PETO VODILO:
Ljubezen rodi ljubezen!
Da! Ljubezen
se lahko rodi samo iz ljubezni. Vse ostalo je samo približevanje ali celo
oddaljevanje od njenega pravega izvora.
Če si v
imenu ljubezni nekaj res želimo, bomo to po tej ali drugačni poti tudi dobili.
Usoda ni nekaj zapečatenega in vsak lahko posega po ključu sprememb. Vsaka
sprememba nas nekaj nauči in več kot se ob tem naučimo, več »lekcij« tudi v
polnosti osvojimo. V imenu ljubezni lahko prejmemo samo to, kar smo že
osvojili.
Če smo se
ljubezni učili na osnovi manipulacije, pogojevanja, izsiljevanja, dobrikanja,
lastninjenja, prepričevanja, dokazovanja, obsojanja ipd. – ne glede na
ozaveščenost ali neozaveščenost - potem bomo v njenem imenu dobili samo to, kar
smo se o njej že naučili.
Če pa smo osvojili že kaj več in spoznali še njene
prave vrline, kot so iskrenost, odprtost, zaupanje, spoštljivost, upoštevanost,
slišanost, sočutnost ipd., potem nam sledi to, kar že zmoremo dati od sebe.
Prav v to
smer sledimo ključu, ki našo usodo prevesi v odkrivanje »novih » ljubezni.
Nismo
mi tisti, ki bomo krojili usodo ljubezni, kajti ljubezni je usojena samo
ljubezen.
Ko spoznamo, kaj ljubezen je - usode ni več. Usoda se razblini kot
milni mehurček, ker nam postane kristalno in čisto jasno v katerih ozirih
ljubezen sploh obstaja in posledično z nami ostaja.
Ne morem
dovolj poudariti – ljubezen ima lahko prav vsak. Novo staro katerokoli, a šele,
ko spozna, kaj ONA je. Če mislimo, da jo poznamo - vav - kako zelo se motimo.
Pot do njene prave narave vodi skozi številna spoznanja in izkušnje. Do nje se
ne bomo dokopali, če ji ne bomo dovolili, da se »rodi« izvorna, kot JE in ne
takšna, kot mi pričakujemo, da je.
Da! Samo
ljubezen lahko rodi ljubezen. Nobena izumetničena oblika ne bo prinesla rojstva
»nove« ljubezni. V tem primeru bodo to samo stare, zlajnane ljubezni, katerih
napeve že poznamo.
Ko nas prav nič ne ustavi v razmišljanju, da mi že vemo
»kakšna JE« sledi: »Ne, ne vemo in pika.« Če bi vedeli kakšna JE, bi jo imeli.
In kdor je nima, ne more vedeti kakšna ONA je. In tega dejstva se je treba
zavedati.
Tisti, ki jo
ima, ve. In vendar ne more ubesediti kakšna je, ker je v njem - ker jo živi -
in če dobro pogledamo bomo tudi videli, da jo res ima. Samo moramo znati
pogledati z očmi, kot bi jih imela ljubezen.
Zatorej!
Vsak, ki je kakorkoli prepričan, da ve o njej veliko ali celo vse, naj jo v
polnosti odrazi in živi. Kar živimo, to imamo.
Ustvarjanje
iluzije iz ljubezni - to je nekaj, kar pa res zna vsak.
Ustvarjanje
ljubezni iz ljubezni - to je nekaj, kar bi vsak lahko znal, če bi spoznal njeno
pravo naravo. Kljub dejstvu, da je ljubezen nekaj najbolj naravnega in bi jo
naj imel vsak, pa nam življenje kaže, da jo imajo redki.
Sem vas
izzvala k razmisleku? Morda, morda pa tudi ne. Moči besed so omejene v
primerjavi z močmi, ki jih ljubezen nosi v sebi. Če jo bomo želeli spoznati, se
bo iz nas rodila.
Ko bomo mi ta ljubezen, bomo vedeli, da jo imamo. Z njeno
močjo bomo svetili tudi na druge, kar pa še ne pomeni, da ne bomo koga
zaslepili in bo pred ljubeznijo pobegnil s tisoč in enim izgovorom. Hja, bere
se neverjetno - ampak ljudi je strah moči ljubezni!
Tisti, ki
ljubezen ima, lahko tudi »rodi« novo ljubezen in edina hrana za njeno rast so
popolna predanost (na milost in nemilost), zavedanje, zaupanje, sočutje,
hvaležnost, iskrenost, izraznost do vsega ustvarjenega - videnega in nevidnega,
ipd.
Vsi drugi
bodo pestovali zgolj izrojeno, že zdavnaj izpeto in izžeto utvaro o
ljubezni.
»Ljubezen se rodi, živi in umre v očeh!«
(William Shakespeare)
Ko
zadnjič zatisnemo oči in izdihnemo, se »ljubezen« iz fizičnega telesa seli v
astralno telo in od tam potuje naprej z zavestjo duše do zedinjenja z
univerzalno zavestjo vsega obstoječega. Če je tako, potem ljubezen nikoli ne
»umre« in je Shakespeare ustvaril dokončnost ljubezni Romea in Julije samo na
zemeljski ravni. Njuna ljubezen »živi« še naprej, saj ljubezen ni smrtna.
Telo izpusti dušo, jo izdihne. Spustiti dušo pomeni odvezati dušo od telesa. V duši
ostajajo odtisnjena naša življenja. Ti vtiski so tako »resnični«, da duša tudi
izven telesa ustvarja podobe, kot jih je zavzela v nekem življenju. Fizično
telo je umrljivo. Duša preživi vsako iluzijo smrti, saj drugače ne bi bila duša
- neumrljivo bistvo/sebstvo človeka.
Prvi del
Shakespearovega stavka je vsekakor verodostojen, saj se ljubezen resnično rodi
in živi v očeh. Vsak človek nosi v svojem pogledu samega sebe - je kot ogledalo
na pogled drugim. Vsak se sestavi ob pogledu na drugega, če v njem prepozna
samega sebe.
Imela sem
priložnosti »videti« se v očeh dveh. Rojstva nove ljubezni res nisem
pričakovala iz oči, a zgodilo se je …
Dovolj je
bilo pet minut, da me je ljubezen osvetlila od nog do glave. Opojnost ljubezni
se rodi iz oči.
Veliko
sem razmišljala, kako je to mogoče? V kakšnih globinah oči je ta velika
skrivnost dejansko skrita? Torej oči niso samo en organ, eno izmed petih čutil!
Vanje je stvarno vtkana neka mogočnejša in nepozornemu na videz prikrita
resnica. So oči ključ, ki odpira vrata spreminjanju usode?
Ali ste
vedeli, da na svetu ni dveh ljudi, ki bi imela identičen odtenek barve oči? Je
to zato, ker so oči ogledalo duše? Ali zato pravimo, da lahko nekoga vidimo v
dno duše?
Dušam že
od nekdaj nadevamo imena za ljudi, ki jih poimenujemo kot »dobra duša«, »zlata
duša«, »črna duša«, »živa duša«, »neizpeta duša« … Radi se poistovetimo in
rečemo »mirne duše«, »imeti kaj na duši«, »privezati si dušo«, »podpreti si
dušo«, »pihniti na dušo«, »zapisati se z dušo«, »predati se z dušo« ipd.
Poseben
del kitajske medicine proučuje skozi oči naše zdravje - tudi posameznih
organov. Iz šarenice »preberejo« težave fizičnega telesa in celo napovedo
morebitne težave v prihodnje, in to samo s tem, da se zazrejo v oči.
Kakorkoli
že - moči, ki sijejo iz naših oči so nepopisne. Bolj kot so čiste, jasne,
svetle in žareče, večje so možnosti, da nas s svojo svetlobo ožarijo in
posrkajo vase.
Pogled
skozi oči ljubezni še nikoli ni ostal neopažen. Duša nas »sili«, da ostane stik
duš neprekinjen iz življenja v življenje. Vse dokler ne dozori čas in se
ustvarijo pogoji božanskega načrta.
Vibracija dveh duš se s stikom iz oči prenese
iz nižjih v višje dimenzije, kjer se rojevajo »nove« ljubezen. V sled
navedenega se med dušami porajajo ljubezni z lastno integriteto. Njihova
skladnost in popolnost je tako celovita, da poraja ljubezen, ki ji pravimo
»večna«.
- odlomek iz knjige Ime ji je Ljubezen (Simona Babič - januar 2019)
Ni komentarjev:
Objavite komentar