Le kdo nam kroji usodo?
In razmišljam …
Želela bi pomagati! Vendar, ali je to sploh prav?
Ni vsaka pomoč, pomoč. Pa naj je še tako dobronamerna,
ljubeča, sočutna, dih jemajoča …
Ne, NI!
Ponovno in VEDNO znova se zavedam, da vsak človek potrebuje
SVOJO izkušnjo. Ne smemo, ni nam dovoljeno, ga zanjo prikrajšati.
Ne moremo mu
pokazati rešitev, če je ne vidi, zanjo še ni zrel, ni pripravljen, si ne vzame
časa, ni na »tej stopnji zavedanja«, ker
trmari, ker je preprosto noče, lahko celo reče: »Pa kaj me ti siliš?«
Halo! To me je streznilo.
Če nekdo reče: »Nimam
časa, da to naredim!« ali »Kaj me ti
siliš?«, kaj ni to Simona dovolj jasno in glasno sporočilo, da se umakneš!
Lahko jaz vidim, kako bi nekdo lažje, hitreje, uspešneje …
prebrodil en košček dela, »problema«, izziva …, a to je moj pogled. Preprosto
moram ga obdržati zase, sploh če ni kančka odziva.
In še posebej, če me za pomoč ni nihče niti prosil!
Ne morem pomagati!
PRVI PRIMER:
Si predstavljate, da nekomu pokažete pred nosom, da lahko
vsak mesec in potem vse leto prejema določeno vsoto denarja, na primer več kot
100 EUR? Vi namreč veste, da si je s predhodnim delom to že prislužil/zagotovil
in mora sedaj samo sestaviti vlogo, kar mu bo vzelo največ dve uri časa?
DRUGI PRIMER:
Predstavljajte si človeka, ki sam sebe spravi v obupni stres.
S spremenjenim obnašanjem postaja skoraj neprepoznaven. Posledično plane na dan
zatajevano ljubosumje in neiskrenost. Priskočim na pomoč, ker v družbi
dotičnega tudi sama neizmerno trpim. Namreč ne vidim, da bo zmogel prav hitro
zlesti iz svojih negativnih občutenj.
Obdarim ga z energijsko masažo, želim ga povezati s
strokovnjakinjo, ki se celo sama ponudi, da bo pomagala … ker zna pomagati
ljudem s podobnim sindromom. A glej ga zlomka! Človek to vzame kot prisilo kot
nekaj, kar mu vsiljujem … Halo! Zakaj bi kogarkoli v karkoli prisiljevala. Tudi
meni ostane izbira, da se umaknem. Če človek pomoči ne sprejme, potem odidem,
kajti sama nisem taka, da bi vztrajala, dajala in dovolila biti orodje
manipulacije zaradi njegovih zatajevanih občutkov. Ne morem jaz tako plesati, kot si je zamisli, da bi pa jaz
MORALA plesati. Tudi plesalca ne bom zamenjala samo zato, ker
njemu ni všeč.
Ni moja naloga namesto drugega hoditi, se učiti, ali
pridobiti to ali ono veščino, denar, zdravje, sprejemanje … mnogo tega imam v
mislih!
Zatorej »proč« od
vseh, ki vas pomoči NE prosijo. Lahko jih imate radi, lahko so za vas v prvih
vrstah, ampak če ne vidijo, ne vidijo.
Ljubeče jim prepustite njihovo izkušnjo, kajti vsak zase sam najbolje
ve. Na koncu vsak sam nosi posledice, ki imajo vedno nekje svoj vzrok.
Ne oziraje se, če gre za vašega partnerja, otroke, prijatelje
…
Lahko se mečete na zobe, kričite, govorite mirno, strpno,
razumevajoče, prosite, zrcalite, razlagate, tolmačite …, ko se nekdo odloči,
da ne bo videl in ne slišal …, konec koncev z vami ni niti iskren.
V tem primeru se poklonite vsaki njegovi izkušnji in ga
ljubeče spustite.
Nikoli ne hodite proti sebi in iz sebe. Svojega sveta ne
postavljajte na glavo, zato da bi drugega reševali za vsako ceno.
Ostanite v svojih vodah, v sebi, v svojem vedenju in konec
koncev v svojih energijah. Drugi nas pohodijo, če jim dovolimo. Drugi bo z nami
naredil prav vse, kar mu bomo dovolili.
Najboljši primer so otroci. Ti testirajo meje svojih staršev
v nedogled, vsak dan, znova in ponovno.
A odrasli nismo nič boljši. Zato je še kako pomembno, drugim
postaviti mejo. Do sem ti dovolim! Dalje pa niti korak!
Nikogar ne ljubi bolj kot sebe! Drugega ljubi kot sebe!
In se sprijazni, da kdaj pa kdaj NE MOREŠ POMAGATI!
Pisarka Simona@Simon
Ni komentarjev:
Objavite komentar