torek, 8. november 2016

DOVOLIM SI POHVALE!

Marmelada je moja sladka mana. V moji družini ima že tradicijo, kajti vkuhavam jo, odkar vodim svoje gospodinjstvo. Tega bo že dobrih 25 let.

Druge vrste vkuhavanje in vlaganje sadja, zelenjave … me niti ne pritegnejo.

Zadostuje mi, da sem v kuhanju marmelade preprosto neprekosljiva in najboljša.

Drugim prepuščam ostala področja. Vsak je v nečem najboljši in ob tem ustvarjanju najsrečnejši. Zato vsakemu svoje!

Si se vprašal, kako vem, da sem najboljša? Preprosto zato, ker je vedno zmanjka. Po novem letu brskamo za kozarci, ali smo kakšnega spregledali, in če ga najdemo, smo presrečni. Kot takrat, ko najdemo pravi zaklad!

Najboljša sem tudi zato, ker sta tako rekla moja otroka!

Marmelado sta testirala že marsikje … in oba enotno izjavila, da je mamina najboljša. Nimam razloga, da jima ne bi verjela.

Morda boš pomislil, zakaj pa je ne skuhaš več? Finta je v tem, da ne glede na to, koliko kozarcev bo stalo na polici, v drugem delu zime bodo vsi prazni.

Pri nas doma jo namreč jemo z žlico. Tudi kozarec na dan. Na kruh mažemo maslo in zraven z žlico zajemamo marmelado. Vem, ni običajno, a tako je!

Če se pri nas znajde pod božično novoletno smrečico kozarec moje, mislim Božičkove marmelade je to darilo, ki ima tako rekoč neprecenljivo vrednost.

Če prejmeš za rojstni dan kozarec moje marmelade, vedi, da si mi zelo pri srcu!

Ko smo bili neko poletje na dopustu, se je zgodila polomija. Dobesedno. Bivali smo v apartmaju in s hčerko sva se odpravili ven, na ulico. Ne spomnim se, kam sva bili namenjeni.

Sin je ostal v kuhinji. Ko sva že bili nekoliko oddaljeni, sva iz hiše zaslišali grozljiv krik. Stekli sva nazaj in kaj zagledali?

Sredi kuhinje je stal sin, na tleh pa razbit največji kozarec marelične marmelade.

Le kaj bomo sedaj jedli za zajtrke, se mi je motalo po glavi? Kajti nesreča je v naših očeh bila večjih razsežnosti, kot si to lahko predstavljaš.

Marmelade za zajtrk smo se vsi neznansko veselili. In povrhu vsega je bila še marelična, ki je zmagovalna iz vrste marmeladnih okusov. Tako spet pravita moja otroka.

Letos sem prekašala samo sebe. Kar nekaj krat zaporedoma sem kuhala marmelado iz grozdja. Najprej iz svojega belega in potem še iz rdečega.

Nekaj dni nazaj sem bila na trgatvi pri prijateljici in dobila za s seboj zabojček rdečega grozdja. Že zvečer sem osmukala grozdne jagode in začela kuho. Naslednji dan je sledilo pasiranje in ponovno kuhanje in na koncu kup zamazane posode in popackana kuhinja od poda do stropa.

Ampak, preprosto splača se. Vredno je vsega truda.

Prvič, po hiši tako omamno zadiši. Ni dišave, ki bi prekašala vonj ob kuhanju grozdne marmelade.  
Drugič, odjemalci stojijo v vrsti in iztegujejo roke … še meni, prosim!
Tretjič ne da se je kupiti, ker kupljena ni ista. Pa čeprav iz ekološke pridelave, bio, eko in z vsemi certifikati. Preprosto ni isto dobra!


Vsem mojih kuhalnicam se vidi, da z njimi največkrat mešam prav marmelado. V les je vtisnjena barva slive, grozdja, malin, marelic, češenj, jagod, šipka, fig, kutine, nešplje, bezga … Delala sem jo tudi iz eksotičnega sadja, vendar to sem potem sama jedla … hehe …

Vsakič, ko končam s kuho in odprem kozarček, ko je marmelada že ohlajena, to je po navadi naslednji dan in testiram okus, ugotavljam: »Tokrat pa sem res skuhala do sedaj najboljšo …« in tako bolj ali manj vedno znova.

Prav tako sem se ponovno počutila nekaj dni nazaj, ko sva s prijateljico imeli še zadnjo trgatev. Nakar sva vsaka zase kuhali marmelado in imeli po telefonu marmeladne pogovore.

Ko sem naslednje jutro odprla ta novi kozarček, so moje brbončice ponovile: »Tokrat pa sem res skuhala do sedaj najboljšo …«

In spet lahko rečem, boljše od moje ni, zato ne bom niti skromna. Kar je res, je res!

Kot ste lahko ugotovili, je v naši družini marmelada sestavni del vsakdanjega jedilnika. Ne morem se kosati s tistimi, ki prisegajo na klobase, paštete, zaseke in drugovrstne dobrote.

Lahko pa se kosam z marmeladarkami in marmeladarji, ki jim marmelada pomeni slasten zajtrk, lahko tudi večerjo in če slučajno ni kuhanega kosila, tudi kosilo …

Tako je pri nas doma. Kako pa je pri vas?



Ni komentarjev:

Objavite komentar