petek, 13. april 2018

PETEK 13.



Tega dne je bila polna Luna, to pomeni, osvetljeni del Lune je bil obrnjen proti Zemlji. Točno ta dan je bil zame prelomen v vsakem pogledu. Življenje mi je spremenil in obrnil na glavo.

In tukaj se moja zgodba o iskanju ljubezni šele začne. Vse zapisano na naslednjih straneh se je dogajalo in se ni dogajalo. Je bila fikcija in je bila opcija, ki se je lahko obračala ali vrtinčila po svoje. Odvisno od tega, v katero smer so tekle moje misli, so bučali glasovi v moji glavi ali se je odvijal film mojega Življenja. Bila sem tukaj in zdaj, zavedna vsega, kar sem že doživela in nezavedna v tem, kar se mi je imelo namen še dogoditi.

Kljub močni volji, da pozabim na vse skupaj, kar se mi je dogajalo v društvu Ponovne povezave in grem v poletne dni po svojih načrtih, se je tok dogodkov obrnil po svoje in mi sproti rušil vse, kar sem si zastavila.

Pa da začnem na začetku.

Na večer 13. junija sem bila sama doma. Pravkar sem končala s kuhanjem marmelade, ki jo moja otroka obožujeta. Prav zato sem se na ta petkov večer pripravila do tega, da po napornem tednu v službi, skuham doma še marmelado, za katero sem vedela, da bo zmanjkala en dva tri.

Nič hudega sluteč, sem po delu sedla za računalnik, da odigram še pasjanso ali dve, svojo sprostitveno igro s kartami.

Takrat pa sem v svoji notranjosti zaznala klic po vodstvu in prepustitvi se nečemu večjemu od moje volje. Legla sem na kavč v dnevnem prostoru in zaprla oči.

V mojem telesu so nastale vibracije, sprožile so ga neke frekvence in misel, da v prostoru in času nisem sama. Z mano je bil Simon, to sem nezavedno zaznala.

Začutila sem podobno dogajanje, kot takrat, ko sem ležala na mizi pri svoji naravni zdraviteljici. Pa vendar zelo drugače. Po mojem telesu so tekli tokovi v vse smeri in se povezovali od točke do točke po diagonalah premočrtno in z vsemi deli telesa. To je potekalo tako hitro, kot bi nekdo z laserjem vlekel črte po vsem telesu.

Na kar se je vse zaključilo in obšla me je mirnost in občutek, da me nekdo zavija v oblak, mehak kot vata. Najprej se je to ovijanje začelo z leve strani mojega telesa, kasneje še iz desne in se nad mano združilo v mehko odejo. Počutila sem se kot pribito na kavč. Nisem imela nobene volje, da vstanem in odidem.

Bilo je doživetje, ki ga nisem razumela, vendar se ga tudi nisem bala. V bistvu sem se mu prepustila in bila radovedna, kaj se bo zgodilo naslednje.

Kot bi lebdela med Nebom in Zemljo, med Luno in Soncem in zaupala in dovolila nedovoljeno.

Zakaj nedovoljeno se boste vprašali? Ne vem, saj to je tisto. Kako naj vem nekaj, česar ne razumem.

Postavljeno je pravilo, da je v praksi Ponovne povezave za vsako opravljeno storitev potrebno plačilo. Plačilo vnaprej. Jaz pa nisem nikomur nič plačala in razen nezavednega klica po pomoči, enkrat mogoče, ko bom imela ta sredstva, nisem imela v mislih nobenega načrta.

Bila sem torej ljubljena na način, ki se ga nisem zavedala in sprašujem se, ali se je praktik tega zavedal. Veliko kasneje sem v njegovem telefonskem sporočilu dobila odgovor, da me ni poiskal/poklical. Vsaj ne na zavestnem nivoju.

Kaj se je torej v resnici dogajalo ta večer? Je bil to klic po ljubezni? Klic hrepenenja med izgubljenim in najdenim? Biti z menoj in s teboj? Ali med nekom, ki ga sploh ne poznam in on ne pozna mene? Je to možno? Združitev dveh duš, ki se iščeta?

Ne vem.

Odgovor je obvisel nekje v zraku. Saj ga iščem. Še danes. Tukaj in zdaj, ko to zapisujem, prosim za pomoč, za razumevanje tega znamenja, ki me je obrnilo na pot iskanja moje lastne osebnosti in ljubezni do vsega, kar me obdaja. Moje srčne želje so bile poslane v Vesolje, mogoče bodo naletele na ušesa, ki slišijo. Oči, ki vidijo, in telo, ki občuti podobno kot Jaz.

Se bom tukaj ustavila ali grem naprej, kljub temu da ne vem, ne razumem in ne dojemam? Ne, seveda ne.

Jaz, Simona, ki upam, da vendar nekje mora biti nekdo, ki bo znal pomiriti moje srce, najti del sebe, da bo pomiril tudi mene in objel telo, ki hrepeni po telesu, toplem objemu in miru.

Bom dobila kdaj pravi odgovor? Morda sem prejela pomoč, ker sem tako goreče delovala v duhu odprtosti in sprejetosti tej energiji, ki me je objela in dala vedeti, da obstaja še veliko več tega, kar lahko človek zazna s svojimi petimi čuti.

Več čutnih zaznavanj neskončnih možnosti, ki odpirajo poti, ko zaupaš, tudi ko ne vidiš, ne razumeš in ne dojameš. Soodvisnost dveh duš. Ali del poti, ki bi jo lahko prehodila skupaj v svetlobi!

Mogoče je čar Življenja ravno v tem, da ne vemo vsega takoj, pa če smo še tako željni znanja in dojemljivi za raziskovanje.

Smo premalo potrpežljivi, neučakani in se mora vse razkriti takoj?

Najverjetneje sodim med hiteče ljudi, ki želijo odgovore na dlani. Pa bom tokrat znala prisluhniti svoji na novo odprti poti in novi možnosti za odkrivanje še neodkritega sveta ljubezni?

Sem že na tej poti? Saj nekje globoko v sebi čutim, da je vsako potovanje lahko vznemirljivo, sploh če se na nanj dovolj dolgo pripravljamo in si ga neizmerno želimo. Cilj sam po sebi ne bo nosil več velikih presenečenj, če zaupam, da se bo tokrat zame dobro izteklo.


- odlomek iz knjige VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA - 

Avtorica: SIMONA BABIČ 

nedelja, 08. april 2018

ČE SE MI LJUBI – LJUBIM!!!




»Hm, smešno!«, bo nekdo rekel. Le kaj naj bi se skrivalo za tem, večpomenskim naslovom? Kanček vsega po malem … Vsega, kar bi VSI …

In vsi bi imeli nekaj – kompenzirali/nadomestili z nečim, česar sami nimamo.

Ljubezen za strah (denar, vpliv, moč, uspeh …).

Čustva za nemoč (ker sebe ne sprejemamo, vsaj ne brezpogojno …).

Energijo drugega, ker je sami nimamo … (vsaj ne za vse, kar bi želeli).

*
Vsak bi imel nekaj od drugega …

  • ·       udobje namesto neudobja;
  • ·       bogastvo zaradi revščine;
  • ·       vpliv, ki ga sam ne premore;
  • ·       priznanje ali odobravanje, ker ne pozna bistva, še manj resnice;
  • ·       ljubezen, ker se mu ne sanja, kje jo najti;
  • ·       preobrazbo (stilno, umsko, energetsko …) zaradi lastnega nezadovoljstva …

Ali preprosteje – reven bi imel bogatega, grdi lepega, nesrečen srečnega, stari mladega, šibki močnega, neljubeči ljubečega, ustrahovani neustrašnega …

Večina strumnih »osvajalcev« v medsebojnih odnosih išče le kompenzacijo ali nadomestilo za nekaj, česar sama »nima«.


A boga mi, tako to ne deluje in ne bo delovalo do konca veka vekov amen!

Tistih nekaj svetlih in redkih, ki vse to ima (Ej ti šment, le kje so vse to našli?) pa se tej kompenzacijski dirki nasmiha in na daleč umika, saj ima svojo formulo in orodje, kjer pač ni potrebe uporabiti druge osebe za dosego »cilja«.

Ciljna skupina večine »dirkačev« za zadovoljujočimi odnosi pa je, kakorkoli že obračamo, usmerjena v te, ki imajo to, česar sami »nimajo".

Kako se izogniti neljubim odnosom, ki se končujejo prej, kot želimo? Če ne že v začetnem, pa v doglednem času.

Prvi pogoj je iskren pogovor s samim seboj, ob predpostavki, da »iskrenost« do sebe v resnici ni neznanka.

Pa tudi to ne zadostuje, če ne razumemo, da VSE, kar počnemo, počnemo zaradi sebe.

In še – če ne razumemo, da VSE to (kar mislimo, da bomo dobili od drugega) v resnici »ne obstaja«!

Drugi ni Bog, ki bo zapolnil v nas vso praznino in dal vse občutke, ki jih sami nimamo.

Ko spoznamo to iluzijo – se razsvetlimo – vsaj v smislu, da je Bog le en in le-ta vsekakor ni človek.

Ko »pogledamo« človeka, kaj vidimo?

Zagotovo ne veliko tega, kar nosi v sebi.

A človek lahko nosi v sebi marsikaj – morda z očmi drugega pravzaprav nič – in v njem ni prostora za kompenzacijo v tuzemeljskih sferah. Spoznal je, da mu je dano to, kar je drugemu »nedosegljivo«.

Kot je na primer »samo« potreba po druženju z razvitim, notranje uravnoteženim bitjem, pametnim in inteligentnim (prav to pa manjka večini). Takšno bitje se zaveda lastne ZAVESTI.

Prav takšen človek pa ne kompenzira. Nima potrebe. Hrepeni le po človeku, s katerim bi gradil višje in globlje in širše … v vse smeri. In bil pripravljen na potovanje v čim višje sfere – ki bi mu sam Bog bil priča.

Takšno »popotovanje« v življenju je smiselno, saj bo na koncu edini dokaz, da je človek zares živel. Spoznal večnost – razvito bitje z drugim bitjem – v obleki človeka.

Še bolje – s katerim je v tantričnem odnosu potoval skozi življenje in na koncu umrl v dvojnem krču – orgazmičnem in smrtnem. Kaj ni to povsem isti pojav? Dve stanji, dve besedi z istim pomenom.

Zato ni časa niti prostora za kompenzacijo v ljubezni.

Meni se ljubi ljubiti!
In nikakor ne ljubi za to stanje iskati nadomestil.

Pisarka Simona