Torej - kaj pomeni zaljubiti se skozi moj uvid?
Zaljubiti se - pomeni spoznati samega sebe.
In ne moremo se lotiti samega sebe drugače, kot da se
zaljubimo J in to vase. J
Ko spoznamo ljubezen, ki jo premoremo do nas
samih, zmoremo pogledati preko vseh omejitvev in resnično sprejeti v svoje življenje še ljubezen koga
drugega.
Ljubezen do sebe? Obvladujemo? Ne verjamem!
Redki so
ti izbranci. Zakaj tako mislim?
Preberi knjigo Ljubezen@izbirajSi?
In ti bo morda – samo morda – postal ta uvid jasnejši.
A spet! Treba je paziti na korake. Včasih so negotovi,
ker smo mi negotovi, prenasičeni s svojimi mislimi in podobami, kako naj bi ljubezen
delovala.
Ne deluje, kot predstava nas samih!
Koga predstavljamo v ljubezni? Osebnost ali dušo? Duša
se ne bo pustila pretentati. Duša ve, kaj išče, koga kliče in vabi k sebi. Mi
pa ne slišimo! NE SLIŠIMO! Predstavo o ljubezni oblikuje naša osebnost, naš petčutni
sistem zaznav, in to je to.
Predvsem je treba pozabiti biti kdorkoli. Ne moreš
biti nekdo, ki nisi in osebnost te prav sili v nekaj, česar duša ne želi.
Prisluh duši pomeni opazovati svoje občutke, ki jih
nekdo vzbuja v nas. Samo skozi strogo opazovanje samega sebe se nam lahko
pojavijo dvomi, da osebnost ni skladna z dušo.
Duša išče vse možne načine do
ljubezni. Ni večje sile v nas kot prav sistem delovanja na nivoju duše.
Se ti to zdijo prazne marnje? Seveda, z očmi osebnosti
presojamo, pametujemo, a v resnici ne vidimo niti za ped pred seboj. Omejitve
si postavljamo povsod, na vsakem koraku popolnoma sami, a odgovornost zanje
prenašamo na druge. A je to res edini način?
Osebnosti je mar samo za telesnost, ker je le-ta zagledana
le sama vase. Sama sebi zadostna. Duša se ne ozira na telo. Duša hoče prostor,
svobodo, hoče oditi na pašo in samo biti. To, kar je izoblikovala med mnogimi
življenji. To, kar je skrito našim očem - vse to je že v duši.
Duša nosi zapise od pamtiveka, bi lahko rekli. Zato se ne bo pustila zaslepiti naši
omejeni osebnosti. Lahko pa vztrajamo, a s tem načinom zaviramo le sami sebe.
Ne! Duša bo iskala pot in tudi način in nas opominjala na vsakem koraku.
Zaslepljenost, slepota, nevidnost. Od kod ti izrazi?
Iz nepojasnjenega načina dojemanja samega sebe kot celote. Celota pa je naše
trenutno telo in duša, polna vedenja, znanja iz skupka vseh življenj.
Kdo bo zdaj koga? Mi dušo? Ali duša nas? Seveda je
duši malo mar za našo osebnost, če jo ignoriramo, zanikamo in živimo s tem v
pomanjkanju samega sebe.
Gledaš druge ljudi in misliš, da vidiš njih? Ne, telo
vidiš. Z vsemi njenimi človeškimi lastnostmi, predvsem slabostmi. In ocenjuješ,
presojaš. Vse z razumom, na osnovi omejenih petih čutov. To ti je dano. A to ni
vse!
Se hočeš celo življenje prepirati s svojo dušo. Prav.
Potem boš odšel iz tega sveta in se ponovno vrnil po isto izkušnjo.
Pa saj imaš čas. Veliko časa. Kaj je sploh čas, se
lahko še vmes vprašaš? Je to samo trenutek, ki snuje drugega? V večnost?
No, prav. Kaj je torej večnost? Nič takega. Samo ta
trenutek – zdaj - ki se v resnici nikoli ne konča.
Si ujet v zanko? Lastno? Vedno! Misliš, misliš, misliš
… misli in bo to vse, kar boš počel.
Zakaj bi zaupal komurkoli? Zakaj ne bi najprej zaupal
svoji duši?
Duša na nivoju telesa je stalnica, telo je začasno. Ko
telo umre, gre duša po svoje. Po novo izkušnjo, kajti dušo zanimajo samo
izkušnje.
Pa se postavi v vlogo opazovalca. Opazovalca svoje
duše. To bi lahko bilo zate nekaj novega. Pa vendar, kaj imaš izgubiti? Po
mojem prepričanju lahko samo pridobiš. Širši vidik samega sebe. Kaj vse se v
resnici skriva v tebi ve le duša. Ne ti, kot osebnost! Ne ti, kot tvoje
minljivo telo in niti ne tvoj omejeni um.
Tvoji možgani imajo neskončen potencial. Si se kdaj
vprašal, zakaj lahko uporabljamo tako majhen delček svojih sposobnosti - zapletenih
krivulj v svojih možganih. Zakaj je ostali del kot zakrnel in ne bo nikoli
uporabljen? Zakaj je aktiviran tako majhen del zmožnosti delovanja tvojega, v
resnici neomejenega uma?
Že to bi te lahko napeljalo k razmisleku, kako majhen
si na nivoju osebnosti. Misliš, kaj vse veš, v resnici pa ne veš niti, zakaj
nimaš aktivirani obe možganski polobli v večjem ali celostnem obsegu.
Koliko znanstvenikov se je ukvarjalo z raziskovanjem
delovanja naših možganov. Kaj so ugotovili? Da deluje le borih 10 %. In če smo
v resnici tako omejeni v delovanju možganov, kako to preseči?
Morda s tem, da ne zanemarjamo svojih eteričnih teles.
Res, da jih ne vidimo. Jih pa še kako občutimo. Vse telo, vsaka celica nam daje
znake, opozorila in navodila, v katero smer, da bo šlo bolj gladko, bolj tekoče
in z manj ovirami.
Uf, pa smo spet tam.
Poslušaj samega sebe. Je morda to isto, kot poslušaj
svojo dušo.
Bo že držalo, če le-ta že VSE ve! Kako dobro bi bilo
spoznati nekoga, ki o nas že vse ve. Ta bi nam pa res lahko bil v pomoč.
Da, a mi ne verjamemo. Ves čas bi imeli dokaze.
Takšne, razložene z našim - kot smo že ugotovili - zelo omejenim umom. Pa se
vrtimo v krogu, kolikor dolgo želimo.
Lahko pa si premislimo. Kadarkoli.
In tako zelo močno in odločno sem si premislila tudi
sama. Sploh, ko me je moja duša že ničkolikokrat opozorila, da je z menoj, ne
glede na vse neumnosti, ki jih počnem sama sebi kot osebnost.
Saj, to je ravno to. Lahko sem res srečna, kajti moja
duša je iznajdljiva glede »izmišljanja« potez, kako me bo opozorila nase. Dala
mi je že konkretne lekcije in se potrudila še s številnimi, razumljivimi
dokazi.
Svečano prisegam - se ve sebi - da bo moje vsakodnevno
»opravilo« prisluh moji duši.
Če ona edina ve VSE o meni, kdo bi me potem sploh
lahko še bolje usmerjal kot prav ona, ki je z menoj že od vedno?
Če bi me pred
nekaj leti kdo nagovoril s temi besedami, bi se vprašala o njegovem mentalnem
zdravju. Bila sem vroča zagovornica neobstoja česarkoli, razen svoje osebnosti.
Pa me poglej danes?
Pisarka Simona&Simon
Pisarka Simona&Simon
Ni komentarjev:
Objavite komentar