ZANIMIVO ŽIVLJENJE – Zanimiv Človek

Življenje je prav toliko zanimivo, kot si ti zanimiv človek.

Če si se odločil oziroma izbral, da je življenje zate večen boj, dokazovanje v svoj prav, nesprejemanje ljudi in sveta okoli sebe, potem ne samo, da nisi zanimiv človek, temveč nazaduješ v več pogledih.

Pod »zanimiv« ne mislim, da imaš zanimiv videz, da imaš potrdilo o izobrazbi, ali da si na družbeni lestvici visoko in odmeven v medijih.

Temveč, da preprosto ne hodiš kot ovca v čredi, ne kimaš, ko kimajo drugi, ne obrekuješ, ker ni kaj obrekovati (razen, če želiš to početi sebi) in da MISLIŠ S SVOJO GLAVO.

Zanimivost tudi ni nekaj, kar bi bilo odvisno od naravne danosti in genialnosti same po sebi.

*

Človek bo preprosto povedano zanimiv takrat, ko bo izražal samega sebe, ko bo to, kar on JE in ne nekaj, kar se od njega pričakuje zaradi rase, verskega prepričanja ali spola, ipd.

Tak človek se bo veliko oziroma predvsem ukvarjal sam s seboj in razmišljal, kako bi lahko bil koristen še drugim. Svoje življenje bo osmislil z dajanjem svojih »darov« ali posebnosti, ki jih poseduje le on sam. In nihče drug.

Kajti ga ni, ki bi nam bil enak. In prav to je najbolj zanimivo. Ta avtohtonost, ki jo zanimiv človek zna ohraniti.

*

V resnici je to nam vsem dano. Namreč to, da smo zanimivi za druge, ker smo drugačni. Vsako posnemanje drugih izmaliči našo unikatnost univerzalnost in zanimivost posledično pade v vodo.

Kako torej prebuditi zanimivost, ki jo imamo v sebi?

Morda tako, da samo spustimo VSE, kar ni naše. VSE, kar smo od drugih prevzeli za svoje, ker smo bili prepričani, da če bomo posnemali, bomo tako zanimivi kot drugi.

Na primer, se bomo znali tako »lepo« oblačiti, bomo dosegali takšne poslovne, športne, ljubezenske in podobne podvige.

Hm! Ampak to tako NE DELUJE. Ko zanikamo sebe, svoje posebnosti in danosti, smo samo še marioneta ali orodje v rokah vseh, ki ob tem lahko še s prav posebnim veseljem z nami manipulirajo.

Okoli tega bi lahko razpredala v nedogled, kajti primeri iz življenja se sučejo okoli mene kot po tekočem traku.

*

Najbolje druge ozavestimo, če osvetlimo svoj primer. In moj primer kaže, da BITI, to, kar v resnici SI, ni vedno lahko niti enostavno. Zakaj je temu tako, bom poskusila obelodaniti v nadaljevanju v obliki kratkega vložka:

ČAS

Čas je nekaj najdragocenejšega, kar imamo.

Tega se marsikdo ne zaveda in z njim ravna mačehovsko ali pa ga nezavedno trati kar tja v en dan.

Kateri čas imam v mislih?

Sedanji seveda. To je ta, ki je z nami tukaj in zdaj. Ta trenutek.

Pretekli je minil, prihodnji bo prišel in še ni pomemben. Pomemben je zgolj TRENUTEK ZDAJ.

Vendar tudi ta definicija ni točna, kajti sedanjost ni del časa, sedanjost je del večnosti. Čas je v resnici preteklost in prihodnost.

Čas je to, kar je bilo in kar šele pride.

To, kar pa je ta TRENUTEK ZDAJ, pa nikoli ne mine. Je vedno TU. Ta ZDAJ je večnost.

Ali se iz sedanjosti lahko premakneš v prihodnost? Ne!

No, torej, to želim povedati. Sedanjost ni del časa, je del večnosti.

*

Ko sem ozavestila TA (zgoraj obrazloženo) ČAS, sem začela z njim skrbno ravnati. Vsak trenutek sem naravnana v sprejemanje in uživanje obilja življenja. To pomeni, da ni več samo po sebi umevno, s kom TA ČAS preživljam.

Tam, kjer mi je onemogočeno, da sem lahko »JAZ JAZ«, se ne zadržujem več. Če je le mogoče, se umaknem. Zavestno in kar se da hitro.

Tam, kjer ljudje od mene pričakujejo, da ga bom z njimi preživljala, sem naredila posebno selekcijo.

Poenostavljeno povedano, sama izbiram, komu sem pripravljena biti na razpolago.

Vendar ljudje, ki menijo, da jim moj čas pripada zaradi statusa, sorodstvenih vezi, preteklih dogodkov ali povezav, se pošteno motijo.

Če čutim, da mi ob tem jemljejo energijo ali »solijo pamet«, kaj vse bi morala spremeniti na sebi, prav tako odidem.

Kdor si ves čas da opravka z menoj in se ne vpraša, zakaj sem mu trn v peti, ima v sebi in sam s seboj velik problem. In prav tega se večina ne zaveda.

Lahko se potrudim to razjasniti, ampak če človek temu ni kos, trenutno izgubljam čas. Posledično se spet umaknem. Ko bo prišel pravi čas, se lahko ponovno srečamo.

*

Zakaj za nekoga tako rigorozen pogled?

Zato, ker se mi dogaja, da bi ljudje radi imeli ob sebi tisto staro Simono, ki so je navajeni iz ne tako daljne preteklosti. Tista je bila za njih »normalna«. Ta danes je že preveč »čudaška«!

A tiste Simone ni več. 

Simona je naredila »stilno in umsko« preobrazbo, vzela taxi in pohitela naprej. Ne bo se več ustavljala ob ujetosti v stare vzorce, zaradi katerih se obtiči ali ki vodijo samo »rikverc«. V prežvečeno miselnost, ki ne obrodi nič posebej dobrega.

In ne bo več dopuščala manipulacije vsem, ki jo res na zanimive načine želijo »bremzati« ali celo ustaviti.

*

Razmislite, kaj od navedenega bi lahko uporabili pri SEBI!

Pisarka Simona&Simon