SINDROM PRAZNEGA GNEZDA

“Sindrom praznega gnezda!”, tako je povedala njena zdravnica.

Tako je bila postavljena diagnoza.

Zdravnica je bila s seboj zadovoljna. Čisti šolski primer, kot iz knjige, je povzela. Z vsemi opisanimi simptomi, ki mučijo Edo te dni.

Sidrom praznega gnezda je naenkrat predstavljal in opisal Edino počutje. Jo označil in razporedil v predalček.

Ampak ona se ni počutila, da spada v neko skupino ljudi s podobnimi izkušnjami, v neki stolpec, v neki celo tipičen primer.

To, kar je doživljala in občutila te dni, ni mogel občutiti nihče. Mogoče, da je poznal podobne misli in čustvovanje. Nikakor pa ni mogel misliti njene misli in čutiti njene občutke.

Njene misli so povzročale bolečino v vsaki celici telesa, v vsaki pori njene kože. Bolelo jo je vse. Tudi če se je je kdo dotaknil samo z besedo, prijazno in naklonjeno, je vseeno bolelo. Ni bilo ničesar, kar bi ji odvzelo bolečino.

Ko boli duša, je treba počakati, da bolečina kdaj pa kdaj popusti, da misel preskoči iz boleče v manj boleče, ki je lahko čez nekaj časa že znosna.

In čas, ki se na koncu izkaže spet kot en in edini zaveznik vseh vrst bolečin. Ta čas nakaže, da bodo tam nekje v daljavi, mogoče pa enkrat le, še obstajale druge poti in možnosti za pomiritev razbolele duše.

Prazno gnezdo je v Edinem primeru pomenilo prazno sobo njene hčerke. Prazno posteljo, napol prazno omaro, z nekaj polnimi predali vseh vrst zakladov, nekaj igrač in veliko knjig. Na letalo v prihajajočem jesenskem času ni možno vzeti prav veliko, razen potrebnih oblačil.

Največja soba v mansardi, s pogledom na dvorišče, travnik in gozd, sameva slab teden dni. Pa se zdi kot cela večnost. Že zato, ker je otrok ob odhodu napovedal, da bo ob božiču že spet doma. Že doma. Spet doma. Čez štiri mesece.

Ni to ta hip neka tolažba, razmišlja Eda, ko stoji sredi sobe.

Pred njenimi očmi se je slikovito odvijala vsa prehojena pot. Od trenutka, ko je izvedela, da v njenem trebuhu raste majhno človeško bitjece, do trenutka, ko je na letališču močno prižela nase to enkratno človeško bitje, svojega otroka, ki je odhajal v svet. Kako je lahko tako hitro minilo devetnajst let.

Vedela je, da bosta nekega dne prišli skupaj, z roko v roki, do konca skupne poti.

Vedela je, da bosta nekega dne razpletli njuni roki in da bo otrok odšel naprej sam. Iskati svojo pot.

Vse to je vedela. Samo tega ni vedela, da bodo leta tako hitro minila in da bo šla v svet že tako mlada.

Kako naj po vseh teh letih spusti to nežno roko in obstoji sama v praznini, v temi, čakajoč trenutek, ko jo bo lahko spet objela.

Bo potrebovala nadaljnjih devetnajst let, da ne bo več čutila bolečine slovesa. Je to sploh možno, da se dogodi?

Eda si ni znala predstavljati, da se ta luknja v srcu, ta praznina v duši, sploh lahko še kdaj zaceli.

Ko je stala na letališču in mahala v slovo svoji hčerki, ki se je ozirala preko rame in še zadnje trenutke iskala mamine oči, takrat je Eda vedela, da bo tisti nežni in topli pogled svojega otroka zaklenila v srce in ga hranila kot največji zaklad.

Spustila je svojega otroka v svet, ga opremila z vso spodbudo, da najde znanje, ki ga želi in išče. Imela je dovolj ljubezni, da je to storila.

In vedela je, da se bo v naslednjih letih še večkrat na podoben način poslovila od svojega otroka. In vedela je tudi za drobno tolažbo, da bo ob naslednjih slovesih nekoliko hrabrejša in močnejša.

Zato, ker bo prvi, najbolj negotov korak že zanjo. Vsak naslednji bo samozavestnejši, še posebej, če se bo otrok vračal s svojih popotovanj veselega in srečnega obraza.

Eda je vedela, da je njena ljubezen neskončna moč, ki žene svet, da se vrti v pravo smer, kot žene njenega otroka na svojo pot.

O, kaj vse zmore ta brezpogojna ljubezen mame do svojega otroka!

Brezčasna mama :) september 2010