torek, 25. december 2018

💗 DRAGI SLEDILCI POTI DO PRAVE NARAVE LJUBEZNI! Poklanjam vam 38 - minutni video💗



V njem iščite SEBE in ne mene, kajti v tem primeru se lahko zgodi LJUBEZENSKI FENOMEN, kot sem ga bila deležna tudi sama.

Kdaj - če ne prav te dni, je čas, da se zazremo vase, k ozaveščanju resnic svojega obstoja in razmisleku: 

KDO SEM in KAM GREM?

Kako do tako pomembnih spoznanj, kot je ozaveščanje svoje biti in
- srečanje s svojim SRCEM?
- brezpogojno sprejemanje SEBE?
- raziskovanje poti do DUŠE?

Morda se bodo odgovori prisvetili skozi trilogijo LJUBEZNI, ki ji ni para ... in ga niti ne iščite ...

Kajti različica vaših spoznanj se bo rodila iz vaših lastnih izkušenj. Brez izkušenj v to smer se v resnici ne more zgoditi noben premik v zastavljeno smer.

V trilogiji o ljubezni je zastavljena pot, prikazan vzvod, način in sredstva do KLJUČA, ki odpira vrata - DO DUŠE.

Video bo na ogled do 3. januarja 2019. Do takrat lahko pridete do svojega izvoda knjige ali kompleta vseh treh knjig po praznični ceni.

A pozor! Nekaj tako neprecenljivega nima niti cene in tudi besede bodo ostale zgolj na papirju, če si ne boste dovolili zapluti vanje dobesedno in s celim bitjem.

V primeru dopuščanja sledi nepričakovana nagrada!

Dovolite si potovanje, ki bo spremenilo ustoličen način doživljanja ljubezni in vas popeljalo do vas samih.
Ko se zgodi fenomen LJUBEZNI, še nihče ni ostal ravnodušen.

To srečanju zapusti pečat korenitih sprememb, ki predrugačijo VSE, kar ste do zdaj pojmovali kot ljubezen.

SREČNO na poti ozaveščanja SVOJE DUŠE skozi oči ljubezni!

Pisarka Simona

sobota, 15. december 2018

Objava v medijih

 Obrazi tega tedna:


Dobri mož in Pisarka Simona


13. december 2018, TEDNIK PANORAMA


Slovenska Bistrica



Simona Babič – piše pod psevdonimom Pisarka Simona

Lahko bi se reklo, da zgodba o Pisarki Simoni sega v leto 2009, ko je tednik Panorama pred devetimi leti, natančno 17. decembra, objavil njeno prvo Zgodbo o curleku - I. del in 23. decembra II. del. 

Sledila je še vrsta objav, opremljenih s fotografijami, vse pa so povezane z njenimi prvimi samostojnimi koraki na poti pisateljevanja.

Simona Babič se je leta 2007 priselila v Slovensko Bistrico. Očarali so jo njeni prebivalci in predvsem neokrnjena narava, saj so ji ponudili navdih in neomejen prostor za ustvarjanje.

Sebe imenuje »raziskovalka ljubezni«, ker je iztočnica njenega dela usmerjena v iskanje resnic o moči in globinah prave narave ljubezni – ljubezni, ki je najmogočnejša in najsilnejša energija vsega ustvarjenega. 

Ni človeka, ki ne bi bil lačen ljubezni in ni človeka, ki ne bi hrepenel ljubezen živeti.

Njena vztrajnost in volja sta jo popeljali do ozaveščanja, da lahko človeka pomiri in obogati samo čista in neskaljena ljubezen, ki pa je danes zelo oddaljena od svoje prvinskosti in celo popačena do nerazpoznavnosti. 

Morda je prav beseda »ljubezen«, najbolj zlorabljena beseda, ki ji je treba v duhu posameznika povrniti častno mesto in jo zastaviti kot prvo vrednoto vsakega ljubečega bitja.  

Vsa nadaljnja pot Pisarke Simone je sledila v zastavljeno smer in danes se vam lahko predstavi s trilogijo o ljubezni, ki je nadvse nenavadna in daleč izza vsakdanjega pogleda in pojmovanja o ljubezni.

15. maja 2015 se je prebivalcem Slovenske Bistrice prvič javno predstavila v viteški dvorani Bistriškega gradu s svojim knjižnim prvencem VZHOD SONCA – PONOVNO SIMONCA.

19. decembra 2016 je imela prvi literarni večer v Knjižnici Josipa Vošnjaka, kjer se je so-krajanom predstavila s svojim drugim romanom z naslovom: Ljubezen@izbiraj.Si?. Obe knjigi sta v knjižnici na voljo tudi za izposojo.


Tretjo knjigo, kot zaključek trilogije o ljubezni z naslovom: Ime ji je Ljubezen pa je izdala v novembru 2018. Prvo javno predstavitev načrtuje v začetku leta 2019. Dogovori potekajo s Hišo dobrega počutja na Partizanski ulici.

Vsi, ki bi se s Simono Babič želeli povezati ali naročiti izvod knjige po praznični ceni, se lahko z njo povežete preko socialnih omrežij FB (Pisarka Simona), spletnih naslovov: 

ali ji pišete na e-naslov: ponovno.simona@gmail.com.

Njen slogan, s katerim predstavi eno izmed modrosti o ljubezni, se glasi:

»V ljubezni nisi doma, dokler Ljubezen ni tvoj dom«.


Simona Babič (Pisarka Simona)



nedelja, 02. december 2018

DVA MENIHA


Da, vztrajal sem v redu menihov, v tej bratovščini in v tem samostanu, čeprav nisem čutil, da po duši in srcu povsem sodim mednje.

Zadrževala me je misel na brata meniha, ki sem ga niti ne vem po kakšnem ključu, nadvse vzljubil. Lahko bi rekel, da sem ga ljubil kot krvnega brata. Morda prav zaradi utečenega prepričanja, da se izven strogo določenih pravil ukvarja še s svojim zanesenjaštvom. 

Seveda! »Izobčenec«, to me je vedno znova vznemirjalo. Nekdo, ki deluje iz lastnih duhovnih spoznanj in ni podrejen ustaljenim cerkvenim paradigmam, to sem nekako bil tudi sam.

»O, Bog, razjasni mojo dušo!«, sem razmišljal, medtem ko smo pod ohlapnimi rjavimi kutami, zvezanimi k telesu z močnim pasom hodili drug za drugim v strnjeni vrsti. Pod široko kapuco in s pogledom, usmerjenim v tla, nisem niti opazil, da v tej gluhi noči na nebu ni bilo ne zvezd ne lune.

Edina svetloba je ob zasenčenem soju sveč prihajala iz latern, ki smo jih držali v rokah. Ravno toliko svetlobe so oddajale, da nismo stopili z ozke potke, ki se je na eni strani strmo dvigala in na drugi nevarno spuščala.

Kakšnim obredom in ceremonijam vse so služili ti nočni pohodi, ne bom opisoval. Čeprav ni bila prvobitna naloga, da v njih sodelujem, sem se jih občasno udeležil zaradi brata meniha. Čutil sem njegovo hvaležnost zaradi svoje prisotnosti, s katero sem ga delno razbremenil obveznosti bogoslužja.

Sam sem najraje sedel v svojem skriptoriju in prepisoval rokopise, ki smo jih pripravljali še za druge samostane bratskih redov. Prijatelju menihu sem kdaj pa kdaj razkrival strogo varovane spise in mu nekega dne razkril svojo skrivnost. Ko se mi je pri delu s prepisovanjem utrnila kakšna misel, sem jo dodal ali osvetlil z drugačnim pogledom in s tem besedila občasno preoblikoval po lastnih zamislih.

V primeru razkritja bi samovoljo drago plačal, vendar temu človeku sem res zaupal. Moj namen je bila dodana vrednost k zapisanemu. Izboljšave so nosile v sebi klico širšega videnja, kot mi je bilo dano zgolj s samim prepisovanjem. Kot raziskovalcu so me izkušnje vodile k slastem poučevanja teh, ki bodo spise kasneje dobili v roke.

Prijatelj po srcu kot brat mi je nemalokrat zaupal tudi svoje izsledke, ki sem jih v rokopise samodejno vključeval. Njegova strast je bilo zdravilstvo. V samostanski lekarni je bilo neskončno število tinktur, katerih recepture je raziskoval že vrsto let. Znanju predhodnikov je dodajal svoje izkušnje in izboljšal sestavo nekaterih zvarkov, vse s pomočjo znanja, pridobljene modrosti in predanosti delu.

O vsem sva se posvetovala. Ko je odkril nov pristop zdravljenja telesa in duha ter ga osvetlil v praksi, nisva imela več pomislekov. Tako sva si nekaj samovolje privoščila oba.

Jasno, da o teh podvigih nisva obveščala opata. Le-ta ni bil preveč naklonjen spremembam. Ustavljal jih je s prefinjeno strogostjo in slepem služenju že utečenih in s tem za njegov pogled zapečatenih pravil našega samostanskega reda.

Če človek dopusti raziskovalnemu duhu, da se ne ustavi ter vsaj občasno zadiha s polnimi pljuči, je to zdravilna učinkovina že sama po sebi. Tega sva se zavedala, zato sva sodelovanje in prijateljstvo poglabljala prav preko obilice učenja in znanja, ki ga je najino delo omogočalo in ki sva mu predano služila.

Vendar do sem vse lepo in prav. Takšno delovanje, dobronamerno in v zaključku koristno še mnogim, ni bilo nikomur trn v peti. Saj zanj niso niti vedeli.

Dogajalo se je, da so nekateri bratje na skrivaj črtili prijatelja meniha, kar sem izvedel po naključju. Ugotovil sem, da gre zgolj za zavist zaradi njegovih značajskih posebnosti in izjemno ustvarjalnega čuta. Da ne rečem, da so celo razmišljali o zaroti in inkviziciji ter tihoma tvezli neumnosti o pregonu iz samostanskih vrst. Resnično jim je šel v nos, ker se je kot zdravilec znal približati ljudem na svoj edinstveni način, ki je zdravil že sam po sebi. Preprosti ljudje so ga zelo cenili in spoštovali. Ne iz zahteve po pravilih vedenja, temveč iz srca.

Kar so mu v resnici očitali, pa je presegalo vidnost uspehov v zdravilstvu. Opat in njegovi somišljeniki niso prenesli duha, ki ga je usmerjal v vedenje, da obstaja nekaj drugega, še nekaj več, kot »samo« Bog, ki smo mu služili.

Njegovo orodje pri raziskovanju, meritvah, izračunih in dokazovanju sta bila sekstant in zvezdogled. Vse noči je vztrajno sukal šestilo in vrtel kompas, pogledoval v nebo ter čečkal po papirju ozvezdja, osončja in planetarni svet. Ugotovitve je zapisoval in skice ter izračune z vsemi izsledki vred skrival v mojem skrbno varovanem delu skriptorija, da jih ne bi odkrili le-ti, ki so mu zavzetost oponašali.

Da, to se je dogajalo. In sam sem se odločil, da mu krijem hrbet. Verjel sem vanj, v delo in videnja, ki so nakazovala drugačne »svetove«, kot jih je dojemala večina. 

Kljub dejstvu, da so bili med nami veliki misleci in učenjaki, so ga zavračali prav zaradi neomajno drugačnega pogleda - možnih različic - ki jih je vesolje odražalo s svojimi pojavi. Ta pogled si je izoblikoval med meditacijami, ko je v miru in sam s seboj nevidno predeloval v vidno.

Občudoval sem ga brez primere. Moje delo se mi je v primerjavi z njegovim zdelo malenkostno. Čeprav sem imel kot pisar poseben status in častitljiv položaj sem vedel, da bi si ga v resnici on veliko bolj zaslužil.

Slutil sem, da bodo njegova dognanja nekoč človeštvu še zelo koristna. Zavezan tej misli sem ga podpiral in ljubil kot sebe.

Oba pa sva vedela - ko naju »ujamejo na delu«, bova primorana zapustiti meniški stan. Revna kot dve cerkveni miši bi bila tako oropana dela, ki naju je v svoji biti radostno osrečevalo. 

V tovrstnem zavezništvu sva imela namen vztrajati, vse dokler se višji red ne bi odločil za nekaj več strpnosti do sprememb, ali pa bi se celo zgodila zamenjava opata, ki je krojil usodo vpetih duš. V obratnem primeru bi z njim zapustil samostan tudi sam.

Povezana, kot sva bila, sva morala očitno medsebojno naklonjenost prikrivati. To naju je v tistem življenju povezalo na način, ki je obetal, da se bova v naslednjem še srečala.

Zavezništva nikakor nisva smela obelodaniti, kajti lahko bi bila obsojena izdajstva, da ne rečem črne magije - kar pa je bilo daleč od resnice …

Čeprav napredni duši, osamljeni v svojem poslanstvu sva slutila, da ga v tistem »času« ne bova zaključila. Bog ve kdaj, če sploh ali prav v to smer!

Vesolje vedno poskrbi za ravnovesje. Nikoli ne veš, ali se bo sobivanje dogodilo v »obleki« kakšne druge osebnosti in v neki drugi prihodnosti, ko lahko postane stisk dobronamerne prijateljske roke še kako dobrodošel. Morda se bo srečanje ponovilo že v enem naslednjih življenj.

Kdo bi vedel? »Čudna so pota Gospodova!« je misel, ki je najino poslanstvo vodila v občutenje ponižnosti in hvaležnosti za dano milost.

Kaj pa, če bom v prihodnjem življenju sam iskal pomoč ali spodbudo in mi bo ob pravem času in ob pravem trenutku prišel na pot prav ta brat, prav ta njegova duša in mi podal roko?

Zatorej! Živel bom svoje sveto življenje in življenje mi bo povrnilo s svetostjo za vse, kar bom zanj dobrega storil. Če ne v tem, pa v naslednjem.

»Hvala Bogu v meni!«