petek, 04. avgust 2017

8. TANTRA – »sladka zgodba«


Najkrajša možna obrazložitev »Kaj je to tantra? JE:

Univerzalno želi doživeti individualno.




A danes vas zagotovo ne bom utrujala s »strokovno« razlago, temveč vam bom »narisala sladko zgodbo«. Kar tako! Za osvežitev.

V svoji glavi si naslikajte vašega idealnega soplesalca ali soplesalko. Prepustite se domišljiji in ustvarjalnosti ob temeljnem vedenju, da je vse možno.

Človeška zavest ustvarja »pekel« ali »nebesa«. To, kar je dano ljudem, ni niti »bogovom« - namreč doseči osvoboditev.

Seveda izhajam iz predpostavke, da zelo radi plešete. Če ne, vam morda »zgodba« niti ne bo zanimiva oziroma se vanjo ne boste vživeli.

Torej, tistim, ki obožujete ples, je namenjena moja današnja objava.

Moški se lahko poistovetite z vlogo moškega, torej tistega, ki ples vodi. Ni pa to pogoj. Prav nič ne bo »narobe«, če se boste, pa čeprav moški, poistovetili z vlogo plesalke.

No, to je že rahel namig v smeri prave tantre.

Pa začnimo! "Plesati" namreč.
*

Občutek, ko me v rokah drži res dober plesalec, je že sam po sebi božanski. Pleševa, skupaj, a vendar sva vsak zase celota.

Vsekakor pa partner vodi, in to mi ugaja. Ni mu težko slediti, saj mi želje bere iz oči. Njegov tempo je usklajen z glasbo, a hkrati naravnan na samo najino vibracijo.

Premikava se »tekoče«. Tako rekoč brez napora drsiva po prostoru in sva popolnoma predana temu trenutku, zdaj!

Zdaj sva v resnici kot eno, kajti harmonija veje iz vsakega giba, koraka ter dotika ali pogleda. 

Smer je naključno izbrana oziroma se gibljeva tja, kjer je prostora vsaj za "dva".

Koraki so mehki, usklajeni in narekujejo samo najin tempo. Ne hitiva, pa tudi ustaviva se ne. Vse je odvisno od »visokih ali nizkih tonov«, ki ustvarjajo glasbo najinih želja. 

Ubranost narašča in se stopnjuje, saj je čas res najin zaveznik in učitelj.

Dotiki rok in telesa so čutni, stisk je prefinjeno nežen, a dovolj močan, da mu ne zdrsnem iz objema. 

Počutim se varna, ker mu neomajno zaupam. Da naju vodi tja, kjer pridobivava oba.

V pogledu se iskri mavrica. Pravzaprav sta združeni dve skozi pogled enega. Seveda je tudi to mogoče. 

Dvojna mavrica na nebu ni prav redek pojav. Ena preslikava drugo, zato sta samo navidezno videti kot dve. V resnici sta eno.

In moje telo sledi impulzom, kjer je dovolj prostora za ustvarjanje in improvizacijo, čeprav je kristalno jasno, da Jaz ne držim več vajeti v svojih rokah. 

S tem ko sledi telo, sledi tudi moja duša, ki v tem neznansko uživa. Čeprav nima glavne besede!

Seveda bi moj Jaz lahko v trenutku ustavil gibe in prenehal plesati ter odšel s plesišča. 

Saj nisem tukaj in zdaj zato, ker ne bi imela oblasti nad seboj. 

Kje pa! Tukaj sem po lastni izbiri. Če ne bi bila, bi se soplesalcu, vsem udeležencem ter seveda glavnemu - orkestru - zahvalila za že preplesano izkušnjo in odšla s plesišča. 

Kadar koli. Lahko bi!

Ampak, ne! "Nekaj" me žene izkusiti ta ples z zares dobrim plesalcem, saj tej izkušnji hočem dati priložnost in se prepustiti premiku želje iz svoje notranjosti. 

Njemu/njej - tej želji zaupam.

In kaj v resnici vrti ta svet, če ne prav želje?!


Pisarka Simona