POSLUŠAJ SAMO SEBE! (To mi je Simon 💗 vcepil v glavo!)

V življenju sem šla že skozi nešteto izzivov in lekcij - jasno, saj nisem od včeraj - a najmočnejša in tista, ki mi je še vedno pomagala iz zagate (če sem le dovolila), pa je naslednja:

POSLUŠAJ SAMO SEBE! (To mi je Simon 💗 vcepil v glavo!)

Poslušaj se in se sliši.

Ne boj se sama sebe.

VSE - odgovore boš slišala v sebi - ko bodo utihnili glasovi vseh drugih v tvoji glavi.

Tišina v moji glavi pomeni, da prejmem, slišim, vidim, ali kako drugače zaznavam odgovore, ki jih iščem. Za kar koli!

To je umetnost, ki mi je polepšala življenje:

SLIŠIM SAMO SEBE.

Nič več ne tovorim v svoji glavi vseh drugih.
Premestila sem jih v srce.
Tam sem jim namenila prostor.

Odkar je moja glava prosta vseh neumnih "neumnosti", lažje diham, boljše spim in predvsem: vse, ki mi prekrižajo pot vsaj v mislih prisrčno pozdravim in jim zaželim vso srečo tega sveta.

In tako vsak dan znova ...

Strah je izzvenel, rodila se je ljubezen.

Ljubezen je brezmejna in brezčasna.

Pozdravi vse in vsakogar.

Pisarka Simona&Simon

- zgodba o moji ljubezni se bere v knjigi z naslovom:
VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA (2015)
Avtorica: Simona Babič

DODATEK: Kratka zgodba iz knjige VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA

DANES TI POŠILJAM SAMO SONCE

Danes ti pošiljam samo Sonce. 

Stala sem na terasi in vztrajno čakala, da vzide izza gora. Bilo je vznemirljivo pričakovanje.

Vedela sem, da se lahko prikaže vsak hip. Pa vendar nisem vedela, kdaj točno bo ta hip prišel. 

Svetloba se je širila, z vsakim trenutkom v bolj jasne barve, v vse odtenke, v vse smeri. In

postajala rumena, še bolj rumena, nato oranžna, vse dokler se ni razširila v razgibano

rdečo. 

Kot bi bilo prvič. 

Kot da še nikoli ne bi doživela novega dne. 

Kot da še nikoli ne bi videla tega prepleta barv. 

Nisem pričakovala, da bo vznesenost v meni naraščala s tolikšno silo, ko sem iztegovala

roke proti njemu in lovila v dlani žarke za srečo in upanje za naju. 

Ko se je prikazala rumena pikica, še nisem priznala, da si res vzšlo. Še sem potrebovala nekaj več dokazov, da sem lahko popolnoma zaupala. 

Ko si se iz pikice razširil v dve in tri, sem videla, da rasteš, ne glede na to, če verjamem vate

ali ne. 

Izhodil si si pot čez obzorje in iz trenutka v trenutek širil vse iz sebe, na vse okoli sebe. 

Končno ni bilo več dvoma. Nobenega! 

Da vzhajaš, kot še nikoli. 

Prejela sem, kar sem potrebovala in zahrepenela podeliti vse darove tega jutra s teboj. 

Tako ti pošiljam, kar imam najlepšega v tem trenutku. Sonce! 

Ki ga preusmerjam iz mojega v tvoje srce. 

Ali ga čutiš? 

Morda kot misel, mogoče kot občutek, mogoče pa samo kot barvo. 

Tisto, v katero se boš odel danes, preden boš odšel od doma.