KAJ TI SPOROČAM?

Ne pojdi po mojih poteh, ker te so le moje. Lahko pa izbiraš svoje, ki te bodo enkrat pripeljale v tiste kraje in med tiste ljudi, ki jih iščeš.

Kar priznaj, da je tako? Da hrepeniš po čudovitih doživetjih in ljudeh, s katerimi bi užival to ljubo Življenje. 

Kako do tega?

S prisluhom sebi! Iz notranjosti boš zaslišal droban glasek najprej komaj slišen … kasneje, morda veliko kasneje, pa bo postajal jasnejši in glasnejši.

Nikoli ne pomišljaj, ali te notranji glas pravilno usmerja. Preglasne glasove zunanjega sveta je treba utišati, da lahko začneš poslušati SEBE.

Vsi, ki imajo zate sporočilo, so že v tvoji bližini. Glas v tebi te bo opominjal, kateri odgovor je pravilen. Ne vem, ali si že slišal za koprenasto meglico, ki se vije okoli tebe in je tvoje polje zavedanja?

Pozabil si, da te vodi duh v tebi, ki ves čas ponavlja: »Poskrbi zase!«

Pozabil si, da lahko sprejemaš in daješ le to, kar si in kar imaš.

Posebej bodi pozoren na vse znake iz nevidnega sveta, ki postajajo zaznavni, ko si prisluhneš.

Ljubezen je povsod okoli tebe. Njen klic je hrepenenje. Kolikokrat se zavedaš, da Ljubezen samo želi, da jo sprejmeš. Ti pa jo obmetavaš z njenimi »napakami«, ker si zaslepljen.

Ljubezen želi samo dajati, če se boš le uglasil z njeno frekvenco. Spustil mir tja, kjer je nemir. Občutil milino tam, kjer vztrajaš v jezi. Zaznal boš polje neskončnosti tam, kjer si skrčen in omejen v svojem malem svetu.

Zakaj misliš, da imaš vedno prav? Zakaj vztrajaš, da vse že veš? Zakaj se zaletavaš v zid, ki ga lahko mirno prestopiš? Tudi preplezaš, če je potrebno No, tisti naprednejši bodo kar stopili skozenj.

Ne moreš pretiti, ob enem pa pričakovati Ljubezen.

Ne skrivaj se sam pred seboj. Ne moreš si ubežati. Sam s sabo boš živel do konca tega življenja, zakaj bi torej hotel ponikniti?

Še posebej samemu sebi ne laži. Nameni si iskrenost in si prisluhni. Poslušaj se. Se v resnici sploh slišiš? Ali slišiš vse gostujoče v sebi? S kom se pogovarjaš, ko se pogovarjaš v mislih? S kom se prepiraš, koga obsojaš, koga nadleguješ in obtožuješ? Kateri glas v tebi je najglasnejši? In kateri zmaga? Preglasi vse ostale?

Se sploh znaš pogovarjati sam s seboj ali se vedno pogovarjaš z drugimi in to celo o drugih?

Si sploh znaš predstavljati, da bi se pogovarjal SAMO SAM S SEBOJ?

Prepoznavaš samega sebe v sebi? Ali ti je tuja misel o sebi? Še nikoli nisi zares POSLUŠAL SAMEGA SEBE? Kaj to sploh pomeni, se sprašuješ?

Potem pa najprej UTIHNI. Razumeš! Bodi že enkrat tiho in samo poslušaj. Se zavedaš, da se ne moreš slišati, če ves čas nekaj brbljaš in mrmraš o vseh, ki te najedajo, razjedajo, delajo krivico in ne poznajo tvojo pravico …

TIHO BODI! Popolnoma tiho. Še tišji. Pšššt …

Ko se pojavi naslednji tuj glas … misel, ju odslovi in naznani, da se odslej pogovarjaš le s seboj in o svojih občutkih.

Ko ti bo uspelo, da vse odsloviš, se pojavi mirnejše obdobje.

Tako!

Kako prijetno je, kajne? Sedaj, ko so vsi odšli in si lahko malo v miru in sam s seboj. Končno ti ni potrebno, da drugim ugajaš, jim strežeš, jih razvajaš, pihaš na Dušo …

Sedaj, ko si končno sam in imaš malo miru in časa zase. Končno si dobil priložnost, da lahko prisluhneš temu, kar ti ima povedati tvoj … Hm, kdo že?

Udobno nameščen, si privošči pogovor. Kako prijetno je poklepetati samo s seboj, brez, da bi se moral ozirati na navade, zahteve in želje svojih obiskovalcev. Lahko si res sproščen in miren, saj ti nihče ne nalaga nobenih obveznosti. Lahko snameš vse maske in uživaš v tej čudoviti in najboljši družbi. Svoji družbi. S samim seboj.

O, blaženi mir. Sedaj se lahko končno slišiš. Pa toliko si imaš povedati. Le zakaj si nisi že prej vzel časa samo zase? Pa si res preveč ustrežljiv in pokoren drugim.

Lahko bi se večkrat takole razvajal in si privoščil mirni in zadovoljujoči pogovor v sebi. Seveda s samim seboj. Kajti sebe bi še lahko razumel. Mogoče, enkrat … hehe. Druge res težje.

Svoje občutke občutiš in svoje misli misliš in naenkrat ne veš več, zakaj ne bi bil s seboj najprijaznejši človek na svetu.

Oh, pa res bi se lahko imel še malo rajši in lepše skrbel zase. Pravzaprav, halo! Najprej bi moral poskrbeti zase in le zase. Pa kaj je zdaj to?

Kaj sem pravkar ugotovil, da sem sam sebi najpomembnejši? Kako je to mogoče?

Sem se res tako grdo zanemaril, da sem čisto pozabil nase? Fuj in fej! Res bi se lahko imel rajši. Pa tudi bolj ljubeč in pozoren bi lahko bil. Zakaj pa ne bi sam sebe celo objel?

Pa saj sploh nisem tako slab, kot sem mislil. Niti videti nisem tako slabo. Saj sem prav čeden in postaven. In poglej, kako jasen je postal moj pogled, sedaj, ko se vidim.

Ničkolikokrat sem spregledal, da lahko sedim v svojem življenju v prvi in ne v zadnji vrsti. Da lahko posedam na samem vrhu, če tako izberem. Da sem pravzaprav glavni v svojem življenju.

Glej, glej! Pa saj mi v resnici čisto nič ne manjka! Res ne vem, kam sem prej gledal in zakaj? Če pa šele zdaj vidim, kako poseben in enkraten sem že tukaj, ob sebi.

Se moram, kar malo pohvaliti. Tega že dolgo nisem naredil. Kot nisem pogledal nase, se nisem mogel niti videti. Sedaj pa, kot da se je zjasnil prostor pred mano in za mano in ni več toliko teme in senc.

Vsekakor imam občutek, da bom ujel še več svetlobe, če se ne bom več zanemaril in bom poiskal pomiritev s samim seboj.

Razlezen od ugodja in počitka, ki si ga bom privoščil točno ZDAJ in TUKAJ.

Pisarka Simona@Simon