Pisarka Simona&Simon: ŽIVEL JE KMET ...

»Živel je kmet, imel je psa. Lepo ga je redil.

Nekoč mu ukrade kos mesa, zato ga je ubil.

Na grob napis mu dal je tak:

»Živel je kmet, imel je psa. Lepo ga je redil.

Nekoč mu ukrade kos mesa, zato ga je ubil.

Na grob napis mu dal je tak:

»Živel je kmet, imel je psa. Lepo ga je ....«

Zanimivo! Danes sem sem spomnila tega aforizma, ki ga je moj oče, ob različnih priložnostih prav rad pripovedoval. Takrat smo se vsi smejali! Nekateri, ki smo ga slišali pogosto, nam je bil »na videz« že nadležen.

In nauk?

Ponavljanje enih in istih dejanj, misli; vrtenje v enem in istem krogu, ciklu, ujmi; brez želje po spremembi, nas zagotovo »ubija«.

Če se prav nič ne spremeni in mi samo ponavljamo že znane korake, potem … kaj? Seveda, ostane VSE isto. Isti ljudje, isto delo, isti križi in težave.

A mi? Pa se samo pritožujemo!

Ha, pa te imam! PRITOŽBA? Kam jo boš poslal? Na Sončno upravo? Kdo pa sedi na tej upravi? Tvoj brat, mama, kanarček ali ribica?

Ali misliš, da nisi prav TI glavni odgovorni za vsako spremembo v Tvojem življenju?

Seveda se lahko pred tem pritožuješ, smiliš sebi in vsem, ki so te voljni prenašat. Lahko se skriješ pod odejo in rečeš: »Mene ni več!«

Marsikaj lahko! A slej, kot prej boš moral zapustiti službo »navijanja sončne ure« in urediti prehod na »višjo stopnjo zavedanja«.

Sama sproti najbolje ozaveščam VSE, kar izluščim iz dogajanja - življenja samega.

Predstavljaj si …

PRIMER ali ko se deluje iz STRAHU:

Nekoč je živela majhna, a resnično pogumna deklica. Hodila je že v vrtec. Ne prav rada, a kaj je hotela? Mamica in očka sta imela vsak dan 'službo', zato sta bila primorana poskrbeti za varstvo svoje hčerke. A deklica se ni pustila ugnati.

Vrtec, ki ga je obiskovala kar v pritličju domačega stanovanjskega bloka, je bil nedaleč od doma njene ljube »tete«. Ta teta niti ni bila njena prava teta, temveč varuška v najnežnejših letih 'malega' življenja. Ko so straši ocenili, da je čas za vrtec, je bilo konec 'cartanja' pri teti. Morala se je ukloniti.

V vrtcu je sedela kot kup nesreče in pogledovala proti vratom.

Ko so otrokom pripeljali hrano in pustili vrata za nekaj trenutkov priprta, je stekla na prosto in se pognala v dir. V mislih je imela samo eno. Čim prej doseči vrata stanovanja svoje tete in ji skočiti v naročje.

To je bil njen prvi pobeg, a ne tudi zadnji. Vrstili so se ob najmanjši nepazljivosti vzgojiteljic, ki so sedaj že vedele, kam jo je mala potepinka popihala.

Doma pa so se zbirali 'črni' oblaki. Očka je kričal nad njo, ji grozil in na koncu položil čez koleno in z usnjenim pasom nabil po nagi ritki.

Vsa v klobasah se je naslednji dan prikazala na vratih vrtca. Na ritko ni mogla sesti. Preveč jo je bolela in pekla. Slekla je hlačke in vsem pokazala, kakšno kazen jo je doletela. Solzice so špricale na vse strani in potolažiti je ni bilo mogoče …

PRIMER ali ko se deluje iz LJUBEZNI

…

To je bil njen prvi pobeg, a ne tudi zadnji. Vrstili so se ob najmanjši nepazljivosti vzgojiteljic, ki so zdaj že vedele, kam jo je popihala mala potepinka.

Doma pa jo je očka vzel v naročje in nežno pobožal. Povedal ji je, kako močno ga je skrbelo zanjo. Nekaj časa nihče ni vedel, kje je. Vzgojiteljice so jo iskale prav povsod.

Prosil jo je, da mu zaupa, kaj tako hudega se ji dogaja, da noče hoditi v vrtec in ali ne bi vseeno dala priložnosti sebi in drugim otrokom, da se spoznajo in morda celo vzljubijo.

Medtem ko sta se ljubeče pogovarjala, se je mala deklica stisnila v objem svojega velikega očeta in se počutila povsem varno in srečno. Naenkrat je postalo vzdušje v domu toplo in ljubeče. Prisedla je še mama in ju močno objela.

VSE 'negativne' vzorce, navade, prepričanja lahko presežemo – in to VEDNO in samo

Z LJUBEZNIJO.

Ponavljanje vsega, čemur smo bili priča in zdaj prenašamo naprej, naslednjim rodovom, nas drži na enem in istem mestu, v istem krogu, v primežu, na spodnji stopnici …

Če ne bomo ozavestili »Kje nas čevelj žuli?«, bomo še naprej v istem procesu, kot so bili naši starši in starši naših staršev …

Rešitev? 'Mala malca'!

Zadostuje mir, tišina, pogovor - najprej s samim seboj, s svojo Dušo. In če dovolj časa vztrajaš v tem »meditativnem stanju«, dobiš odgovore KAJ in tudi KAKO spremeniti, izboljšati, da se premakneš naprej.