VSE O LJUBEZNI - 1. ZAKAJ SE ZALJUBIMO IN ZAKAJ NE (IV.del)

Torej - kaj pomeni zaljubiti se skozi moj uvid?

Zaljubiti se - pomeni spoznati samega sebe.

In ne moremo se lotiti samega sebe drugače, kot da se zaljubimo J in to vase. J

Ko spoznamo ljubezen, ki jo premoremo do nas samih, zmoremo pogledati preko vseh omejitvev in resnično sprejeti v svoje življenje še ljubezen koga drugega. 

Ljubezen do sebe? Obvladujemo? Ne verjamem!

Redki so ti izbranci. Zakaj tako mislim?

Preberi knjigo Ljubezen@izbirajSi? 

In ti bo morda – samo morda – postal ta uvid jasnejši.

A spet! Treba je paziti na korake. Včasih so negotovi, ker smo mi negotovi, prenasičeni s svojimi mislimi in podobami, kako naj bi ljubezen delovala.

Ne deluje, kot predstava nas samih!

Koga predstavljamo v ljubezni? Osebnost ali dušo? Duša se ne bo pustila pretentati. Duša ve, kaj išče, koga kliče in vabi k sebi. Mi pa ne slišimo! NE SLIŠIMO! Predstavo o ljubezni oblikuje naša osebnost, naš petčutni sistem zaznav, in to je to.

Predvsem je treba pozabiti biti kdorkoli. Ne moreš biti nekdo, ki nisi in osebnost te prav sili v nekaj, česar duša ne želi.

Prisluh duši pomeni opazovati svoje občutke, ki jih nekdo vzbuja v nas. Samo skozi strogo opazovanje samega sebe se nam lahko pojavijo dvomi, da osebnost ni skladna z dušo. 

Duša išče vse možne načine do ljubezni. Ni večje sile v nas kot prav sistem delovanja na nivoju duše. Duša ljubi svobodo vsega. Osebnost jo pri tem ovira. Osebnost se lovi na drobce in drobtine, duša kliče k sebi vse, kar iz vseobsegajočega »bivanja« med življenji želi posredovati razvijajoči se osebnosti.

Se ti to zdijo prazne marnje? Seveda, z očmi osebnosti presojamo, pametujemo, a v resnici ne vidimo niti za ped pred seboj. Omejitve si postavljamo povsod, na vsakem koraku popolnoma sami, a odgovornost zanje prenašamo na druge. A je to res edini način?

Osebnosti je mar samo za telesnost, ker je le-ta zagledana le sama vase. Sama sebi zadostna. Duša se ne ozira na telo. Duša hoče prostor, svobodo, hoče oditi na pašo in samo biti. To, kar je izoblikovala med mnogimi življenji. To, kar je skrito našim očem - vse to je že v duši.

Duša nosi zapise od pamtiveka, bi lahko rekli. Zato se ne bo pustila zaslepiti naši omejeni osebnosti. Lahko pa vztrajamo, a s tem načinom zaviramo le sami sebe. Ne! Duša bo iskala pot in tudi način in nas opominjala na vsakem koraku.

Zaslepljenost, slepota, nevidnost. Od kod ti izrazi? Iz nepojasnjenega načina dojemanja samega sebe kot celote. Celota pa je naše trenutno telo in duša, polna vedenja, znanja iz skupka vseh življenj.

Kdo bo zdaj koga? Mi dušo? Ali duša nas? Seveda je duši malo mar za našo osebnost, če jo ignoriramo, zanikamo in živimo s tem v pomanjkanju samega sebe.

Gledaš druge ljudi in misliš, da vidiš njih? Ne, telo vidiš. Z vsemi njenimi človeškimi lastnostmi, predvsem slabostmi. In ocenjuješ, presojaš. Vse z razumom, na osnovi omejenih petih čutov. To ti je dano. A to ni vse!

Se hočeš celo življenje prepirati s svojo dušo. Prav. Potem boš odšel iz tega sveta in se ponovno vrnil po isto izkušnjo.

Pa saj imaš čas. Veliko časa. Kaj je sploh čas, se lahko še vmes vprašaš? Je to samo trenutek, ki snuje drugega? V večnost?

No, prav. Kaj je torej večnost? Nič takega. Samo ta trenutek – zdaj - ki se v resnici nikoli ne konča.

Si ujet v zanko? Lastno? Vedno! Misliš, misliš, misliš … misli in bo to vse, kar boš počel.

Zakaj bi zaupal komurkoli? Zakaj ne bi najprej zaupal svoji duši?

Duša na nivoju telesa je stalnica, telo je začasno. Ko telo umre, gre duša po svoje. Po novo izkušnjo, kajti dušo zanimajo samo izkušnje.

Pa se postavi v vlogo opazovalca. Opazovalca svoje duše. To bi lahko bilo zate nekaj novega. Pa vendar, kaj imaš izgubiti? Po mojem prepričanju lahko samo pridobiš. Širši vidik samega sebe. Kaj vse se v resnici skriva v tebi ve le duša. Ne ti, kot osebnost! Ne ti, kot tvoje minljivo telo in niti ne tvoj omejeni um.

Tvoji možgani imajo neskončen potencial. Si se kdaj vprašal, zakaj lahko uporabljamo tako majhen delček svojih sposobnosti - zapletenih krivulj v svojih možganih. Zakaj je ostali del kot zakrnel in ne bo nikoli uporabljen? Zakaj je aktiviran tako majhen del zmožnosti delovanja tvojega, v resnici neomejenega uma?

Že to bi te lahko napeljalo k razmisleku, kako majhen si na nivoju osebnosti. Misliš, kaj vse veš, v resnici pa ne veš niti, zakaj nimaš aktivirani obe možganski polobli v večjem ali celostnem obsegu.

Koliko znanstvenikov se je ukvarjalo z raziskovanjem delovanja naših možganov. Kaj so ugotovili? Da deluje le borih 10 %. In če smo v resnici tako omejeni v delovanju možganov, kako to preseči?

Morda s tem, da ne zanemarjamo svojih eteričnih teles. Res, da jih ne vidimo. Jih pa še kako občutimo. Vse telo, vsaka celica nam daje znake, opozorila in navodila, v katero smer, da bo šlo bolj gladko, bolj tekoče in z manj ovirami.

Uf, pa smo spet tam.

Poslušaj samega sebe. Je morda to isto, kot poslušaj svojo dušo.

Bo že držalo, če le-ta že VSE ve! Kako dobro bi bilo spoznati nekoga, ki o nas že vse ve. Ta bi nam pa res lahko bil v pomoč.

Da, a mi ne verjamemo. Ves čas bi imeli dokaze. Takšne, razložene z našim - kot smo že ugotovili - zelo omejenim umom. Pa se vrtimo v krogu, kolikor dolgo želimo.

Lahko pa si premislimo. Kadarkoli.

In tako zelo močno in odločno sem si premislila tudi sama. Sploh, ko me je moja duša že ničkolikokrat opozorila, da je z menoj, ne glede na vse neumnosti, ki jih počnem sama sebi kot osebnost.

Saj, to je ravno to. Lahko sem res srečna, kajti moja duša je iznajdljiva glede »izmišljanja« potez, kako me bo opozorila nase. Dala mi je že konkretne lekcije in se potrudila še s številnimi, razumljivimi dokazi.

Svečano prisegam - se ve sebi - da bo moje vsakodnevno »opravilo« prisluh moji duši. 

Če ona edina ve VSE o meni, kdo bi me potem sploh lahko še bolje usmerjal kot prav ona, ki je z menoj že od vedno?

Če bi me pred nekaj leti kdo nagovoril s temi besedami, bi se vprašala o njegovem mentalnem zdravju. Bila sem vroča zagovornica neobstoja česarkoli, razen svoje osebnosti.

Pa me poglej danes?


Pisarka Simona&Simon

VSE O LJUBEZNI - 1. ZAKAJ SE ZALJUBIMO IN ZAKAJ NE (III. del)

Kako pa je z zaljubljenostjo, če naša ljubezen ni »uslišana«?

Najprej bi rada zastavila še nekoliko težje vprašanje.

Ali lahko sprejmete misel, da je »neuslišana ljubezen« darilo! Darilo osebnemu napredku, razvoju in dejansko pot DO LJUBEZNI? Da je kot nekakšen »blagoslov« na naši poti?

Ne zmorete? Dobro. Razumem. Tudi sama dolgo nisem dojela takšnega pogleda. A sčasoma se je izkazal za resničnega. Nove izkušnje vedno prinesejo nove modrosti. In kaj je modrost?

Ali ni prav modrost tista, ki nas bo na koncu osvobodila in pokazala pot do USLIŠANJA LJUBEZNI?

V vsakem primeru je ljubezen najmočnejša sila, močnejša od česarkoli in ko je enkrat zagnano kolesje ljubezni, ki nam ni usojena, nam v tistem obdobju še vedno preostane dvoje.

Prvič - lahko obupujemo, objokujemo, se smilimo sami sebi, obtožujemo in smo nasploh nesrečni do onemoglosti. Ko obnemoremo, se nas lahko lotijo vsakovrstne težave, ki jih zaznavamo kot brezizhodne. Svojo žalost lahko začnemo utapljati, tudi z raznimi odvisnostmi in si še vrsto let ne opomoremo.

Drugič - lahko pa se obrnemo k sebi in začnemo z raziskovanjem samega sebe in svojih občutkov. Poskusimo vzpostaviti stik s samim seboj in ugotoviti, zakaj nas ne sprejemanje druge osebe tako zelo boli?

Ob tem dobimo prav posebno priložnost za osebno rast in raziskovanje, koliko in na kakšen način vrednotimo sebe in ali smo sploh skladni s samim seboj.

Ta proces ni niti kratek, še manj lahek, ampak še kako dobrodošel. Čas je naš zaveznik in nanj se resnično lahko zanesemo. Prinesel bo številne nove možnosti in izbire, če jih le želimo videti!

V prvi vrsti pa ostanimo s seboj prijazni in potrpežljivi. Preprosto poskušajmo odpraviti neravnotežje, ki bo postopoma izginjalo tudi s pomočjo različnih stanj umirjanja, kot je na primer z meditacijo.

Če dojamemo, da smo sebi prva in najpomembnejša oseba v svojem življenju in na tem prvem mestu ni nekdo drug, smo že na dobri poti k opolnomočenju.

»Zmagamo«, ko se zavemo, da lahko popolnoma enako bogato, kvalitetno in srečno živimo, če smo z »izbrano« osebo skupaj ali pa ne. S tem v resnici premagamo mnoge ovire, kot so navezanost, odvisnost in negiranje lastne vrednosti.

Če izberemo ljubezen do sebe in sprejemanje stanja kot izkušnje, iz katere se bomo nekaj naučili in pridobili, bomo na koncu ugotovili, zakaj je bilo celo zelo dobro, da se nam želja po ljubezni s točno določeno osebo ni uresničila.

Ker se prav skozi največje težave in bolečine najhitreje in najbolj kalimo, bomo slej kot prej spoznali, da je vse za nekaj dobro in da nam je prav zaradi tega namenjena zgodba z drugačnim koncem.

Sami vedno izhajamo samo iz nam znanih vzorcev in nehote spregledamo, da morda želi usoda pripeljati na pot še nekaj boljšega ali vrednejšega, kot smo to izbrali sami.

Moja tretja »zaljubljenost« ni bila »uslišana« po mojih pričakovanjih. Bila pa je vzvod in povod, da sem se obrnila proti sebi in ugotovila, koliko sem se cenila in spoštovala,  in s kako nizko samopodobo sem hodila po svetu.

Ko sem ozavestila mnogo zgrešenih prepričanj o sebi in začela delovati v duhu brezpogojne ljubezni do sebe, so se mi začeli odpirati povsem novi razgledi.

Morda bi se moja pot duhovnega napredka ustavila, če bi se zaljubljenost zaključila kot doslej po običajni poti. Nadaljnje raziskovanje v smeri samorazvoja bi bilo prekinjeno in pod vprašaj bi bila postavljena želja ali se bom še ukvarjala z iskanjem višjih oblik in načinov dojemanja ljubezni.

Zagotovo bi se vsaj za nekaj časa ustavil raziskovalni duh v meni, ki s pomočjo, včasih prav nevzdržnega in nedefiniranega hrepenenja, kroji moje dneve. In h kateremu me danes usmerja popolnoma nov vidik dojemanja in zaznavanja ljubezni.

Končno si znam postaviti vrednost, se ceniti in spoštovati ter iskati in razvijati v sebi svoj največji potencial. Nova smer me vodi med plesalce v višjih stanjih zavesti in je vodena z občutenjem ljubezni.

Osvobodila sem se velikih strahov, sprejela samo sebe v svoji najboljši podobi in pokukala v svet ljubezni na način, o katerem se mi predhodno ni niti sanjalo in o katerem ne bi izvedela prav veliko, če ne bi prav ta določen čas ostala zvesta samo sebi.

Spoznavam, da je mnogim ljudem nepredstavljivo, da bi bili nekaj časa samo v svoji družbi. Niti en sam dan ali noč! Strah? Po navadi jih je veliko. Veliko preveč.

In kjer je strah, ljubezni NI.

Nihče ne more pričakovati, da se bo karkoli spremenilo, če se ne more niti »slišati in niti videti«.

Če se zmore slišati in videti le in samo skozi druge ljudi!

*

Torej, kaj pomeni zaljubiti se skozi moj uvid?

Pisarka 💖Simona

VSE O LJUBEZNI - 1. ZAKAJ SE ZALJUBIMO IN ZAKAJ NE (II. del)

Zakaj ta harmoničnost parov ni bolj pogost primer? Po mojem prepričanju si je to treba preprosto »prislužiti«.

V prvi vrsti moraš ti biti tisti, ki si to sploh želiš oziroma si osveščen poiskati človeka, ki bo skladen tvoji podobi in bo pripravljen s teboj deliti svojo ljubezen.

In v drugi vrsti ti mora biti jasno, da je pot do tja strma in polna vseh sort preizkušenj. Naša osebnost želi ljubezen »obdržati« zase, ji nadeti okove ali napisati pogodbo o »lastništvu«.

A resnična ljubezen želi biti svobodna. Če ne bo svobodna, če ji odvzemamo, jo zategujemo ali celo kaznujemo, bo »povesila« krila in ne bo več zmogla leteti …

Zatorej … ne glede na določene težave naša duša želi VEDNO ENO IN ISTO.

Naša duša čuti željo po prostem in brezpogojnem dajanju in prejemanju ljubezni in v teh odločitvah biti svobodna.

*

Zaljubljenost je tudi stanje budnosti v drugi ali spolni čakri.

Namreč stanje druge čakre odraža partnerstva in odnose. Ta čakra je med drugim povezana z ustvarjalnostjo in sanjanjem. Sanjanje je tesno povezano s privlačnostjo in željo po čutnih užitkih.

V tej čakri se skriva velika moč, ki pa lahko, če je pravilno uporabljena, predstavlja velik napredek na poti duhovnega razvoja.

Usmerjanje spolne energije, na primer ob prakticiranju tantre, predstavlja velik korak pri ustvarjanju ravnotežja druge čakre. 

Neravnovesje v tej čakri lahko povzročajo razne vrste odvisnosti … od odnosov, hrane, alkohola …

*

Torej … še vedno pa nimamo pravega odgovora, zakaj smo se zaljubili?

Ta odgovor vam bom osvetlila na svoj in prav poseben način.

Človek dobi ob drugem občutek svojega odseva. Ko naleti na človeka, ki odseva njega samega po osebnostnih, razumskih in čustvenih pogledih, se v njem prepozna. In si postane všeč.

Samemu sebi postane všeč takšen, kot je. Kajti drugi mu daje na vpogled zrcalno sliko. Drugi je orodje, s katerim je človeku dana priložnost videti samega sebe v najboljši podobi.

Torej takšnega, kot tudi v resnici je.

Ko si je človek všeč, ko mu je malo mar, kaj vidijo in mislijo drugi in se ne ozira na signale iz okolice, temveč sledi poti svoje ljubezni, se je v resnici zaljubil v samega sebe. Drugi mu je le orodje ali objekt, da se v njem lahko prepozna. V svoji najboljši obliki in izvedbi.

In to je več kot čudovito.

Sicer bi lahko vsak človek spoznal, kako čudovit in poln ljubezni je že sam po sebi.

Ampak, človeška bitja potrebujemo nekoga, da nam pove, kako čudoviti smo, kako posebni in narejeni prav zanj.

V primeru zaljubljenosti obeh sta se našla dva podobno misleča in čuteča človeka. Drug drugemu pa kažeta ogledalo: »Glej takšen si!«

Zaljubljen človek postane sam sebi neznansko všeč. To mu piše na obrazu, odseva dobro počutje, veselo in optimistično razpoloženje in nasploh je bolj nežen, pozoren, prijazen in izjemno čuteč. Seveda mu je všeč tudi človek, ki mu kaže to sliko. Saj sta si vendar podobna.

»Zaljubite se v zaljubljenega!« (Simoncin pregovor)

Ta moj pregovor si marsikdo ne zna razložiti. Pa, da razjasnim namen igre besed.

V resnici se vsak želi zaljubiti v nekoga, ki je že zaljubljen. V koga? Vase! Nihče si ne želi nekoga, ki sam sebe ne mara, se kaznuje, črti in se ne spoštuje. Skratka nihče si ne želi ob sebi nemočnega človeka, ki je ostal brez občutka ljubezni do sebe.

In spet … nihče ne želi ob sebi nekoga, na katerega se projicira idealna podoba in ne stvaren odnos do stvarne osebe. V tem primeru lahko gre samo za odnos z našimi fantazijami in domišljijo.

*

Torej, ko sta dva zaljubljena, nista zaljubljena drug v drugega, temveč najprej vsak vase. In ker sta zaljubljena vase, sta v stanju ljubiti tudi drugega.

Drugemu lahko damo samo to, kar imamo tudi sami. Če nimamo radi sebe, v resnici ne moremo imeti radi nikogar.

A, kaj se zgodi, ko zaljubljenost mine? In zakaj je potrebno, da mine?

Če nam je drugi pokazal, kakšni mi znamo biti, ko se sprejemamo in če se tudi v resnici sprejemamo takšne, kot smo, bomo ostali večno zaljubljeni. Saj se nismo zaljubili v privid ali podobo v ogledalu, temveč v resnično osebo pred seboj.

Če sebe torej resnično in trajno ljubimo, se sprejemamo, se to s prihodom druge osebe v naše življenje ne bo spremenilo.

V tem primeru lahko človek ostane 'zaljubljen' v drugo osebo celo življenje.

Da pride do neravnovesja občutenja, nas opozori občutek zaljubljenosti. V obdobju prvih mesecev zaljubljenosti nas ohromi izločanje več vrst hormonov.

Med njimi so serotonin, estrogen, oksitocin … Na primer intenzivno izločanje dopamina vpliva na naša čustva in počutje, ki v nas vzbuja prijetno razburjenje in veselje. Hormon testosteron skrbi za našo spolno slo. Noradrenalin je spodbudilo, ki poskrbi, da smo čisto evforični.

Šele, ko minejo ekstatični občutki zaljubljenosti, se ustvari pogoj za razvoj stvarne ljubezni.

A, kakorkoli obračamo, je obdobje, ko smo zaljubljeni nadvse čustveno intenzivno in se ga hkrati skoraj brez izjem vsi zelo radi spominjamo.

Kako pa je z zaljubljenostjo, če naša ljubezen ni »uslišana«?

(se nadaljuje)

VSE O LJUBEZNI - 1. ZAKAJ SE ZALJUBIMO IN ZAKAJ NE (I.del)

Zaljubimo se! Ali vsaj mislimo, da smo se. 

Prva ljubezen v vrtcu, v šoli … 

Ljubezen na prvi pogled, ljubezen uma/razuma, ljubezen srca, koristoljubna ljubezen, hrepeneča, vihrava ljubezen, platonska, romantična … neskončna ljubezen. 

Veliko vrst in posledično imenovanj ljubezni, ki pa se med seboj razlikujejo prav pri izviru ali izvoru vzgiba, ki je nastal ob novem, neznanem občutku, ki ga pri sebi prepoznavamo kot ljubezen.

O, zaljubiti se je božansko!

Resnično upam, ljuba bralka ali bralec, da si se v življenju vsaj enkrat 'na smrt' zaljubil/a. To pomeni tako močno, da si bil/a slep/a in gluh/a za vse okoli sebe, da so se ti majala tla pod nogami, ker si hodil/a z glavo med oblaki, kjer so zvezde vse noči preplesale s teboj in si ob belem dnevu videl/a, kako raste trava.

Žal obstajajo tudi ljudje, ki teh vznesenih in vseobsegajočih občutkov zaljubljenosti niso nikoli doživeli. (Osebno mi je to nedojemljivo!)

Obstajajo tudi takšni, ki si neskončno želijo, da bi se zaljubili, a jim »prava« oseba nekako ne prekriža poti.

In če izpostavim njim pravo nasprotje, so med ljudmi tudi takšni, ki se nenehno zaljubljajo. 

No, vseh vrst in sort nas je, kar se tiče zaljubljenosti.

Sama sem se v življenju trikrat prav pošteno zaljubila. 

Prvi, moj mož, moja ljubezen, v mojih mislih edina ljubezen do konca življenja.

Drugi moški, ki me je naključno ogovoril in osvojil, da nisem več vedela, kje se me drži glava. 

In tretji, ki sem ga zagledala v skupini ljudi in me je s svojim pogledom privezal nase.

A, glej ga zlomka, z nobenim se ni izšlo kot v pravljici:

»In nato sta srečno živela do konca svojih dni!«

Kaj je torej zaljubljenost? Je to stanje hormonskega neravnovesja ali ravno obratno?

Vsekakor se po preteku določenega časa, nekaj mesecev, pokaže, kako »kaže«. Naši »zaljubljenosti« namreč! Seveda v primeru, da je bila ljubezen uslišana.

Če po preteku vseh teh hormonskih pretresov in stresov, naše čustvovanje ne popušča in popušča le zaslepljenost, ko nismo bili v stanju videti in gledati stvarno, potem smo prišli šele na sam začetek. Začetek, ko bi zaljubljenost lahko začela obstajati kot ljubezen. 

Zaljubljen človek ne razmišlja. On samo ljubi. Z dušo in telesom. Človek si prav zaželi, da bi lahko ostal večno zaljubljen. Da se lepega dne ne bi zbudil, se zagledal v človeka ob sebi in se vprašal: »Le kaj tako posebnega sem videl/a na njem ali njej?«

Si se kdaj vprašal: »Zakaj sem se zaljubil v prav tega človeka?«

😃 Pa brez neumestnih odgovorov kot:

»Mm … dobra mačka!« »Všeč mi je, ker frajer vozi res drag in 'd best' avto!« »Doma imajo vlko hišo in dost dnarja.« »Stari so ful bogati.« »Vau, ne morem se je/ga nagledat!« 😉

Dobro. To smo razčistili. Pogovarjamo se o tem, kaj je bil tisti vzgib ali občutek, da nas je k temu, prav določenemu človeku potegnilo z vso silo, kot bi bil magnet.

Kot bi imeli občutek, da ga od nekod že poznamo, da nam je nekaj tako domače na njem, da se v mislih in besedah kar dopolnjujemo, smo podobnega razmišljanja, umovanja ... Smo si kot »pisani na kožo«. Ob njem se počutimo srečno in varno. Kot bi našli svoj pristan. Kot bi se naenkrat postavilo vse na svoje mesto.

Kaj pa, če ste se s tem človekom že prej srečali? Na primer v prejšnjem življenju, kjer sta že »odigrala« določeno vlogo in sta se tokrat samo ponovno srečala. 

Ali zato, ker v preteklem nista dokončala zgodbe, ali ker vaju veže neka druga, še močnejša vez? 

Ali bi to lahko bil tudi karmični zaplet, ko je preprosto potrebno predelati »dolg«, ki smo ga ustvarili v preteklosti? Ali pa je nekdo drug tisti, ki nam je nekaj »dolžan«? 

Vem! Bere se kot razmerje, sklenjeno na osnovi neke »predpogodbe«. A naša Duša je v resnici tudi sklenila to "pogodbo" preden se je utelesila in v njej je napisan namen ponovnega rojstva!!!

Če izhajamo iz preteklosti in svojih življenj, v katerih smo že bili »storilci« in »žrtve«, je morda v tem življenju treba zamenjati vloge. In podoživeti stanja, ki smo jih storili drugim ali drugi nam. Ob tem se lahko počutimo kot žrtve ali pa  storilci, torej tisti, ki smo drugemu storili karkoli slabega. 

Na koncu mora vsak občutiti in podoživeti vse, kar je nekoč že povzročil komu drugemu. Skratka "zbrati" ves nabor izkušenj. 

Nikomur ne bo prizaneseno, nihče ne bo odšel brez »lekcije«. Če ji bo tokrat »ubežal, ga le-ta ponovno čaka v bližnji prihodnosti. Mogoče še v tem ali pa kar v naslednjem življenju.

Seveda so to nezavedna stanja, kar pa ne pomeni, da jih ni moč ozavestiti. A to je preobsežna tema in se v tej objavi vanjo ne bom poglabljala.

*

Ko se ozremo okoli sebe, kakšne pare vidimo med prijatelji, znanci in sorodniki? Torej najbližjimi?

Pri nekaterih dobimo občutek, da »ta dva« sta pa kot rojena drug za drugega. 

Pri nekaterih nas motijo večna nesoglasja, zbadanja in nestrpno obnašanje, da se že sprašujemo: »Pa zakaj vztrajata, če pa se ploh ne prenašata?« 

Potem obstajajo tudi takšni pari, ki nevidno hodijo drug mimo drugega in se niti ne trudijo več, da bi karkoli izboljšali. Kar vdajo se. 

In če zelo dobro razmislimo! Koliko je res takšnih parov, za katere bi pri sebi lahko rekli: »Njuna sloga in harmonija sta kot dovršena melodija simfonije. Tako bi se videl tudi sam/a v popolnem partnerskem odnosu.«?

Hm! Po dolgem in globokem razmisleku sem spoznala, da med poznanimi pari skoraj ni para, ko bi rekla: »To je to! To si želim tudi zase.«

Povsod se najde nekaj, kar občutiš kot pomanjkanje sozvočja, ubranosti ali kompatibilnosti. Seveda, če si pozoren na medčloveške odnose. 

Sama se zelo rada igram igro pozornosti, ko raziskujem svoje občutke ob vseh vrstah in oblikah druženja.

Zelo zelo uživam, če začutim, da iz dveh veje harmonija, kot bi bila na isti frekvenci, isti valovni dolžini. Kot bi bila ENO.

Pa ob tem ni nujno, da se ti ljudje kdaj ne sporečejo, 'kresajo' svoja mnenja, ali kako drugače "ne strinjajo". Ne gre zato, da bi se drug do drugega obnašali ves čas popolnoma spretno in dovršeno.

A tisto nekaj se da vendarle občutiti. Energija s katero sta obdana, ju mehko ovija in nevidno združuje v vidno skladnost.

Takšen par preprosto v okolico oddaja harmonijo, neki zvok ubranosti, uglašenosti. Ob njiju občutiš distanco do kakšne koli zlorabe drug drugega v slabšalni namen. 

Ni tega prav veliko in redko naletimo na tako skladen par. Občutek pa je neverjetno prijeten že samo za opazovalca. 

 

Kako božanski mora biti šele tistemu, ki ga v resnici doživlja?

(se nadaljuje)