sreda, 2. november 2016

IZMISLILA SEM SI NOVO BESEDO

Te dni listje dežuje.

Povsod, a še posebej v gozdu ga kar mrgoli. Listja namreč! Med popotovanjem proti tlom pripoveduje zgodbe poletja. Celo vsak list ima svojo zgodbo.

Kako je prikukal na plano, se odvil v svež, mlad in svetlo zelen obet pomladi, delal senco vse poletje in proti jeseni začel spreminjati barvo.

Medtem pa visel na veji in kukal proti zemlji, kjer so hodili med drugim tudi ljudje.

Koliko jih je bilo! In kako različno so bili razpoloženi. Vsak je nehote povedal svojo zgodbo. 

Nekatere so bile vesele, druge žalostne. Nekatere strašljive, druge prav smešne. Nekatere zdrave kot dren, druge polne prehlada. Nekatere in te je še posebej oboževal, pa so bile zaljubljene. Čeprav tudi nesrečnih ni manjkalo.

In tako je do jeseni vsak list zapisal zgodbe številnih ljudi. Med seboj so se prepletale in ponujale paleto vseh mogočih občutkov.

Kdaj pa kdaj se je zalotil, da bi želel kakšno zgodbo spremeniti, ji dodati lepši zaključek dneva ali pospremiti do doma.

Ko je prišel njegov čas in so popustile vezi z drevesom, se je namenil proti zemlji. A, njegov namen je prekrižala šola, ki ji ljudje rečemo šola plesa.

Prav s prvim plesnim korakom pa se je začelo veselo rajanje iz veje na vejo, pa spet proti nebu in pot do tal je bila za nekatere res prava plesna dogodivščina, ki je lahko trajala dober del dneva in še pol noči.

Pa tudi, ko je listek končno priplesal do tal, njegov ples še zdaleč ni bil končan. Ob prvi sapici, kaj šele nekoliko močnejšem sunku vetra, se je ponovno podal na učenje novih plesnih gibov. Včasih ga je njegov ritem potegnil ponovno visoko v nebo, kot bi ga želel pripeti na vejo drevesa.

Ko se je zataknil ob vejo ali drugo listje, se je zazdelo, da bo morda tam ostal za vedno.
Ker pa je življenje nepredvidljivo, je tudi njegovo visenje na veji bilo samo vprašanje časa. Nenadoma je mimo pritekel otrok, prislonil svoje ročice ob veje in list se je ponovno spustil proti zemlji.

Ali bo tam obležal za vse večne čase ali se bo naučil še kak novi plesni korak? Kdo bi vedel? Morda ga še čaka kakšen valček med vetrovnim popoldnevom.

Vse, dokler, ne bosta dež in sneg obtežila njegovo krhko telesce, da se bo spojil z zemljo in se ne nazadnje vanjo preobrazil.

Zato pa uživajte! ZDAJ! Prav te dni.

Kaj te dni? Prav ta trenutek! Ko hodite po svetu. Ko iz vseh koncev in krajev listje dežuje in nam v pisanih barvah poplesava pred našimi očmi in predvsem nad našimi glavami.

Imejte odprte oči. Pa tudi ušesa, saj ne boste verjeli! Vsak listek šušti čisto po svoje. Le tebi se zdi, da zašuštijo enako. V resnici bi lahko vsak s čisto svojim šelestenjem povedal čisto svojo zgodbo.

Ampak, ali se vam ne zdi, da tukaj nekaj ni prav? Da nekaj manka? Le kaj bi to lahko bilo?

Saj res! Dež dežuje. Listje pa res ne dežuje. Popolnoma napačno sem zapisala!

Listje listjuje! Da! Tako! Sedaj pa sem končno napisala popolnoma pravilno.

LISTJE LISTJUJE! Sedaj sem resnično zadovoljna, ker sem našla čisto ta pravo besedo.

Kaj pa morem, če Slovar slovenskega knjižnega jezika ne pozna te besede?

Kot po navadi in najverjetneje nobeden od odgovornih ali nadrejenih ne bo želel niti slišati niti videti moje nove ideje.

Hvala Bogu, da zadnje čase zelo dobro slišim in vidim sebe in mi pohvala sami sebi gre vedno hitreje od ust!

Kako pa naj rečem drugače kot:

Dež pada. Dežuje.
Listje pada. Listjuje.

Pa jo imamo! Novo besedo, ki sem si jo izmislila kot za šalo!



Pisarka Simona&Simon

Ni komentarjev:

Objavite komentar