"JAZ" in GOZDNE JAGODE

Kaj meni pomeni: »Poslušati samo sebe!«

Veliko duhovnih praks temelji na obilju neznanih izrazov, tujih besed, zavitih v pomembnost človeka, ki jih razkriva.

Osebno sem se velikokrat prebijala skozi to »znanost« s pomočjo neštetih knjig, spleta in različnih slovarjev. Zavedam se, da se bodo tega lotili le najvztrajnejši.

Ker večina še vedno izrablja poduhovljenost za nekaj, kar ni dostopno brez mukotrpnih seminarjev, zapletenih tehnik in dolgoletnega učenja, sem se osebno odločila za bolj prefinjen in spontano naravnan način podajanja znanja.

Privlači me predvsem naravnost in sproščenost, kajti v tem se skriva velika moč; veliko več modrosti, kot je to videti na prvi pogled.

Da vas ne utrudim s predolgim uvodom, bo bolje, da takoj preidem iz teorije v prakso.

»Poslušati sebe« pomeni, slediti samemu sebi. Slediti mislim, prebliskom, idejam in vsemu, kar se točno v tem trenutku; torej »tukaj in zdaj« dogaja okoli nas. To je možno v trenutkih sproščenosti in zaupanja svojemu notranjemu vodstvu.

Na primer! Včeraj zvečer sem nastavila notranjo budilko na peto uro zjutraj. Sicer sem se zbudila nekaj po peti uri, kar pa v nedeljskem jutru res ni bistveno.

Za trenutek me je premamila misel, da bi se obrnila in še malo zadremala, pa me je pogled skozi okno vseeno spodbudil, da vstanem.

Jutranja svetloba, ptičje petje iz bližnjega gozda in želja, da uresničim zastavljeno željo po zgodnjem sprehodu ali lahkotnem teku, so premagali trenutek »slabosti«.

Objel me je gozd s svojo svežino, lahnim vetričem in obiljem zelenila. Zadihala sem globoko vase to obilje in se podala po znanih poteh.

Večino časa imam v glavi zastavljen kompas, ki me vodi v smeri notranje tišine – pomeni mislim dam prosto pot. Z nobeno se posebej ne ukvarjam, zato počasi otrpnejo, saj nimajo energije in moči, da bi prevzele vodstvo nad mojim razpoloženjem. Tako so intervali brez misli vse pogostejši in s tem notranji mir in tišina vse daljša. Tudi v času gibanja, ne samo pri meditiranju.

Večkrat se ustavim, usmerim pozornost na žvrgolenje, šume iz grmovja, opazovanje gibanja vrhov dreves in podobno.

V nekem trenutku me misel ponese na kraj, kjer sem se nekoč »napasla« gozdnih jagod. Spomnim se, da bi se lahko v kratkem odpeljala s kolesom do tega prostora, saj je vendar prav zdaj v teku sezona jagod.

Skozi mojo glavo šine sporočilo: »Gozdnih jagod, kolikor hočeš!«

»Vem«, si mislim in se podam na lahkotni tek. Misel pa vztraja in me nagovarja, naj namesto levo, zavijem po poti na desno. V tistem trenutku je to pomenilo, da bom skrenila iz svoje zastavljene tekaške poti. V sebi se še vedno upiram, saj bi tek v desno pomenil veliko daljši krog. Nisem bila prepričana, da si želim podaljšati jutranje razmigavanje še za kakšno uro.

Glas v notranjosti se ponovi in vame zasadi misel: »Gozdnih jagod je toliko, da se jih boš najedla.«

»O, tega pa ne verjamem!«, si odgovarjam z nasmehom in se vendarle odločim raziskati ali je v tem kaj resnice. Ali je notranje vodstvo resnično in me bo vodilo na mesto, kjer rastejo gozdne jagode tudi tukaj, v moji neposredni bližini?

Torej med tekom zavijem desno namesto levo in se prepustim. »Jaz« nimam več glavne besede. Glavno besedo dam notranjemu vodstvu.

Čez nekaj sto metrov se v trenutku ustavim. »Dobro« si mislim. Nekaj krat globoko vdihnem in izdihnem, pogledam v tla in zagledam gozdne jagode.

Velikokrat me je pot že vodila tu mimo, vendar jih do zdaj še nikoli nisem opazila. Počepnem in začnem uživati v gostiji. Vabljive jagode se prikazujejo ena za drugo, a v meni raste čudenje, od kod so se vzele.

Oblije me hvaležnost in zajame radostno vzdušje. Uživam in razmišljam o čarobnosti življenja, ki razveseljuje na vsakem koraku.

Seveda v primeru, da PRISLUHNEŠ SAMEMU SEBI.

Gozdnih jagod ni bilo samo za vzorec. Resnično sem se jih najedla. To je bil zajtrk, ki mi ga je nepričakovano ponudila narava.

Kot vemo, so vse nepričakovane sladkosti v življenju nekaj najlepšega in nepozabnega. Pa naj gre za gozdne jagode ali katerokoli drugačno vrsto radosti.

Življenje ponuja – na nas je, da slišimo, vidimo in ne nazadnje tudi sprejmemo vse ponujeno.

Poslušaj samega sebe in našel boš, kar iščeš!