VOZI ME VLAK ...

Vzela sem prost dan in se namenila na izlet z vlakom. Tega pa res nisem storila že sto let, kot se reče.

Pripravila sem dva slastna sendviča, jabolko, paket oreškov, čokolado in steklenico vode. V nahrbtnik sem zložila še nekaj svojih 1. knjig, plakat, vabila za predstavitev 2. knjige in dnevnik. Nikoli ne vem, kdaj me bo pičilo, da nekaj zapišem.

Počutila sem se kot šolarka. Že prejšnji večer sem bila vsa vznemirjena od pričakovanja, da grem na ta čudoviti izlet.

Sicer sem se morala odpeljati do železniške postaje v Slovenski Bistrici z avtomobilom, ker je to enostavno preveč kilometrov pešačenja, pa tudi avtobusne povezave od mojega doma ni.

Tako se je pravzaprav čisto ta pravi izlet začel šele, ko sem na blagajni kupila enosmerno vozovnico za pot do Ljubljane. Enosmerno zato, ker nikoli ne veš, kaj bo prinesel dan in če se bom zvečer še želela vrniti na enak način.

Odkar sem v svoj svet vnesla veliko pozornosti in zaupanja, se rada prepuščam trenutkom, ki mi sami narekujejo pot. Tako moj okvirno zastavljen načrt dopušča, da si kadarkoli premislim in skrenem tja, kjer začutim klic.

Na vlaku se udobno namestim in najprej pojem prvi sendvič. Kljub obilnemu zajtrku sem komaj čakala, da se ga lotim.

Ko sta bila otroka majhna, smo imeli navado, da smo že na koncu ulice potegnili z malhe doma pripravljene sendviče. Saj veste, če doma narediš sendviče po svojem okusu, bi jih že med pripravo najraje snedel.

Kmalu se v mojo bližino usedeta dva srednješolca. Prvi potegne s torbe živo zeleno volno in nadaljuje s kvačkanjem šala, kjer je predhodno končal. Drugi pogleduje okoli sebe in se mu posmehuje. Ko ujamem ta pogled, si ne morem pomagati. Ustvarjalnega dijaka pohvalim, kako lep izdelek nastaja in on se zahvali nazaj. Končno je z mojo pohvalo zrasel tudi v sošolčevih očeh.

Pomislim! Kako presojajoče je razmišljanje med vrstniki, ki vsako odstopanje od »normale« ocenjujejo kritično glede na svoj omejeni pogled. Škoda, si mislim, da ljudje ne podpirajo vsakršne ustvarjalnosti ali kreativnosti. In to ne glede na spol, barvo, pripadnost in podobne razlike. Po drugi strani pa me prevzame veselje, ko vidim, da se marsikdo izmed njih ne pusti premotiti.

Aja, da vam zaupam, kakšen je bil moj osnovni namen obiskati Ljubljano.

Ja, knjižni sejem, vendar! Ki se ta teden odvija v Cankarjevem domu in kjer sem lani ob tem času preživela ves teden v družbi založnikov, malih založnikov, pisateljev vseh žanrov in zaposlenih v tem lepem »domu«.

Po sprehodu ob Ljubljanici in po kavici ob nabrežju se odpravim na sejem, v upanju, da srečam stare znance in tudi nove neznance.

In res! Dogajati se je začelo že pri vhodu. Naletela sem na ogromno znanih obrazov, s katerimi smo izmenjali novosti in izkušnje preteklega leta in vprašanje, zakaj letos nimam stojnice?

Hja, svojo dragoceno izkušnjo sem dobila lani. Se veliko naučila in pridobila. Tokrat sem v enem dnevu skoncentrirano doživela vse, kar sem lani v enem tednu.

S seboj sem imela svojo knjigo in v mislih blagovno izmenjavo. Knjiga za knjigo. Ponekod sem naletela na gluha ušesa, ponekod na posluh. Ponekod sem razdelila vabila na svoj dogodek, predstavitev 2. knjige in ponekod ponudila, da se razobesi še moj plakat.

Celjsko literarno društvo je ob svoji stojnici nalepilo ta plakat in že so se stkale nove vezi.

Posedela sem na predstavitvi malo tu in malo tam in mimogrede spletla nova poznanstva.

Ko sem odšla, sem vedela, da sem v marsikom pustila svojo sled, kot so jo drugi pustili v meni.

Vdihnila sem večerni zrak, ki je prinesel času primerno ohladitev in se podala skozi center Ljubljane.

Kmalu sem ugotovila, da so prav tega dne okrasili mesto s številnimi lučkami in okraski, ki pritičejo bližajočemu se decembru.

Razveselil me je razsvetljen pogled na ulice in v domišljiji sem se preselila v čudoviti del leta, ki prihaja. Tudi moj otrok bo kmalu prišel domov iz daljne Škotske in spet bomo skupaj krasili dom in zadišalo bo po vseh mogočih dišavah.

O, kako lepo! Kar postavala sem in uživala v razgledih, ki so se mi ponujali. Na koncu sem se odločila, da ujamem zadnji vlak domov in pohitela na pravi peron.

Vlak je bil tokrat nabito poln. V mojem vagonu se je ustavila skupina žensk, zborovske pevke. Pot so nam polepšale s petjem. Kaj mislite, da so zapele?

»Vozi me vlak v daljave, daleč tja v širni svet, glej zdaj se zde planjave, vse kot en sam pisan svet …«

Kar zraven sem zapela in se čudovito počutila.

Do Slov. Bistrice so se naše vrste že pošteno zredčile, zato sem se prepustila branju in končno pojedla še drugi sendvič.

Na postaji, kjer bi morala izstopiti, pa se je zapletlo. Vlak se je ustavil, stisnila sem gumb za izstop, a vrata se niso odprla. Začela sem klicati, naj mi nekdo pomaga, ker ne morem izstopiti, v tistem pa se je vlak že začel premikati …

»Zakaj, zakaj, zakaj …?« je zakričalo v meni in iz mene. Zakaj nisem mogla izstopiti? Zakaj so ostala vrata zaprta in jaz sem se morala odpeljati naprej …

Ne bom vam opisovala, kako sem v teh nočnih urah, ko se je noč prevesila že v drugo polovico, vendarle prišla domov.

Še danes mi ni jasno, zakaj sem potrebovala prav tak zaključek nadvse zanimivega in izletniško obarvanega dne.

No, mogoče mi bo jutri …

Pisarka Simona&Simon