petek, 14. april 2017

13. april 2017 ali 5. korak do cilja - PREPUŠČANJE

Dragi moji bralci!

Preden vas popeljem k PREPUŠČANJU ali 5. koraku do CILJA, vam enostavno moram predstaviti včerajšnji dogodek v Dvorjanah. 

Dogodek z naslovom: 
PREDSTAVITEV KNJIG: VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA in Ljubezen@izbiraj.Si?

Poudarila bom nekaj utrinkov, ki so bili svojevrstni in drugačni od vseh dosedanjih.

Bila sem vsa na trnih ali mi bo uspelo ob pravem času pripraviti program, saj mi služba in ostali projekti te dni vzamejo veliko časa. 

K sami predstavitvi vedno pristopam na izviren način, kajti izkušnje mi narekujejo, da se je v neki točki treba PREPUSTITI. Kraju, ljudem in njihovemu odzivu.

Tokrat sem se dobesedno PREPUSTILA in glej, kaj je sledilo ...


Še prej pa vprašanje: "Ali si se že kdaj udeležil kakšnega podobnega dogodka?"

Če si se, potem ti je znano, kako takšne prireditve po navadi potekajo. Zbrani poslušajo ustvarjalca svojega knjižnega dela, ki ga le-ta predstavlja samostojno ali v družbi moderatorja.

Samogovoru ali dialogu sledi na koncu neuradno druženje in vsi, ki si jih s predstavitvijo pritegnil, pristopijo k tebi, kaj povprašajo in se morebiti odločijo za nakup knjige. Načeloma pa vprašanj ali mnenj med samim dogodkom ni.

Kako je bilo tokrat? 

Po svojem uvodnem govoru sem pristopila k "igri". Ugotovila sem namreč, da lahko s tem pristopom obiskovalce ustvarjalno pritegnem k sodelovanju.

"Igra" je del besedila, ki je zapisan tudi v sami knjigi Ljubezen@izbiraj.Si? in, je na tem mestu nikakor nimam namena razkriti.

Vsi, ki se bodo v prihodnosti odločili, da se mi na predstavitvah pridružijo, jo bodo doživeli. 

Najverjetneje je "TA IGRA" moj adut, ki mi je zagotovil, da se prav nihče ne dolgočasi. Še več! Včeraj mi je uspelo našo skupino, ki res da ni bila velika, povezati v celoto.

Ga ni bilo, ki ne bi želel sodelovati in ga ni bilo, ki ne bi ob druženju povedal tudi kakšnega dela zgodbe iz svojega življenja.

Bila sem navdušena nad odprtostjo in iskrenostjo, ki je bila rezultat moje iskrivosti. Na koncu so govorili že vsi vpreko, kot bi želeli pohiteti, da ne pozabijo, kar so imeli v mislih, da povedo na glas.

V posebno veselje mi je bilo, da sem med obiskovalci imela tudi gosta, ki je najverjetneje podobnih let kot moj oče. Ko smo imeli v delu temo: "Kaj nam ljudem predstavlja varnost?", je modro povedal: "Varnost je sreča. Varnost je tudi imeti ob sebi človeka, ki mu lahko zaupaš."  

In prav to so besede, ki jih mnogo ljudi ne bo razumelo ali vzelo za svoje. Kajti sreča ni velik kup denarja na bančnem računu, vila na morju ali drag avto v garaži. Varnosti v materialnih dobrinah ni. Danes so, jutri jih več ni. Tega, kar pa nosimo v sebi, nam nihče nikdar ne more vzeti.

Sreča je v tebi. Če jo občutiš, jo imaš. Če jo iščeš povsod drugje, samo ne pri sebi, potem je tudi nikoli ne boš našel.

Res pa je tudi, da je velika sreča imeti v življenju človeka, ali celo več ljudi, s katerimi si lahko zaupljiv in te ni strah biti to, kar si. Ki jim lahko zaupaš tudi najbolj skrite in najbolj nore misli, pa te ne bodo ocenjevali in presojali, temveč te bodo zmogli sprejeti in imeti rade točno takšnega, kot si.

Da, to je zares velika sreča.

*

Ker sem izgubila občutek za čas in ker takšne predstavitve po navadi trajajo eno šolsko uro, saj je vzdrževanje pozornosti dlje časa skoraj nemogoče, sem se začudila ob bežnem pogledu na uro. 

Ugotovila sem, da vodim predstavitev že uro in pol in da se moji obiskovalci še niso prav nič utrudili.
Ko sem zaključila z uradnim delom so prav vsi udeleženci ostali še nadaljnjo debelo uro in se PREPUŠČALI sproščenemu pogovoru.

*
Kot ste morda zaznali, sem vas tako mimogrede popeljala k 5. koraku do cilja, to je PREPUŠČANJU.

Ko se v življenju odločimo, da ni nujno, da vse poteka po točno določenem scenariju in pričakovanjih, ko si preprosto dovolimo, da smo, kar smo ... se začnejo dogajati čudeži.

Ljudje se odprejo drug drugemu, zavore popustijo, na plano pa privre prisrčnost, iskrenost in obilo dobre volje.

*
Da! Načinov predstavitve knjig je mnogo. Kako sem to izkusila sama na svoji koži, pa bo morda tema, ki se je bom lotila v kateri kasnejših objav.

Kajti vedite. Eno je pisati in pisanje je osamitveno delo, ki prinaša svojevrstne občutke radosti. Stati pred ljudmi in svoje delo predstaviti, to pa je že čisto druga pesem.

Kdor ni vajen javnega nastopa, kot to do nedavnega nisem bila niti sama, so začetni koraki izjemno težki in utrudljivi. 

Zato sem se odločila, da bom tudi te enkratne izkušnje v prihodnosti podelila z vami.

Z ljubeznijo,

Pisarka Simona & Simon


Ni komentarjev:

Objavite komentar