ODLIČNO!

Odlično, odlično, odlično … ODLIČNOOO!!!

Hja, vam povem eno resnično, občuteno in doživeto na svoji koži.

Takole je bilo …

UVOD

Bila sem s prijatelji na morju. V čudoviti obmorski vasici na otoku Murter. V vasici Betina, ki z dušo in srcem utripa vsem, ki iščejo topel sprejem.

Zato ni naključje, da tam stoji stara, stara hiša, ki nudi popotniku vse udobje današnjega časa.

Obnovljena v duhu ljubezni, skriva za starimi zidovi zgodbe preteklih dni. Nosi zapis, da LJUBEZEN JE, če si jo le pripravljen raziskati.

Nevednemu ponudi zgolj prenočišče, neukemu znanje, a vsem, ki verjamejo, da na svetu sveti Luč na vsakega z enako močjo, nudi tudi duhovno raziskovanje in podporo. Seveda ni samo po sebi umevno, da jo začutiš.

JEDRO

Druščina, v kateri sem se znašla to pomlad, je bila pisana v več pogledih. Vse, razen dveh, sem srečala prvič. Prvič fizično. Da pa jih poznam že »od prej«, je skozi druženje postalo več kot razumljivo.

Dva, moja srčna prijatelja, moji sorodni duši, ki ju poznam že »od vedno«, sta me že večkrat sprejela v svoj objem. Tokrat sta mi ponovno odprla vrata v svoje »kraljestvo«. Kajti, med daljšim bivanjem sem spoznala, da njun dom JE dom "kraljev".

Kaj vse smo počeli čez dan, niti ni pomembno prav za to zgodbo, ki jo imam namen izpričati. Vsekakor pa lahko z mirnim srcem zapišem, da sem se z vsakim od njih povezala na svojstven način, se od njih učila in prejela številne darove.

Nekega popoldneva smo se odpravili na potep, vendar ne peš, temveč z avtomobili. Kajti izhodiščna točka našega pohoda je bila za marsikoga, ne vajenega ali nezmožnega daljših pohodov, preveč oddaljena.

Med vozniki sem bila tudi sama. Želela sem razbremeniti svoja gostitelja in hkrati prijatelja, a zgodilo se je prav nasprotno. Bojim se, da sem prispevala h kakšnemu sivemu lasu, vendar nehote in nevede.

Ampak očitno se je tako moralo zgoditi. Vse je za nekaj dobro, je modrost, ki jo je veliko ljudi že osvojilo, med mojo zgodbo, pa se bo tej misli še kdo pridružil.

No, torej, da ne dolgovezim! Naše potepanje smo začeli tik ob morju in se med hojo medsebojno spoznavali in povezovali v občutenju in doživetih izkušnjah, ki smo si jih izmenjevali.

Po sprehodu smo se namenili narediti še kratko meditativno druženje ob vodenju učitelja in njegove partnerke, ki sta nas skozi razne vsakodnevne dejavnosti povezala že od prvega dne.

Mene pa je zeblo do kosti. Kar z zobmi bi šklepetala, kar v avto bi se usedla in počakala, a nisem želela zmotiti procesa, ki se je že začel odvijati. No, saj bom zmogla potrpeti, sem si mislila. Vsi za enega, eden za vse in bo tudi to minilo. Res sem jih vzljubila vse po vrsti in si nadvse želela biti del celote, harmonična v delovanju in potrpežljiva v učenju.

Po meditaciji smo se razdelili na skupine in posedli v avtomobile. Takrat sem dobila slutnjo, da se bo nekaj zgodilo. Namesto da bi počakala in predihala »tisti« trenutek da mine, sem vseeno startala avtomobil in zapeljala vzvratno. Morala sem obrniti vozilo.

V mrtvi kot se mi je skrila nizka, grčava oljka, v katero sem trčila in močno je počilo. Še preden sem karkoli storila, sem se spomnila, da sem v eni izmed duhovnih knjig prebrala: »Ko se vam zgodi nekaj slabega, hudega, nekaj, kar vas prizadene ali v trenutku šokira, si recite 'ODLIČNO'!«

»Tudi, če tisti hip tako ne mislite, izrecite te čarobne besede. Misel bo kot energija odšla v vesolje in vesolje bo poskrbelo, da se boste prav kmalu resnično začeli počutiti veliko bolje.

Da ne rečem ODLIČNO! Vse se bo razpletlo veliko hitreje, z veliko manj trpljenja in zagotovo v najvišje dobro vseh vpletenih.«

Ja, tako je to bilo. Kljub temu da sem to modrost preizkusila v praksi prvič, danes lahko potrdim, da deluje. O, pa še kako deluje!

Neizmerno sem hvaležna, da sem tisti hip zmogla prisluhniti sebi in se tudi slišati. Res je, da še vedno nisem verjela ali vedela ali bo ta čudežna beseda res učinkovala, vendar izrekla sem jo. In to je za začetek zadostovalo. Vsa skupina me je obstopila in podprla. Prav vsak izmed njih je želel pomagati.

Ker sem imela očala v prtljažniku, ki pa je bil zvit in šipa se je sesula na drobne kosce, nisem mogla niti prebrati, kaj piše v moji servisni knjigi o avtomobilskem zavarovanju. Niti tega nisem vedela, kaj vse imam vključeno v zavarovalno polico, ker so mi tovrstne formalnosti vedno odveč.

Ljudje pa so me najprej oblekli, pokrili in poskrbeli še za vse ostalo. Poklicali servisno in vlečno službo, obvestili o dogodku policijo in naredili načrt, kako v najkrajšem možnem času izvesti vse potrebno, da bo dogodek stekel v želeno smer. Rešitev nastale situacije.

Tako se je tudi zgodilo. Jaz sem samo obsedela in kot v filmu spremljala dogajanje. Kot da se vse skupaj sploh ne bi dogajalo meni, temveč nekomu drugemu in jaz sem navijala, da bi se zanj izteklo, kar se da dobro.

Kot zanimivost navajam, da sem prvič v življenju opravila test alkoholiziranosti. Kljub temu da sem voznica polnih trideset let, sem tovrstno izkušnjo dobila prvič prav tam.

Ne morem vam opisati, kako me je to zabavalo. Spomnila sem se, da je moj sin po opravljenem vozniškem izpitu tedensko nosil domov tulce, v katere pihamo za dokazovanje alkoholiziranosti. Ob teh dogodkih sva se neizmerno zabavala, saj mu je vedno pokazalo 0,0 promile alkohola v krvi. Odgovoren kot je, sploh nisem pomislila, da bi lahko bilo drugače.

Prijatelj me je odpeljal na policijsko postajo, kjer je bilo treba sestaviti uraden policijski zapisnik. Potrebovala sem ga za zavarovalnico in tudi avtomehanično delavnico, s katero je bilo popravilo avtomobila že dogovorjeno. Zaračunali so mi najmilejšo denarno kazen.

Policist je na kraju dogodka skimaval z glavo in sploh mu ni bilo jasno, kako mi je ta, več kot čuden manever uspel. Ko je spregledal mojo lastno začudenost in preučil splošno situacijo, se je odločil, da ni razloga za najvišjo globo.

Za vse, kar se je v naslednjih urah dogajalo, sem bila sproti hvaležna. Hvaležnost je z vsakim trenutkom samo rasla in krepila občutenje, da nisem sama, da so vsi z menoj in da jim je izjemno mar zame.

Toliko na kratko. Lahko še dodam, da me je prijatelj, ko sva se vračala iz policijske postaje, želel razvedriti. Razkazal mi je mesto in me popeljal v zgodovinsko dogajanje tega obmorskega kraja. Bil je kot živi leksikon in zanimiv sogovornik, tako da sem vmes čisto pozabila, iz kakšnega razloga sem se pravzaprav znašla v tem mestu in na tem mestu.

Ko sva se zvečer vrnila v našo vasico, mi je bila ponujena večerja in spodbuden razgovor s prijatelji.

Sploh me ni bilo strah. Vse, kar sem v resnici razmišljala, je bilo skrajno začudenje, kako čudežno je ta preprosta besedica ODLIČNO v danem trenutku delovala.

Kot večkrat sem se tudi tokrat vprašala, s čim sem si vso to pomoč v resnici zaslužila. V materialnem svetu se takih stvari ne da ovrednotiti. Še več, imajo neprecenljivo vrednost in tega občutenje zagotovo nisem bila deležna prvič.

Prav ta prijatelja, lastnika te čarobne hiše, sta mi s svojim vzgledom to že večkrat pokazala. V njuni hiši sem napisala svojo prvo knjigo. Knjigo o ljubezni brez primere. Postavila sta me ob sebe in mi v času bivanja priklicala angela varuha, ki je bdel nad mojim delom in mi omogočila izpolnitev sanj.

Z neskončno hvaležnostjo v srcu si bom za vedno zapomnila vse, kar sem se tam naučila.

Vam pa polagam na srce, naj bo življenje z vami še tako kruto, nepravično in boleče, ne obupajte. Kot jaz recite »odlično« in čez čas boste spoznali, zakaj je temu resnično tako.

Moj dogodek je v primerjavi z resnično težkimi preizkušnjami v življenju, zanemarljivo majhen. Kaj pa je to takega, če poškodujemo avto? Veliko huje je, če poškodujemo sebe in si zadajamo rane in bolečine brez primere.

Modrost nad modrostmi je: »Spusti!« Dopusti si verjeti, da nad tabo bdi višja sila, ki ti bo pomagala, če jo boš le hotel slišati in ji zaupal.

Ji prisluhnil in se zavedal, da na svetu nisi sam. Veliko je ljudi, ki ti bodo priskočili na pomoč. Niti prositi jih ne bo potrebno. Sami bodo čutili s teboj, te objeli in potolažili, kot to znajo vsi, ki verjamejo, da je ljubezen energija, ki zdravi in celi rane vseh vrst in oblik.

ZAKLJUČEK

Domov sem se pripeljala z »novim« avtomobilom. Nihče ni mogel vedeti, kaj vse se je v dnevih moje odsotnosti dogajalo, ker je na navzven izgledalo, da nič posebnega. Spet nauk, da v resnici »ni nič tako, kot izgleda«.

Na počitnicah sem že naslednji dan dobila iz Slovenije nadomestno vozilo. Na poti domov sem samo dvignila svoj popravljeni avtomobil in vrnila nadomestnega.

Dodajam še eno, ne tako zanemarljivo podrobnost. Domačih o samem dogajanju na počitnicah nisem sproti obveščala. Še več, med počitnicami sem svojima otrokoma napisala, da se imam lepo in da mi nič ne manjka. Šele doma sem razkrila celotno zgodbo. Zgodba je v njunih očeh vzbudila občudovanje, saj sem tako ravnala prvič.

Ob tem sem bila izjemno ponosna na samo sebe. Nikogar nisem po nepotrebnem vznemirjala. Pa saj bi mi iz daljave tudi težje kdo pomagal.

Tako sem se naučila, da tam, kjer si, tudi bodi. Ne opletaj v svojih mislih, kje vse bi med tem lahko bil, koga vse obveščal, kaj se ti dogaja, ko pa imaš že tam, kjer si, vse pred nosom.

POČUTI SE DOMA V SVOJI KOŽI IN NAŠEL SI SVOJ DOM!

Zgodbo zapisala: Pisarka Simona

Apartmaji: http://murter-gajeta.com/