Moja družba: Celjsko literarno društvo na e-Slovenskem knjižnem sejmu 2020

Tudi letos sejem bo, čeprav povsem drugačen ...

e - SLOVENSKI KNJIŽNI SEJEM 23. 11. - 29. 11. 2020

Celjsko literarno društvo

http://cld.si/36_SlovenskiKnjizniSejem.html

Pod okriljem Celjskega literarnega društva, se na sejmu predstavljam z naslednjo vsebino:

Simona Babič - pišem pod psevdonimom Pisarka Simona

https://pisarkasimona.blogspot.com/

https://www.facebook.com/PisarkaSimona

ponovno.simona@gmail.com

Svoja spoznanja sem strnila v pojem imenovan: LJUBEZEN.

Moje pisateljevanje je posvečeno raziskovanju povezanosti med umom, srcem in dušo, kjer telo predstavlja most do ljubezni.

Spoznavam, da je zavedanje prave narave in moči ljubezni poskrito očem nevednih, saj so jim iskrenost, predanost in zaupanje običajno neznanka.

Ker sem že od nekdaj posvečala največ energije raziskovanju ljubezni in njenim modrostim, se je posledično ljubezen širila v neslutene razsežnosti in postala smernica nadaljnjega ustvarjanja.

Poglobljeno iskanje duhovnih resnic v povezavi z ljubeznijo me je posrkalo globoko vase, ko sem dopolnila petdeset let.

Na duhovno pot me je zavihtela ljubezen sama – namreč »ponovno sem se zaljubila«. Sicer sem se v življenju velikokrat »zaljubila in od-ljubila«, a sem se vedno znova čudila, na kako prebrisan način ljubezen preizkuša, ali sem že osvojila vse njene lekcije.

Svoja izkustvena spoznanja sem začela zapisovati in porodila se mi je zamisel, da jih podelim v obliki knjižnih del.

Vživela sem se v vlogo Pisarke Simone in spontana naravnanost me je vodila do izdaje treh knjižnih prvencev:

TRILOGIJA LJUBEZNI (Samozaložba: Pisarka Simona)

1.    VZHOD SONCA – PONOVNO SIMONCA - 2015;

2.    Ljubezen@izbiraj.Si? – 2016;

3.    Ime ji je Ljubezen – 2018.

Med pisateljskim predahom sem prevedla mojstrsko delo: TANTRA - Vrhovno razumevanje (OSHO – Založba Primus) – 2020.

V letu 2021 sledi obsežen roman, katerega izhodišče bo starodavna veda in duhovna veja: TANTRA, ki postaja vse bolj tudi moja pot.

Delček spletne predstavitve na YouTube:

Ljubezen in Pisarka Simona (2:39 minut):

Video na FB: 

Za okus o kakšni ljubezni je govora v knjigah, predstavljam nekaj kratkih replik:

 Ljubezen je najmogočnejša energija: električna, magnetna, eksplozivna …, ki lahko uniči, ali vzpostavi ravnovesje in to že od najmanjšega delca - celice - do največjih dimenzij - celega vesolja.

*

Ljubezen poganja svet! Ima nešteto obrazov, imen in upodobitev - kot nobena druga beseda na svetu. Vsak, ki se bo lotil njene predstavitve, bo omagal. Kajti ljubezen je neulovljiva, neprekosljiva, nemogoče jo je predvideti, jo imeti v lasti, na kakršenkoli način posedovati ali imeti o njej kakršnokoli PREPRIČANJE.

*

»Ljubezen je VSE«, a še, ko sem o tem pisala, v resnici nisem dojela globine povezanega z besedo »VSE«. VSE se individualno ali subjektivno izraža in VSE je odvisno od razlage posameznika. VSE je nekomu njegov partner/-ka, otroci, dom, družina ali služba, drugemu narava in v povezavi z njo njene lepote, živali, tretjemu sta zdravje in sreča … in še bi lahko naštevala.

*

Prav tako ima ob besedi LJUBEZEN vsak v mislih nekaj drugega in tudi vsak izmed nas jo doživlja in izraža drugače – na sebi lasten način.

*

Zatorej ljubezen nosi v sebi toliko pomenov, predstav in pojmov, kot je ljudi. Tako za besedo ljubezen ni možno najti obrazca, definicije ali forme, v katero bi jo stlačili kot nekaj vsem enako sprejemljivega in doumljivega.

*

Ste zaslutili - vsa prepričanja o ljubezni je treba ovreči. Ko smo brez vseh prepričanj o ljubezni, se bomo ljubezni najbolj približali. Šele takrat se nam bo posvetilo, da se z njeno vse-močjo lahko zgodi VSE. Kar pa seveda velja za obe smeri - tako navzgor kot navzdol. 

*

Vsakršna zloraba v imenu ljubezni, še tako majhna in morda storjena iz nevednosti, bo ljubezen oddaljila. Preden se zgodi priložnost za ponovno zbližanje z ljubeznijo, se bo le-ta »prepričala« ali je bila njena lekcija v celoti sprejeta in dojeta s srcem, umom in razumom.

(iz knjige: Ime ji je Ljubezen – Simona Babič)

 

Objava: INTERVJU o TANTRI - Založba Primus s Pisarko Simono

 

Pisarka Simona 

pod okriljem Društva UNIVERZA LJUBEZNI

Celoten INTERVJU lahko preberete TUKAJ:

Objava: INTERVJU Založbe Primus s Pisarko Simono

Knjigo je prevedla Simona Babič (Pisarka Simona), ki ji je Osho pisan na kožo. V tantro se je poglobila do te mere, da je pripravila tudi slovar tujk, ki bo bralcu pomagal pri razumevanju manj znanih izrazov. 

V INTERVJUJU najdete odgovore na vprašanja:

1. Kdo pravzaprav je Pisarka Simona?

2. Kako in kdaj ste se prvič srečali s tantro?

3. Ali nam predate temeljne korake, kako prepoznati tantrika/tantrico v sebi?

4. Ali obstaja »šolanje« kako postati tantrik ali tantrica?

5. Dobro, ampak ali obstaja v Sloveniji kakšno konkretno predajanje znanja o tantri?

6. Kaj bi torej svetovali avtentičnim iskalcem tantričnega znanja?

7. Koliko so nam v resnici v pomoč zapisi o tantri?

8. Kakšno vlogo odigrava v svetu tantre naše telo?

9. Kdo je imel ali še ima največji vpliv na vaše ustvarjanje?

»Ne pozabite, kar govorim, ni namenjeno samo vam … Govorim tudi prihodnjim generacijam.«

(OSHO)

Pismo bralke

Včasih ob koncu branja katere izmed mojih knjig prejmem pisni odmev. Včasih tudi na vse tri knjige hkrati ...

Odzivi so kot smernice, ki nakazujejo, ali sem s svojim delom ustvarila kakšen nov žarek sonca, prelila nekaj svetlobe, vzbudila novo upanje, razširila pogled, preusmerila tok nemočnih misli, vzbudila željo po spremembi ... Česarkoli!

Hvala za prejeti razmislek in še kdaj!  

    Pozdravljena, draga Pisarka Simonca - vzhod sonca!

   Že pred časom, ko sem prebrala tvoji dve knjigi - 1. in 2. del trilogije, sem ti nameravala pisati, nato pa sem se odločila, da počakam na včeraj, na tvojo predstavitev 3. knjige in srečanja s teboj, z nami, celjskimi literati. 

In prav sem se odločila. Ni mi žal. Kajti včeraj si s svojim čistim, neposrednim, sproščenim in čustvenim nastopom dodala piko na i, češnjo na torto in mi razjasnila marsikaj iz vsebine knjig. Potrdila si mi prepričanje, da je vse v nas, da smo neskončni in neizčrpni vir energije in moči, ki jo potrebujemo za preživetje. Da se premalo, še kako premalo zavedamo, koliko škode si povzročamo s skrbmi na jutri, na tisto, kar bo, ko bo, če bo ... Kolikokrat si po nepotrebnem zagrenimo svoje življenje zaradi drugih, ker mislimo in smo tako vzgojeni, da moramo biti všečni in ljudem dati tisto, kar od nas pričakujejo. 

Nekoč sem prebrala vprašanje, kdaj človek odraste? Odgovor: ko ga preneha skrbeti, kaj si drugi mislijo o njem in ga priče skrbeti, kaj si on misli o drugih. 

Veliko resnice je v tem odgovoru.

    Zelo dobro pišeš, tekoče, jasno, nedvoumno. Vidi se in čuti, da pišeš iz srca, da ti roko (desno!) vodi nekaj višjega, da pišeš o tistem, kar ti leži na duši in v srcu in da je vse to preprosto povedano - moralo ven. In je šlo. Bravo. Je pa pri tem tvojem poslanstvu bilo odločilno srečanje s Simonom, usodno srečanje z njim. Kako močno te je prevzel in privlačil s svojim telesom in energijo. Nisi se mogla upreti njegovi moči in vse bi dala, da bi bila njegova. On pa ne! Ni pristal. Zakaj? Morda si ni upal, morda se je ustrašil, da bi se iz vajinega razmerja lahko razvilo nekaj več. Kar bi mu bilo v škodo in bi ga zaneslo s tirnice. Kdo ve? On. Pa saj je samo moški, pustimo mu veselje ...

Ampak sedaj to ni več pomembno. Ti si zmogla sama dalje, brez njega si se znašla, težko, a je šlo. Dvignila si se nad, preplezala zidove, raztrgala okove in pristala tam, kjer ti je dobro, kjer ti je lepo. Izkušnje, kilometrina, leta, modrost, vse to te je vodilo in pripeljala do točke, do mesta, kjer si doma. 

In včeraj si to svojo trnovo pot podelila z nami, hvala ti. 

   Kaj pa sedaj, ko si končala svojo trilogijo? Kam te vleče pero, bomo še lahko kaj tvojega brali. Verjetno da. Želim si, da bi bilo tako, da te navdih ne bi zapustil in da bi - nam bralcem podarila še kakšno svojo umetnino. Da.

RECENZIJA BUKLA: Vzhod sonca - ponovno Simonca (avtorica: Simona Babič)

 

Knjiga VZHOD SONCA – PONOVNO SIMONCA 

je pisana v času, ki je TUKAJ in ZDAJ (november 2014)

IN 

je namenjena času, ki je TUKAJ in ZDAJ (november 2020). 

Ali vas zanima, zakaj?

Zato, ker razkriva, kako preživeti mesec november, da postane za vse večne čase vaš najlepši mesec.

*

V mesecu novembru 2020 cena knjige znižana za 40 % 

naročilo: ponovno.simona@gmail.com

RECENZIJA BUKLA: Tantra - Vrhovno razumevanje (OSHO) - prevod: Simona Babič

Kot prevajalka knjige in poznavalka tantrične prakse se vsekakor ne strinjam z zapisom v recenziji, da je knjiga TANTRA zelo primerna za začetnike. Knjiga je izjemno zahtevno in obsežno branje, ki bo posrkalo vase samo najbolj vztrajne raziskovalce - takšne, ki želijo poglobljeno pristopiti k tej starodavni znanosti in takšne, ki iščejo samo RESNICO.

Tantra NI za vsakega. 

Lahko bi bila za vsakega! Vendar ni. Je pot izjemno redkih. 

Poznavanje njene prave narave je ovito v tančico skrivnosti in prikrito očem vseh, ki bi si v njenem imenu omislili kakršnokoli zlorabo moči - neslutenih moči, ki jih nosijo tantrične prakse.

Simona Babič

https://www.bukla.si/knjigarna/osebna-rast-duhovnost-in-ezoterika/tantra.html

Tantra

Vrhovno razumevanje

Osho

Založba	Primus
Zbirka	Primula
Leto izdaje	2020
ISBN	978-961-7090-29-1

Naslov izvirnika	Tantra
Leto izdaje izvirnika	1975
Prevod	Simona Babič

RECENZIJA BUKLA

Kako naj mistik prenese učencem najvišjo izkušnjo, ko pa se v njej povsem izgubi, v njej izgine in postane z njo eno? Spoznanje je tukaj, ni pa več tega, ki je spoznal. Ko ni subjekta, izgine tudi objekt. Izgine nabrežje, ostane le še reka izkušenj. Zato veliki mistiki svojo najvišjo izkušnjo velikokrat učencem prenesejo s plesom ali v pesmi. Mistik in učitelj Tilopa, ki je živel na začetku 11. stoletja v Indiji, je o svoji najvišji izkušnji učencu Naropi spregovoril v pesmi o Mahamudri. V tej knjigi Osho Tilopovo pesem svojim učencem bere verz za verzom, vrstico za vrstico, ob tem pa razkriva tančico za tančico plasti učenja, strnjenega v besedilo verzov. Pojasnjuje jih, širše utemeljuje, daje številne primere, pripoveduje zgodbe o Budi in hkrati opozarja na stranpoti ter napake, ki popotnike na poti tantričnega učenja odvračajo od cilja. Razlage so namenjene učencem na Zahodu, zato marsikdaj zajemajo širše iz vodnjaka novodobnih tantričnih učenj, pa tudi zelo pojasnjevalne so. Pojasnjeni so, na primer, namen ponavljanja manter, cilji joge, namen meditacije, smisel uporabe metafor v svetih besedilih … Celota je prežeta s humorjem in energijo, ki bralca prevzame. Knjiga je zelo primerna za začetnike, ki si želijo globlji uvid v tantrična učenja, vedno znova pa bodo ponjo segali tudi tisti, ki so na svoji poti tantričnih učenj že precej napredovali.

Maja Črepinšek, Bukla 155

ZALOŽNIK O KNJIGI

V tej uspešnici Osho razpravlja o mističnih uvidih iz starodavnih tantričnih del ter številnih pomembnih tantričnih meditacijskih tehnikah, ki so za sodobnega iskalca enako pomembne, kot so bile za iskalce v davnini.

Osho v to kompleksno temo vnaša svojo edinstveno mešanico modrosti, humorja in izzivalnega navdiha.

Mistik lahko prenese izkušnjo le, če si pripravljen, da jo sprejmeš; lahko dovoli, da se to zgodi tudi tebi, če si to dovoliš tudi sam; če si dovzeten in odprt zanjo.

Celjsko literarno društvo - Revija VSESLEDJE - poezija - Simona Babič

 

POGUM

 

PogUM je modrejši kot UM,

ko poskoči iz tebe, naredi BUM!

V trenutku njegova moč ubije strah,

ali kot burja vse pomete na en mah.

 

Pogumu je prav zares težko se upreti,

še posebej, ko hrepeniš nekaj imeti.

Takrat postaneš močan kot lev,

takrat lahko uporabiš celo svoj gnev!

 

Nagrada za pogumne bo res velika,

zato vsakega kdaj pa kdaj zamika.

Za vse tiste pa, ki poguma se bojijo,

meneč, da z njim nekaj izgubijo …

 

Povem: »Le kako bi človek bil poražen,

če pa je v resničnosti le pogum važen?

Z njim se lahko kosa samo ta junak,

ki ve, da mu nihče nikoli ni in ne bo enak!«

 

Simona Babič, 30. januar 2020

Zmaj Zmajevski

 

Da! Za devetimi gorami in devetimi vodami je na deseti gori in ob deseti vodi živel Zmaj Zmajevski.

Ime se ga je oprijelo zaradi nenehnega zmajevanja z glavo in čudenja človekovim neumnostim.

V tistem času ni živelo v strahu prav veliko ljudi, zato je Zmaj Zmajevski bolj ali manj stradal.

Kajti ta zmaj ni bil povsem običajni zmaj. To je bil zmaj, ki je jedel samo prestrašene ljudi in te je pojedel z največjim užitkom in več kot očitnim zadovoljstvom. 

Zanj so bili mala mal'ca ... In ker so bili mala mal'ca, je bolj ali manj ostajal lačen, včasih celo stradal.

Naenkrat pa se je dogodilo, da je postajalo vse več in več ljudi strah.

Zdaj si je zmaj Zmajevski z največjim veseljem pomel okrutne tace in našpičil ostrino zob.

Lahko bi rekli, da si je dal duška!

Žrl je ljudi kot po tekočem traku, saj so ti, ki jih je postajalo vse bolj in bolj strah, rastli kot gobe po dežju.

Zmaj Zmajevski pa se je posledično vse bolj redil, postajal vse bolj okrogel, vse večji in večji ... 

Ljudi je mlatil kot za stavo. Vseeno mu je bilo, ali so stari-mladi, debeli-suhi, bogati-revni, ugledni-neugledni, ženske-moški ... Vsi po vrsti so mu teknili.

Ugotovil pa je, da med njimi prevladujejo neumni od neumnih. Predvsem takšni brez naravne inteligence, brez občutka za naravo, brez ključa naravnih sposobnosti, brez kančka modrosti …

Brez vedenja, da so samo čreda ovac, ki so tako na kupu postale prav zares lahek plen.

Zmaju Zmajevskemu ni bilo več treba hoditi na lov za hrano. Hrana se je dobesedno stekala vanj. 

Ker zmaj Zmajevski ni bil neumen zmaj, temveč izjemno bistre in pronicljive narave, je kmalu ugotovil, kateri ljudje se mu pravzaprav najlažje izmuznejo ...

To so bili ljudje, ki so poznali skrivnosti narave, ki so poznali svojo lastno naravo in to so bili ljudje, ki so poznali modrosti in resnico o življenju.

Postal je prav jezen, da je obstajala v človeških vrstah skupina ljudi, ki jih je imenoval NEDOTAKLJIVI. Njih se ni mogel dotakniti na noben grozeč način, pa naj je kazal še tako ostre zobe, bruhal vroč ogenj ali žugal s svojim gromozanskim repom.

Od samega napuha, srda in besa si je zadal, da bo našel način, da bo lahko požrl še to osamljeno peščico ljudi. Postal je tako požrešen, da mu ni bilo več mar samo za običajne ljudi, s svojim vročim jezikom je hotel oplaziti še te, ki se ga sploh niso bali. 

Kaj bi v resnici sploh lahko storil ta zmaj Zmajevski, so zmajevali ljudje, ki so imeli na ramenih svoje glave?

Nič - absolutno nič. Kdor nosi na vratu svojo glavo in ne izposojeno glavo drugih ljudi, temu se res ne more zgoditi nekaj hujšega.

Čeprav je videti, da zmaju Zmajevskemu še lep čas ne bo zmanjkalo hrane, pa bi bilo vendarle dobro razmisliti naslednje:

Kdo je v resnici TA Zmaj Zmajevski?

Kdo? SVETA VLADAR

(sledi nadaljevanje za bolj zahtevne bralce)

 

SVETA VLADAR

Vedno znova samo strah!

Strah je postal bolj kot kadarkoli SVETA VLADAR. Odraža se v vseh sferah človekovega obstajanja: v smeri medosebnih odnosov, v smeri preživetja, varnosti, zdravja … in kar je še najhuje: v smeri izražanja samega sebe.

Človek se je začel tresti kot šiba na vodi, brez zavedanja o lastnih, skritih notranjih potencialih – o svojih neizmernih močeh.

Vse, kar še zaznava je svet teme in obupa.

Hej, človek, ZBUDI SE!

V KATERIH SANJAH SI SE IZGUBIL? Preteklih, prihodnjih? Iluzija trka na vrata bolj kot kadarkoli prej.

Kako razumeti svoj strah?

Čeprav je strah nekaj nematerialnega tako kot naša senca, pa vendarle obstaja. Tudi senca obstaja – nematerialna, negativna, pa je vendar obstoječa.

Na samotni in pusti poti se lahko poženemo v beg zaradi lastne sence. Bežanje bo stvarno, vendar bo vzrok nestvaren.

Ljudje se bojijo strahu – lastne teme – bolj kot česarkoli drugega, ker strah zamaje temelje.

Majavost temeljev postane zelo resnična. Strah je podoben snu, nočni mori, in ko se prebudimo iz more, še naprej čutimo posledice omamljenosti, ki traja ... Spremeni se nam dihanje, znojimo se, telo drhti, vroče nam je …

Sicer zdaj vemo, da je to bila samo nočna mora, sanje, nekaj, kar ne obstaja, pa, vendar bo tudi to vedenje potrebovalo čas, da prodre v bistvo našega bitja.

Zato upravičeno lahko rečemo, da je strah nočna mora.

Iz česa se sestoji strah? Iz nepoznavanja lastnega bitja. Obstaja samo en strah, ki se manifestira na tisoč in en način, vendar je v bistvu samo en.

In ta je: »Morda globoko v sebi ne obstajam.«

Na neki način drži, da nas tam ni. Gostitelj ne obstaja, obstaja gost. Zaradi tega smo sumničavi – in sum je utemeljen – ne gledamo v notranjost. Sami sebe varamo, da smo in ko pogledamo v notranjost, nas v bistvu ni. To je globoko, tiho razumevanje. Ni intelektualno, je pa eksistencialno. V drobovju ga čutimo.

»Morda ne obstajam. Bolje bo, da ne pogledam vase. Raje bom nadaljeval z gledanjem na zunaj.«

To gledanje nas vsaj zavaja, vzdržuje iluzijo »jaz sem«. Ker je ta občutek: »jaz sem« lažen, ustvarja strah. Vemo, da ga lahko karkoli razje, erodira; katerokoli globoko srečanje ga lahko razprši.

Lahko ga razprši ljubezen, lahko ga razprši, ko nekdo umre pred našimi očmi. Lahko se razprši na mnogo načinov, ker je zelo krhek. Vzdržujemo ga s tem, da ne pogledamo navznoter, vase.

Podobna je situacija z egom. Edino upanje, ki nam ostane, je, da ne pogledamo navznoter, kajti: »Kdo ve? Morda je tukaj.« Če bi pogledali, bi intuicija povedala, da ga tam ni.

Ta lažni ego ustvarimo, ker ne gledamo navznoter, temveč vedno navzven. Bojimo se vseh teh mest v sebi, v katera bi se morali potopiti.

Bojimo se lepote, ker nas lepota preprosto potisne navznoter. Čudovit sončen zahod in vse te ognjene barve na nebu nas prestrašijo, ker vemo, da če bomo pogledali vase, nas bo tolikšna lepota, svetloba, neusmiljeno zvrnila v notranjost. Za trenutek je um tako navdušen, da pozabi, kako mora razmišljati. Notranji samogovor preneha in nepričakovano smo znotraj.

Ljudje se bojijo čudovite glasbe, sijajne poezije, ljudje se bojijo globoke intimnosti. Ljubezenske zveze ljudi so samo površna razmerja. Ne zaidejo eden drugemu v bitje, kajti če stopimo drugemu globoko v njegovo bit, je strah tukaj – v jezeru bitja druge osebe vidimo svoj odraz. V tem jezeru, v tem ogledalu tujega bitja, če se ne najdemo, če ogledalo ostane prazno, če se nič ne odrazi, kaj potem storiti?

Ljudje se bojijo ljubezni. Samo pretvarjajo se, samo igrajo igre, vloge v imenu ljubezni. Bojijo se meditacije. Celo v imenu meditacije v najboljšem primeru samo vadijo nove načine razmišljanja. Nastane neki novi »izum«, izum, da se ne meditira. Ljudje ponavljajo vse vrste molitev, kar pa so samo načini za izogibanje meditaciji. Nič od tega ni meditacija. Um je toliko prebrisan, da v imenu meditacije ustvari vsemogočne pojave.

Meditacija je, ko se nič ne dela, ko um sploh ne deluje: se ne poje nobena mantra, se ne pojavlja nobena slika, nobena koncentracija …

Ko enkrat spoznamo vrednost resnične meditacije, se bomo prerodili. Naenkrat slišimo, vidimo, čutimo, dojemamo svet okoli sebe povsem drugače. Slišimo glasbo, pesem, doživimo ples in vse to se nenehno povečuje proti vrhuncu, ki je nepojmljiv za človeški um. Je izven človeškega uma, zato o njem ne moremo ničesar povedati. Je neopisljiv, zato ga ne moremo strpati v definicijo.

Ko se srečamo s samim vrhom, se um prvič počuti nesposobnega. In ta njegova nesposobnost v človeku osvobodi energijo, ki se izrazi kot ples, pesem, slavje. V tem kraljestvu je človek gospodar.

V tem kraljestvu je ljubezen. V tem kraljestvu ni prostora za strah.

Zmaj Zmajevski je izumrl.