petek, 7. junij 2019

HREPENENJE


            
         Samo resnično in neumorno hrepenenje po ljubezni je tudi pot do nje. Saj skoraj ne moreš verjeti, ko se resnično zgodi. A zgodi se, in to zagotovo samo z veliko vztrajnosti in neutrudnim iskanjem njene resnice, njene prave veličine.

Hrepenenje velikokrat meji celo na nevzdržen občutek in grozno veliko potrebo, da bi se to iskanje že vendarle enkrat končalo. Pot zna biti tako zapletena in polna vijug, da mimogrede iztiri zastavljeno smer.

Prošnja, tiha, izrečena v globini srca, ki je spremljevalka prenekaterih preteklih življenj, pa je vseeno lepega dne uslišana. Neverjetno, vem!

Tako velika prošnja je lahko uslišana le enkrat, kajti krog nepopolnih in neštetih ponavljanj je z njeno uresničitvijo zaključen. Nikoli več se ne bodo zgodile nobene druge ljubezni. Ta ena in edina bo zaključila vrtince iskanj, ki so generacijsko pogojeni z različnimi prepričanji, vrednotami in zahtevami družbe.

 Tako je! Vse se zaključi. Preskok je fantastičen tudi zato, ker se ga ne zavedamo. Nič ni tako, kot se nam zdi in nič se ne bo zgodilo tako, kot mi mislimo, da se mora.

Nič!

Kako in kdaj se bo zgodilo – na to naša osebnost niti nima vpliva. Vpliv pa lahko ima za začetek hvaležnost, molitev, zaupanje in predanost. Kdo ve, kaj vse pa izven tega vpliva v resnici poseže v to, da se ljubezen zgodi – tega nikoli ne prepoznamo. Vsaj ne v celoti.

Zgodi se in to zadostuje. Za prepoznavanje to zadostuje. Šele čas razjasni vse podrobnosti, povezane z ljubeznijo. Čisto vsakemu se bo zgodila drugače, na njemu lasten in prepoznaven način, zato so tudi vse primerjave brezpredmetne. Toliko v opozorilo vsem, ki se na to pot brez vrnitve, želijo podati.

Pa tudi želja pri tem ne bo pomagala, kajti predhodno bo sledilo spoznanje, da je v resnici že sama želja ovira. Ko vse spustimo in se prepustimo na milost in nemilost, se zgodi. Kdaj točno, kje in kako, pa prepoznava samo vsak sam in še to le po preteku določenega časa. Med samim dogajanjem praviloma nikomur ni nič jasno. Vse samo je nekako tako, kot bi se to dogajalo nekomu drugemu, brez zavedanja, da se dogaja nam.

Mi smo sprožili ta proces, zato samo mi odgovarjamo vsemu, kar se zgodi – na enkraten in hkrati kot vedno: neponovljiv način.

Srečno pot!

Ni komentarjev:

Objavite komentar