VSE O LJUBEZNI - 1. ZAKAJ SE ZALJUBIMO IN ZAKAJ NE (I.del)

Zaljubimo se! Ali vsaj mislimo, da smo se. 

Prva ljubezen v vrtcu, v šoli … 

Ljubezen na prvi pogled, ljubezen uma/razuma, ljubezen srca, koristoljubna ljubezen, hrepeneča, vihrava ljubezen, platonska, romantična … neskončna ljubezen. 

Veliko vrst in posledično imenovanj ljubezni, ki pa se med seboj razlikujejo prav pri izviru ali izvoru vzgiba, ki je nastal ob novem, neznanem občutku, ki ga pri sebi prepoznavamo kot ljubezen.

O, zaljubiti se je božansko!

Resnično upam, ljuba bralka ali bralec, da si se v življenju vsaj enkrat 'na smrt' zaljubil/a. To pomeni tako močno, da si bil/a slep/a in gluh/a za vse okoli sebe, da so se ti majala tla pod nogami, ker si hodil/a z glavo med oblaki, kjer so zvezde vse noči preplesale s teboj in si ob belem dnevu videl/a, kako raste trava.

Žal obstajajo tudi ljudje, ki teh vznesenih in vseobsegajočih občutkov zaljubljenosti niso nikoli doživeli. (Osebno mi je to nedojemljivo!)

Obstajajo tudi takšni, ki si neskončno želijo, da bi se zaljubili, a jim »prava« oseba nekako ne prekriža poti.

In če izpostavim njim pravo nasprotje, so med ljudmi tudi takšni, ki se nenehno zaljubljajo. 

No, vseh vrst in sort nas je, kar se tiče zaljubljenosti.

Sama sem se v življenju trikrat prav pošteno zaljubila. 

Prvi, moj mož, moja ljubezen, v mojih mislih edina ljubezen do konca življenja.

Drugi moški, ki me je naključno ogovoril in osvojil, da nisem več vedela, kje se me drži glava. 

In tretji, ki sem ga zagledala v skupini ljudi in me je s svojim pogledom privezal nase.

A, glej ga zlomka, z nobenim se ni izšlo kot v pravljici:

»In nato sta srečno živela do konca svojih dni!«

Kaj je torej zaljubljenost? Je to stanje hormonskega neravnovesja ali ravno obratno?

Vsekakor se po preteku določenega časa, nekaj mesecev, pokaže, kako »kaže«. Naši »zaljubljenosti« namreč! Seveda v primeru, da je bila ljubezen uslišana.

Če po preteku vseh teh hormonskih pretresov in stresov, naše čustvovanje ne popušča in popušča le zaslepljenost, ko nismo bili v stanju videti in gledati stvarno, potem smo prišli šele na sam začetek. Začetek, ko bi zaljubljenost lahko začela obstajati kot ljubezen. 

Zaljubljen človek ne razmišlja. On samo ljubi. Z dušo in telesom. Človek si prav zaželi, da bi lahko ostal večno zaljubljen. Da se lepega dne ne bi zbudil, se zagledal v človeka ob sebi in se vprašal: »Le kaj tako posebnega sem videl/a na njem ali njej?«

Si se kdaj vprašal: »Zakaj sem se zaljubil v prav tega človeka?«

😃 Pa brez neumestnih odgovorov kot:

»Mm … dobra mačka!« »Všeč mi je, ker frajer vozi res drag in 'd best' avto!« »Doma imajo vlko hišo in dost dnarja.« »Stari so ful bogati.« »Vau, ne morem se je/ga nagledat!« 😉

Dobro. To smo razčistili. Pogovarjamo se o tem, kaj je bil tisti vzgib ali občutek, da nas je k temu, prav določenemu človeku potegnilo z vso silo, kot bi bil magnet.

Kot bi imeli občutek, da ga od nekod že poznamo, da nam je nekaj tako domače na njem, da se v mislih in besedah kar dopolnjujemo, smo podobnega razmišljanja, umovanja ... Smo si kot »pisani na kožo«. Ob njem se počutimo srečno in varno. Kot bi našli svoj pristan. Kot bi se naenkrat postavilo vse na svoje mesto.

Kaj pa, če ste se s tem človekom že prej srečali? Na primer v prejšnjem življenju, kjer sta že »odigrala« določeno vlogo in sta se tokrat samo ponovno srečala. 

Ali zato, ker v preteklem nista dokončala zgodbe, ali ker vaju veže neka druga, še močnejša vez? 

Ali bi to lahko bil tudi karmični zaplet, ko je preprosto potrebno predelati »dolg«, ki smo ga ustvarili v preteklosti? Ali pa je nekdo drug tisti, ki nam je nekaj »dolžan«? 

Vem! Bere se kot razmerje, sklenjeno na osnovi neke »predpogodbe«. A naša Duša je v resnici tudi sklenila to "pogodbo" preden se je utelesila in v njej je napisan namen ponovnega rojstva!!!

Če izhajamo iz preteklosti in svojih življenj, v katerih smo že bili »storilci« in »žrtve«, je morda v tem življenju treba zamenjati vloge. In podoživeti stanja, ki smo jih storili drugim ali drugi nam. Ob tem se lahko počutimo kot žrtve ali pa  storilci, torej tisti, ki smo drugemu storili karkoli slabega. 

Na koncu mora vsak občutiti in podoživeti vse, kar je nekoč že povzročil komu drugemu. Skratka "zbrati" ves nabor izkušenj. 

Nikomur ne bo prizaneseno, nihče ne bo odšel brez »lekcije«. Če ji bo tokrat »ubežal, ga le-ta ponovno čaka v bližnji prihodnosti. Mogoče še v tem ali pa kar v naslednjem življenju.

Seveda so to nezavedna stanja, kar pa ne pomeni, da jih ni moč ozavestiti. A to je preobsežna tema in se v tej objavi vanjo ne bom poglabljala.

*

Ko se ozremo okoli sebe, kakšne pare vidimo med prijatelji, znanci in sorodniki? Torej najbližjimi?

Pri nekaterih dobimo občutek, da »ta dva« sta pa kot rojena drug za drugega. 

Pri nekaterih nas motijo večna nesoglasja, zbadanja in nestrpno obnašanje, da se že sprašujemo: »Pa zakaj vztrajata, če pa se ploh ne prenašata?« 

Potem obstajajo tudi takšni pari, ki nevidno hodijo drug mimo drugega in se niti ne trudijo več, da bi karkoli izboljšali. Kar vdajo se. 

In če zelo dobro razmislimo! Koliko je res takšnih parov, za katere bi pri sebi lahko rekli: »Njuna sloga in harmonija sta kot dovršena melodija simfonije. Tako bi se videl tudi sam/a v popolnem partnerskem odnosu.«?

Hm! Po dolgem in globokem razmisleku sem spoznala, da med poznanimi pari skoraj ni para, ko bi rekla: »To je to! To si želim tudi zase.«

Povsod se najde nekaj, kar občutiš kot pomanjkanje sozvočja, ubranosti ali kompatibilnosti. Seveda, če si pozoren na medčloveške odnose. 

Sama se zelo rada igram igro pozornosti, ko raziskujem svoje občutke ob vseh vrstah in oblikah druženja.

Zelo zelo uživam, če začutim, da iz dveh veje harmonija, kot bi bila na isti frekvenci, isti valovni dolžini. Kot bi bila ENO.

Pa ob tem ni nujno, da se ti ljudje kdaj ne sporečejo, 'kresajo' svoja mnenja, ali kako drugače "ne strinjajo". Ne gre zato, da bi se drug do drugega obnašali ves čas popolnoma spretno in dovršeno.

A tisto nekaj se da vendarle občutiti. Energija s katero sta obdana, ju mehko ovija in nevidno združuje v vidno skladnost.

Takšen par preprosto v okolico oddaja harmonijo, neki zvok ubranosti, uglašenosti. Ob njiju občutiš distanco do kakšne koli zlorabe drug drugega v slabšalni namen. 

Ni tega prav veliko in redko naletimo na tako skladen par. Občutek pa je neverjetno prijeten že samo za opazovalca. 

 

Kako božanski mora biti šele tistemu, ki ga v resnici doživlja?

(se nadaljuje)