nedelja, 03. februar 2019

Valentinovo & Ljubezen


(fotografija iz knjige: Ime ji je Ljubezen (2018)- Simona Babič)


Od kod izvira ime: Valentin? Izhaja iz latinskega imena Valentinus – po obliki manjšalnica imena Valens, v pomenu besede: biti zdrav, močen, krepak, mogočen, vreden …

Hm – torej naj bi bil Valentin ali Valentina oseba krepkega, mogočnega značaja in vredna … Česa? Vsega najboljšega - vendar!!!

Pa je tako? Vsaj v pomenu ljubezni, kot ga označuje ta praznik?

Vsekakor je prvi namen ljubezni, da se poklanja ali deli med nam ljubimi osebami. Obdarovanje v imenu ljubezni nas osreči, še posebej, če je povezano z iskrenostjo in iz srca.

Do sem vse lepo in prav. Vendar, zakaj so v našem življenju tako redki trenutki, ko na široko odpremo srce in se z iskrenostjo topimo v naročju ljubezni?

Zakaj se ne znajdemo v njenem objemu na daljši rok? Zakaj je ne znamo sidrati in ostati potešeni v svoji biti?

Razlogov je toliko, kot je ljudi. Vsak ljubezen vidi, doživlja in občuti na sebi lasten način. Izhaja iz svojih izkušenj, tradicije, prepričanj, dogem in kar je še teh neumnosti.

A ljubezen se ne pusti zmesti! Ljubezen sama zase dobro ve, da je nihče na tem svetu ne bo prelisičil, nihče pretental in v njenem imenu ponašal s čimerkoli … Svojo bližino te bo sprejela le, če se ji boš predal, ji odpustil in dopustil, da pluje, kot ji je v resnici dano. S popolnim zaupanjem, svobodno in povsem drugače, kot si to bil kadarkoli pripravljen sprejeti in dojeti v svoji vroči in nepotešeni glavi … Hm …

Zatorej … slej, kot nas zajame občutek, da se vrtimo v krogu brez zavedanja, kaj ljubezen sploh je.

In če ne vemo niti, kaj ljubezen v resnici je, kaj takega bi lahko delili drugim? Samo to, kar imamo, kar nosimo v sebi.

Torej – kaj imamo? Kaj bomo sploh dali, če sebe ne cenimo, ne spoštujemo in nam je poklanjanje ljubezni sebi nekaj povsem nedoumljivega in nesprejemljivega? Ali celo sebičnega?

Razumemo pomen besede »ljubiti sebe«? Hja, dokler ne prilezemo do ljubezni svojega srca, srca drugemu ne moremo dati. Če ni ljubezni v nas samih – prav to pa je problem večine – z drugimi delimo samo svoje zamere, jezo, žalost, tegobe in vse mogoče občutke nemoči.

Kje se začne in konča vsa ljubezen tega sveta? Vedno pri sebi – najprej pri sebi!

So te besede vznemirile ali pustile hladnokrvnega? V primeru, da se te niso dotaknile, si se dobro skril pod oklepom, ki od sebe odbija vse, kar bi ljubezen lahko bila.

Globoko v vsakem pa bije ta dih nesmrtnosti, radosti in večne ljubezni, ki ga noben oklep, nobena maska in še tako globoko zakoreninjeno prepričanje ne bi lepega dne presenetilo na čudežno obarvan način …

Kajti po ljubezni hrepenimo vsi - vsi jo želimo imeti, se z njo objeti ali okrasiti, ji viseti na peti ali za vratom …

Ni dovolj vstati in se postaviti pred »svojo ljubezen«. Treba si jo je ogledati temeljito, iskreno in sočutno – do sebe.

Postati mojster v ljubezni ni domena izbrancev. Vsi smo lahko njeni gospodarji, ko nam ob strani stoji izurjen sluga – to je naš um.

Srce je gospodar, um mu mora biti na uslugo in ne obratno. Ko premagamo svojo domišljavost, vsevednost ali zagledanost vase, smo na dobri poti, da se nam bo ljubezen prisvetila v vsej svoji veličini.

Nekoč in nekje, ko okusimo njeno pravo moč, je ne bomo več izpustili iz rok.

Kaj meniš? Je morda prav »Valentinovo« ta dan, ki ga boš posvetil razmisleku, kako se izogniti vseh križev in potegniti na plano srčen as.

Si vreden, zaslužen in pripravljen na soočenje s pristno in naravno ljubeznijo – takšno, o kateri se ti ta hip še ne sanja, da obstaja?

Začni … samo začni raziskovati v to smer. Pokloni si ljubezen brez primere – saj NE BOŠ VERJEL - TI SI ta ljubezen, o kateri danes samo sanjaš, da jo boš prejel od drugih. Od katerih drugih? Imajo ti drugi to, česar nimaš sam?

Ne verjemi mi na besedo – samo razmisli, kdaj si bil v resnici nazadnje srečen, svoboden, poskočen in otroško igriv … Si pozabil? Se je strah zalezel med kosti?

Ne tavaj … po brezdanjosti temine. Dopusti si, da te zajame val svetlobe, ki traja in predvsem ne pusti se zmotiti od nevednežev.

Ti že vse veš, samo spomniti se še moraš …

Spominjanje se rodi iz zavedanja naše prave narave, ko se odločimo, da bomo s pozornostjo sledili le temu, kar nam narekujeta srce in modrost duše.

Dovoli si zapluti v neznano in odkriti, kje si se izgubil v svetu ljubezni, ki ga vsi iščemo in tako redki najdemo.

Z ljubeznijo, Pisarka Simona



Ni komentarjev:

Objavite komentar