila kot ostale. V nobenem pogledu. Bila je resnično nekaj svojevrstnega, drugačnega od vseh, za katerimi sem do sedaj pogledoval.

Spoznal sem, da se mi je usedla v srce in ga zavzela do zadnjega kotička.

Kot sem omenil, imam veliko srce in v njem srca za nešteto src. A Ona se je usidrala v mojega kar brez vprašanja.

Ampak jaz, močan kot medved, potrebujem svoj življenjski prostor in ljudi se celo raje izognem, kot bi jim bil trn v peti. Če je treba, se postavim na zadnje noge, da jih s svojim videzom prestrašim.

Po naravi sem izjemno miroljuben, gibek in spreten, sploh v skoku ali teku. Ubežal bi tudi njej, če Ona ne bi že bila odločena, da mi bo zavzela srce.

Enostavno ne razumem, zakaj pa prav pred njo nisem ubežal, ko je bil za to še čas. Namesto tega sem se razlezel kot premehko testo in lahko me je gnetla po svoje.

Usedla se je v moje naročje, naročila med in želela, da ji pripovedujem medvedje pravljice ali zabrundam kakšno po medvedje.

Nisem se najbolje znašel s to skuštrano glavo v naročju. Kljub krhkosti je iz nje vela neverjetna moč. In kljub odločnosti, mehkoba in milina.

Tako ugnezdena v mojem krilu, me je zvedavo gledala in me posrkala vase s svojimi smaragdno zelenimi očmi.

Prestopil sem prag in jo zazibal v sanje, s prišepetavanjem o …

Po zimskem spanju sem se zbudil s praznim naročjem. Zagotovo sem predolgo spal.

A spomnil sem se tistih večerov in zvezdnih utrinkov, preden sem utonil v sen.

Zaželel sem si, da bi trajali in trajali … vse tja do večnosti!


Pisarka Simona&Simon



Ni komentarjev:

Objavite komentar