POLICIJA NA SLOVENSKI OBALI
ali
»Kar je dovolj, je DOVOLJ!«
Nadzor! Da, nadzor nad gibanjem je prešel vsako mero »dobrega
okusa«.
Vsako mejo, brez zavedanja, da meje ni!
Meje NI, ker je človekov duh svoboden; ker človekove brezmejnosti
ne more ustaviti nič in nihče …
Pa vendar – človek živi v iluziji, da je mogoče kar koli
kontrolirati. Kontrolirati drugega; redkim pade na pamet, da bi kontrolirali
sebe …
Vsak bi vsakega kontroliral, brez zavedanja, da (verjeli ali
ne ) ne more kontrolirati niti sebe. Kontrola ne obstaja, nadzor je farsa in
vse v to smer je popolna in poneumljena izmišljotina.
Kam merim? V vseobsegajočo človekovo neumnost, ki se odigrava
na vsakem koraku.
Slovenska obala je te dni preplavljena s Slovenci, ki želijo
dihati, ki želijo nahraniti svojo dušo, ker so lačni življenja, svobode gibanja,
lepot narave in njenih darov.
Do sem vse lepo in prav. Zamislila pa sem se ob pogledu na
policijski par, ki se je sprehajal tik ob slovenski obali, tako rekoč po
sprehajalnih poteh in ustavljal mimoidoče – ne morem si niti predstavljati s
katerim »izgovorom«!?!
Kaj lahko človek krši, medtem ko pred seboj potiska otroški
voziček, vodi na vrvici svojega ljubljenčka, se pogovarja s svojim otrokom,
opazuje morje in prelet galebov, se s pogledom zazre v širno daljavo morja …? Ali
ko se majhen fantek ustavi ob potki, skoči iz kolesa, utrga marjetico ter jo z
žarom v očeh podari svoji mamici? Ali ko sprehajalec pozdravi drugega
sprehajalca, znanca, soseda …?
Hej! Hej! Z zakonom dovoljeno gibanje postane z zakonom
nadzorovano gibanje!
Dovoljeno ti je, da si zunaj. Ob enem pa te ta, ki je
dovolil, da si zunaj, nadzoruje, ali si zunaj. Kaj nadzoruje? Nadzoruje tvoj
obstoj zunaj! Preverja, ali obstajaš ali se samo delaš, da obstajaš. Ali kako
naj razumem …
Ali kako naj razumem kontrolo, ki jo izvaja človek v
uniformi, ki se postavi pred človeka v civilni obleki? In to na miroljubnem
sprehodu, kjer ljudem žarijo oči, da lahko zgolj hodijo, dihajo, gledajo,
vonjajo … polnijo svojo podhranjeno dušo in odpirajo vse predolgo zaprto srce.
Veliko neumnih vprašanj mi je bilo zastavljeno v tem
kolesarko – sprehajalnem dnevu, ko naj gibanje ne bi bilo kontrolirano …
Kot na primer: Kje bom jedla, ko pa so vsi lokali zaprti?
Ljudje božji – kako kje bom jedla? Kaj smo vsi Slovenci
zrasli v gostilnah ob gostinski hrani? Kaj ne obstajajo lokalne tržnice, ki
ponujajo domačo, svežo in predvsem zdravo hrano? Kaj še vedno mislimo, da če ne
vzamemo na potep doma pripravljene hrane, nismo »ta glavni«?
In če se samo še dotaknem neumnosti nad neumnim zakonskim
omejevanjem s policijsko ali enaindvajseto uro …
Koga ogrožamo, če se gibljemo v naravi v večernih urah?
Gledamo sončni zahod, sedimo na obronkih gozda, skalnih pečinah ali zgolj v
parku na klopci in opazujemo zvezdno nebo?
Tako pa se bašemo v avtomobile in hitimo proti domu, ko je
čas za večerne utrinke, ko je čas za ljubeče pogovore, ko je čas za mirnost,
sproščenost, naravnost …
Ampak še vedno stavim na človekovo razumevanje, da je njegova
duša brezmejna, srce ljubeče in polno svetlobe …
Samo odpreti je treba srce, ne meje.
Samo odpreti je treba svoja okna in vrata, ne glede na čas,
uro …
Samo zazreti se je treba vase in ugotoviti, da smo vedno
svobodnega duha in ljubečega srca – če si to le DOVOLIMO!
Slovenci – svobodni smo. Vsi ljudje smo SVOBODNI in vsak si
to svobodo lahko dovoli V SEBI. Nikogar ni, ki bi lahko ujel človekovo dušo in
jo strpal v obrazce, vzorce, zakone … Ničesar ni, kar bi lahko omejilo
človekovo dušo!
Vsak lahko poleti na krilih duše, odprtega in lahkega srca
kamorkoli si želi.
Ne nasedajmo strahu, ne izgubimo se v miselnosti, da je
svoboda nekaj zunanjega.
Svoboda je v nas – vedno prisotna, nikoli omejena, nikoli zatrta,
nikoli odvzeta …
Človek, svoboden si! Zavedaj se, da je vse ostalo iluzija,
farsa, neumnost …
Kdo bo koga kontroliral, če je popolnoma jasno, da človek lahko
kontrolira le samega sebe.
In če grem še malo dlje: Ali človek sploh lahko kontrolira
samega sebe? Ali ne podlega vsak trenutek strahu? Ali se ne vdaja vsemu, kar
sliši in spremlja okoli sebe? Ali ne trpi, ko gleda, kaj vse se mu vsiljuje in
prepoveduje?
Že dobrih sedem let ne gledam televizije, ne spremljam
medijev in ne izgubljam energije za vse neumnosti, ki me obkrožajo …
In kljub temu prejmem vsa sporočila, ki so v danem trenutku
pomembna za moj obstoj – tukaj in zdaj.
Zatorej! Kdor meni, da se ne da živeti brez vključevanja (vživljanja)
v dogajanje, ki nam je vsiljeno, ki zavaja, ki ustrahuje … je pohlevna ovčica; brez
zavedanja: kdo ali kaj je; brez zavedanja svoje prave narave; brez zavedanja,
da ni druge avtoritete, Boga, politike družbe … kot je ta, ki obstaja znotraj
vsakega posameznika.
Živeti svojo pravo naravo, pomeni biti daleč od vsiljene in
programirane ideologije.
Ideologije, oddaljene svetlobna leta od resnice.
Ideologije, izgubljene v času in prostoru, ker je preprosto
povedano: ena sama ILUZIJA.
»Kar je dovolj, je DOVOLJ!«, lahko spozna le vsak sam.
In se končno poda na pot spreminjanja sebe – na pot
osvobajanja svoje ujetosti, osvobajanja svoje majhnosti, svoje nepomembnosti, svoje
ustrahovanosti …
Na pot sprejemanja svoje celovitosti, enkratnosti in
veličastnosti.
Na pot ozaveščanja sebe.
