3. korak do cilja – SHRANJEVANJE

Velikokrat srečamo usodo prav na poti,

ki smo si jo izbrali, da bi se ji izognili. 

La FONTAINE

Shranjevanje obstoja v, vedno znova, samo en sam, samcat trenutek. Zdaj. In spet, zdaj. In ponovno, zdaj. Samo ta trenutek je vreden »shranjevanja«.

In vsak naslednji trenutek bo služil svojemu NAMENU in mi ga bomo UPORABILI pri uresničevanju na poti do cilja.

Če »ta trenutek« povežem s svojo usodo, kje sem? Ali drži, da kar mi je namenjeno, mi je namenjeno? Je to moja usoda? Mi je usojena?

Včasih se sprašujem vse mogoče. Tudi o usodi. Kaj je v njej »shranjeno«?

Koliko modrosti se skriva v pregovorih, povezanih z njo.

*

Usoda vodi tistega, ki ji sledi, in vleče tistega, ki se ji upira. (Plutarh)

Če drži, kar sem prebirala o usodi, lahko človek s svojim delovanjem in vplivanjem spremeni največ 70 % svoje usode. Kdo ali kaj nam kroji preostanek? Ali morda še večji delež?

*

Usoda je kot kameleon: prenaša, da se otrok z njim zabava, dokler ne spremeni barve na veji. (malgaški pregovor)

Ali res obstaja dogovor z našo dušo, ki je pred utelešenjem sprejela svoje poslanstvo in ga na Zemlji želi uresničiti? 

Ali je možno, da je duša tekom življenja spregledala svoj namen obstoja? 

Kaj smo se prišli naučit in osvojiti?

Se v naših življenjih na koncu koncev vse uravnovesi in izpolnimo svoje poslanstvo?

Je v našem življenju uravnoteženo dajanje in prejemanje dobrega in slabega? 

Prejme vsak v naprej določeno merico tega in onega?

Zakaj se nam dogaja, da ko nekaj vemo, vemo? 

In nas težko kdorkoli prepriča, da ni tako. 

Kje je to, kar vemo shranjeno? 

Ali je torej res, da je usoda nekje »zapisana«?

Ta 3. korak, središče 5. korakov, se dejansko najbolj prepleta z drugimi in pušča veliko odprtih vrat, veliko možnosti sledenju usode. Po občutku ali po »zapisu«?

Tudi meni ta razmislek predstavlja vznemirljivo uganko, s katero se kdaj pa kdaj poigram?

»Zapisana« ali shranjena usoda, ki bo udejanjila naš namen, ga uporabila za dosego cilja, ki smo si ga »nekoč« sami izbrali, nas vodi do zaupanja, da delujemo v pravo smer. 

Zato … je najbolje, da se ji v nekem pogledu prepustimo. Prepustimo valu življenja in sprejmemo, kar nas vzvalovi.

Usoda! Ali se tudi ti kdaj vprašaš, zakaj živiš, kot živiš? Zakaj si se rodil prav v tem okolju in tem staršem?

Zakaj se učiš prav te »lekcije«, ki bi jo velikokrat želel celo zamenjati s kakšno drugo, morda manj zahtevno?

Koliko usode, ljubezni in življenja je zares zapisanega v zvezdah?

Pisarka Simona & Simon