sobota, 14. januar 2017

Višnja in ...


Nemirno spanje se ji je ponavljajo noč za nočjo. Ni poznala razloga, a vsebina je bila več kot živa. Živahno trepetajoča z občutki neskončnega trpljenja.

Višnjina ljubezen je gorela, dobesedno in preneseno. Preneseno iz onstranstva, neznanega sveta, a živo kot bi bilo zdaj, tik ob njej.

Zakaj ni mogla ognja nikoli pogasiti? Vsaj ne do konca. Vedno, ko je mislila, da je uspela, je ponovno vzplamtel. Gorkota ni bila prijetna. Nasprotno, žgala je in cvrla. Imela je eno samo misel. Preprečiti gorenje in iskrenje, ki je peklilo kot bi se dogajalo v njej.

S temi sanjami se je zbujala v grozi in čez dan poskušala zaobiti te goreče misli. A kako, ko pa se je bližala spet naslednja in naslednja noč, ki ni prinašala miru.

Kako se rešiti gorečega pekla, ki nima osnove v vsakdanjiku?

Višnjino življenje je bilo običajno, prepredeno z vsakdanjostmi. Tudi v poslu ni počela ničesar tako nenavadnega, skrb vzbujajočega, da bi se ji lahko nagrmadilo v nočne ure.

A te nočne ure so brez prestanka naznanjale alarm: »Gori«! »Pomagajte!«
A je sploh kje kdo, ki bi lahko to razumel?

Odkrivala je raznolike poti do odgovorov. Lotila se je branja knjig, brskanja po spletu, iskala med zdravilci …
Ker ni našla sogovornika med poznanimi, je poiskala terapevta za razreševanje preteklih življenj.
Po res čudnem naključju je naletela nanj, medtem ko je že nekaj časa hrepenela po odrešitvi in v mislih vpila: »Na pomoč!«

Njegovo umetniško ime Šantri ji ni povedalo pravzaprav ničesar. Čeprav je ob človeškem stiku začutila takojšnje zaupanje do tega res prav posebne vrste naravnega zdravilca.

Pri njem je spoznala, da je popotovanje v pretekla življenja lahko v veliko pomoč pri nerazumljivih dogodkih v sedanjosti.

Po postopku regresije jo je popeljal v preteklo življenje, v katerem se ji je zgodilo …
*
Da! Bila je moški, to je prepoznala po glasu in podobi, ki se ji je prikazala. Stala je ob ognju, ob katerem se je dogajalo nekaj silno čudnega …. Goreča grmada je skozi film v glavi posekala njene občutke v grozljivem spoznanju, da v ognju gori ženska. Ženska, ki so jo zaobjeli ognjeni zublji in do katere občuti neskončno veliko ljubezni.

Pogled se ji je zameglil, prebodla jo je nevzdržna bolečina, da se je v obupu zvijala na terapevtovi mizi.

Sprva ni dojela … ni dojela, kako je lahko sploh dopustila, da se je zgodilo nekaj tako strašnega, nekaj tako nemogočega … in zakaj je Ta moški tam samo stal in obupano gledal, kako ognjeni plamen pogublja ljubljeno telo Ženske, ki je bila zraščena v njegovo srce.

O, ljubi Bog! Kako naj razume nekaj, kar je nerazumljivo …
*
Šantri je deloval pomirjujoče in ozaveščeno, da sta z Višnjo šla pravkar skozi njeno preteklo življenje, ko je kot moški stala ob ognju in gledala sežig »čarovnic«.

S posebnim prijemom je ozavestil njen center sedanjosti in jo nežno objel, da se je počasi umirila. Skupaj sta ubesedila dogajanje tistega življenja.
Višnji je postalo jasno, da so njene noči, ko se zaman trudi pogasiti ogenj, tiste, ko želi »rešiti« davno izgubljeno, dobesedno iz njenega naročja iztrgano ljubljeno osebo.

Čeprav se je ob Šantriju počutila nenavadno varno in mirno, pa jo je vseeno begal njegov pogled, ki ga je ob odhodu spretno izmikal. Le kaj se je zgodilo, da ji ni več zmogel pogledati v oči?
*
Ko je Višnja v tišini preostalega dne razmislila o dogajanju v preteklem življenju, ki je tako močno vplivalo na sedanje, si je pravzaprav oddahnila.

Če nič drugega, je zdaj vedela vsaj to, od kod ta neznosna potreba, da pogasi neugasljivo.

Če je nekoč že tako močno in hkrati nemočno ljubila, pomeni, da morda … morda pa bo enkrat nekoč spet srečala to svojo iztrgano ljubezen …
*
Čez čas je ozavestila, da je njena bolečina izhajala iz nemoči in tudi iz občutka krivde.

Ali bi lahko takrat Ta moški preprečil, da njegova ljubezen ne bi zgorela na grmadi? Ali bi lahko kaj naredil, da se to ne bi zgodilo? Zakaj je samo stal, obnemel od groze in ni storil NIČESAR? Zakaj …???

Ne! Ne! To sedaj ni več v njeni moči. Posledice z občutki krivde je očitno prinesla v zdajšnje življenje. Morda je sedaj čas, da jih razgradi, opusti in si končno oprosti. Ozaveščen dogodek ji vendar mora biti v pomoč, ne pa brezno v obup in neutolažljiv jok.


Le, kaj bo prinesla naslednja noč, se je spraševala, medtem ko se je odpravljala v posteljo.
Upala je, da ji bo odkrito spoznanje in vpogled v vzrok težav, končno prineslo mirnejše spanje …
*
Tisti hip, ko je na to pomislila … pa je dobila občutek, da v spalnici ni sama. Nekdo se je prikradel v njeno bližino. Čeprav ni bil ne otipljiv ne glasen in ne razločljivo viden. Bolj kot vse drugo je lahko le občutila njegovo prisotnost … to je … to je … JE to Šantri?

O, kako je nežen, čuten in nadvse miren. Kaj drži v rokah? Nekaj, kar bi lahko bil puhast oblaček?

Pri podplatih je občutila močan val toplote, ki se je začel nežno širiti po nogah navzgor in čutno posegel čez celo telo … kot bi jo skrbno pokrival s toplo in mehko odejo … prilezel vse do vratu … in jo na koncu še lahkotno in blago privil k njenemu telesu, da ji nikjer ne bi pihljalo.  

Zaobjel jo je občutek sreče, miline in ljubljenosti. Ob enem pa trdnega vedenja … to je On, Šantri … Ljubezen, ki je nekoč morala zgoreti, se upepeliti …, da je lahko tokrat ponovno vstala kot Feniks s pogorišča in zažarela v svetlobi blažene odrešitve.

Čutila je. To je On/Ona in tudi Ona/On je spoznala, da je konec iskanja …
Glas iz višin je oznanil: »Pojdi domov!«
»Imaš ga!«

Pisarka Simona&Simon





Ni komentarjev:

Objavite komentar