***
...
Pristopil
si tistih nekaj kratkih korakov do svoje ljubezni, jo iz čiste radosti dvignil
visoko v zrak in zavrtel med rokami, kot bi bila peresce. Na začudenje vseh si
z njo zaplesal in zlahka je sledila ritmu, čeprav ni poznala ne plesa ne
korakov. Vodil si jo in ona se je prepustila veselju, ki je privrelo iz
zaupljivega srca.
To
je bil zelo svečan trenutek za dve duši, ki sta se združili v času in prostoru
kot, da ne bi bili nikoli ločeni. Telesi sta se družno pozibavali, tako spretno
in uglašeno, kot bi to počeli že od nekdaj. Zavriskal si in zapel in takrat je
ugotovila, da ni treba niti, da razume pomen besed, saj jih je občutila v srcu.
Govorile so o ljubezni in jezik ljubezni prepozna vsak, ki ljubi in je
ljubljen.
Večina
domačinov ni delila enakih občutkov. Nekateri so se mrkih pogledov zazrli v
prihodnost, saj jih je ob prihodu tujcev ohromil strah. Nihče ni vedel, kaj bi to
lahko pomenilo. Čeprav so tujci delovali miroljubno, so na ladjah vendarle
imeli topove in na pokrivalih strašljive znake. Slišali so že zanje, da
napadajo in plenijo druge ladje, a tako od blizu jih ni videl še nihče.
Kdo
ve, kaj so v resnici iskali v njihovih vodah? Morda ni bil namen samo pleniti
na morju in iz morja? Morda so želeli pleniti tudi po okoliških zaselkih in
posiljevati ženski cvet?
Le
od kod ta smeh in sproščenost so se spraševali otočani, nevajeni izkazovanja osuple
sreče in vedrine na njenem licu? Le kaj je obsedlo to žensko, da se vrže v
objem prvemu, ki stopi iz krova na pomol?
Vestalka
- ali je pozabila, da nosi obleko primerno stanu svečenic? Kaj ne obvladuje
svečeniškega reda? Se iz gole objestnosti predaja čutnim užitkom in še to s
tujcem pred očmi vseh? Premlada je doživela prvo posvetitev. Iniciacija ji je
zameglila um. Obnaša se kot brezumni otročaj in brezsramno pleše kot
neumna.
Čutila
je te poglede in v duši je nastal vihar, ki mu ni poznala izvora. Do sedaj je
obrede in svečeniške obveznosti opravljala brezhibno in v skladu z zahtevami
svojega stanu. A tokrat so vajeti popustile brez sramu in krivde. Dovolj je bil
en sam pogled v ocean njegovih oči, da je pozabila, kdo je in kaj se od nje
pričakuje. Za nekaj neskončno lepih trenutkov zanjo ni obstajal nihče drug
razen on. Zagon v očeh ji je dal krila, da je z njimi radostno zavihrala ter se
vrtinčila v njegovem objemu.
…
vestalke so jo poučile marsičesa, a nobena ji ni razkrila resnice o dušah ljubezni.
Ljubezni duše do duše, ki potopljena v globine oči najde večnost in neskončnost,
kot je večno in neskončno obzorje, obsijano z dvojno mavrico …
...
(del zgodbe z naslovom Pudarica iz knjige Ime ji je Ljubezen)
***
BONUS:
"Blaženost je naravno stanje človeka."
Pisarka Simona
Ni komentarjev:
Objavite komentar