NA SVOJI KOŽI

Ko izkusim »na svoji koži«, 

šele takrat verjamem, dojamem, razumem, sprejmem in se ne nazadnje čudim …

Dokler ne občutiš in ne doživiš »na svoji koži«, v resnici ne boš vedel, ne boš mogel razumeti, morda ne boš niti slutil, kaj bi lahko bilo, kaj pomenilo, kaj prineslo, morda odneslo ..., ipd.

Ko pa boš enkrat imel svojo izkušnjo, svoj »model« doživetega, šele takrat boš vedel, o čem govoriti. Lahko boš sogovornik drugemu s podobno izkušnjo.

Izkušnje ne bodo NIKOLI enake, lahko si bodo podobne, v nekaterih segmentih identične. Ne zgodi se pa zlahka in hitro, da bi bili dve izkušnji popolnoma enaki.

Pa vendar! Če so naše izkušnje, ki jih v svojem življenju večina izkuša, na primer, da se paru rodi otrok, se bodo začeli medsebojno družiti ljudje z dojenčki. Izmenjevali bodo izkušnje in to bo nekaj najbolj naravnega, ker bodo doživljali podobne občutke in stanja »na svoji koži«.

Ljudje z izkušnjami, ki morda niso običajne niti vsakdanje, nekoliko težje naletijo na sogovornike. Na primer, velika večina ljudi nima izkušenj z alpinističnim plezanjem po ledenikih na več tisočakih. Tukaj se skupina ljudi s podobnimi doživljanji in izmenjavo izkušenj, doživetih »na svoji koži«, še bolj skrči.

Kaj pa ljudje, ki doživljajo nekaj mističnega, nevsakdanjega, skoraj »nezemeljskega« … s kom pa naj ti delijo svoje izkušnje? In ne samo to! S kom in kje lahko javno in glasno spregovorijo o »nevsakdanjih« doživetjih, ne da jih bodo imeli »za norca«, zasmehovali ali kako drugače šikanirali?

To zadnje ni enostavno, čeprav se tudi takšni ljudje med seboj prepoznajo. Nekateri sicer raje postanejo volkovi samotarji, kot da bi se izpostavljali. Ranljivost teh ljudi je svojevrstna in izkušnje jim kažejo, da je umik, brez kakršne koli potrebe po dokazovanju, edina pot za »preživetje« v tem svetu, ki v 96 % prisega le na materialni svet. In nič več!

S svojim pisanjem nagovarjam teh nekaj odstotkov ljudi, ki imajo svoje enkratne, posebne, osebne, večkrat z besedo neopisljive izkušnje, naj vseeno premislijo, ali se vendarle ne bi poiskali med seboj …, si »pogledali v oči« in zaupali, kaj »takega« smo doživeli na svoji koži!

V končni fazi tudi osamitev ni dokončna rešitev. Enkrat bomo prilezli iz svojih lukenj. Prav vsi bomo morali skozi razgraditev vseh zavednih in nezavednih strahov, ki nas kdaj pa kdaj še vlečejo dol in v »temo«.

Morda bi v skupini somišljenikov to delo na sebi opravili lažje in hitreje.

Prav vsi bomo na koncu zaobjeli izkušnjo čiste svetlobe, ki je enaka ljubezni in miru.

Sestavek končujem z mislijo:

»Ko jaz nekaj vem, VEM!«

»Če sem nekaj doživela, je zame resnično, četudi je v splošnem nevsakdanje.«

Občutim eno veliko hrepenenje po izmenjavi, rasti, razvoju in razkrivanju »skrivnosti«, ki to niso!

V svoje življenje kličem ljudi, ki imajo visok potencial duhovnega zavedanja in so duše ljubezni!

Z ljubeznijo,

Pisarka Simona&Simon