RESNIČNI SVET ...

Zavest je subtilna blaženost. Prihaja iz drobovja naše biti. Ni poslana od boga – bog nima nič s tem.

Vse je v nas – od rojstva, od vedno.

Blaženost ni samo za izbrance – je za vsakega. Čaka na vsakega izmed nas.

Kaj sploh je blaženost? To je stanje naše biti – je povezanost, je milina, je pretočnost, je zadovoljstvo, je ustvarjalna energija, je ekstaza ... (in še mnogo tega).

Kaj vodi do blaženosti? Umirjanje uma. Opazovalec v nas samih (to, kar mi smo), ki um samo opazuje. Torej: opazovalec ima glavno vlogo.

Kje je opazovalec? V nas.

Kje je opazovano? V nas.

Vse je v nas. Opazujemo sebe in ne svet okoli sebe.

To je satori – blaženo stanje.

Običajno opazujemo zunanje dogajanje – vse, kar je izven nas. Obremenjeni smo z vsem, kar vidimo in doživljamo zunaj sebe.

Resnični svet pa je naša notranjost.

Kdaj pozabimo na zunanje dogajanje in vstopimo v svojo notranjost? Takrat, ko odmislimo zunanjo pojavnost – to so trenutki zamaknjenosti, ki pa so redki, če jih ne ozavestimo.

Zakaj je to za nas dobro? Ker se na ta način srečamo z bistvom meditacije. Opazovalec notranjega dogajanja ni več usmerjen navzven. Pozornost je preusmerjena od zunaj navznoter.

Navznoter je svet, ki ga iščemo.

Navznoter je dogajanje, kot so občutki, kot so misli in vse, česar še ne poznamo … In v resnici – sebe še sploh ne poznamo.

Sebe ocenjujemo in vrednotimo pogojeno z zunanjim dogajanjem – kaj nam drugi povedo o nas; kaj drugi mislijo o nas, da mi smo; kaj drugi mislijo, da bi mi morali spremeniti, izboljšati, popraviti, narediti …

Naša pozornost je na drugih in zato ravnamo v skladu s pravili drugih. V želji, da bodo drugi z nami zadovoljni.

Drugi NIKOLI ne bodo z nami zadovoljni (na daljši rok).

Drugi nas NIKOLI ne more poznati. Drugi ne pozna niti sebe – še ni srečal samega sebe. Kako bi lahko srečal nas?

Drugi se samo odziva na način, kot sam vidi in dojema zunanji svet – svet okoli sebe.

V tem začaranem krogu praviloma vsak vidi drugega – in sploh ne razmišlja, da je v ospredju vedno najprej ON/-A sam/-a.

Kaj pomeni videti sebe? No - zdaj že vemo … pogledati in preusmeriti pozornost na dogajanje v našo notranjost.

Na kaj vse pa lahko naletimo v sebi? Predvsem na misli (kaotične), različne občutke (veselje, bolečino, žalost, strah, poželenje …), razpoloženjska stanja (ki se spreminjajo iz trenutka v trenutek).

Razkrivati se začne vesolje dogajanj in nas postopoma voditi na najbolj čudovito potovanje skozi življenje – zdaj in tukaj.

Se bere preprosto ali naporno? Ali pa ste pomislili, da takšno potovanje ne more odkriti nič novega – nobenih novih razgledov? Morda. Morda pa je vredno preizkusiti ...

Kajti z višjo stopnjo zavedanja samega sebe začnemo počasi – korak za korakom – potovati proti svoji notranjosti. Proti globinam, za katere kmalu ugotovimo, da jim ni konca …

Začne se dogodivščina našega življenja!

Odkritja v naši biti bodo imela razsežnosti neskončnosti in čudežnosti – čudenja temu, kdo smo in kaj smo v resnici. Predtem pa bomo spoznali in očistili gomilo balasta tega, kar mi nismo in nikoli ne moremo postati …

Da! In vse to se lahko začne dogajati že samo, če začnemo razmišljati, da bi uporabili eno izmed tehnik o meditaciji – ki nam bo prva pomoč do stanja v blaženosti.

Toliko za kratek uvod v repliko: MEDITACIJA – ZGODI SE!

Zdaj in po možnosti tukaj.

Vse se začne z meditacijo.

Vsaka rast (duhovna) je neskončno potovanje v smislu, da se vrata naprej in kar naprej odpirajo … Dokler sama vrata ne postanejo vesolje.

Meditacija – se nadaljuje …