TI SI ...

TI SI … 

... kot podnajemnik v moji duši. 

»Našel« si oglas, da imam prosto sobo in prišel nenajavljeno.

Vselil si se. Stopil v mojo neposrednost. In nazadnje zasedel vso »hišo«.

Na svoj način si bil drzen, celo preveč predrzen. Po drugi strani pa neubranljiv.

Čeprav je bilo takoj očitno, da so tvoji nameni iskreni. Venomer si me spraševal, ali si me s čim prizadel, užalil ... Spraševal, ali si dovolj spodoben in vljuden. Prav to je vdihnilo odnosu nekaj neobičajnega.

Seveda si si nazadnje ogledal vso notranjost "hiše", vse prostore in odkrival zanemarjene kotičke.

Ponudil si, da mi pomagaš - kar tako - si rekel. Ne da bi počakal na odgovor, si se dela tudi lotil.

Sprva mi ni bilo všeč, da si vdrl v mojo zasebnost. Očitala sem ti samoljubnost, a se nisi pustil zmesti.

Dopustil si, da se pomirim in poudaril - pod kožo smo vsi »krvavi«.

Nisi se pustil odgnati nobenemu izgovoru, da je vse, tako kot je čisto »ok«.

Zatrjevala sem, da ne potrebujem »vzdrževalca«, ki bi odkrival, kateri odtok je zamašen in od kdaj. Ali je treba zamenjati pregorele žarnice. Ali morda popraviti razmajano posteljo. Nadomestiti obledele okvirje …

Že ko si vstopil si ocenil, da stene potrebujejo svež oplesk in s tem več barvitosti. 

Odstranil si zavese rekoč, da moja »hiša« kliče po svetlosti in zračnosti.

Skratka, na koncu ni bilo stvari, ki se je ne bi lotil – v notranjosti moje »hiše«.

Po nekem čudežu se je zgodilo, da naenkrat moja »hiša« ni bila več samo moja.

Postal si del nje. Nehote si se zalezel med stene, oboke in njene prekate in nisi obmiroval, vse dokler nisi ugotovil, da postajam srečen in zaupljiv človek.

Tega se človek lahko navadi.

Jasno! Kdo pa na koncu koncev ni zadovoljen, če najde nekoga, ki mu je mar svetle notranjosti. Čeprav jo je čas prepredel s pajčevino. 

Da, poglobil si se v vse, kar je v njej.

Nekaj svetega se je naselilo v mojo »hišo« in blago vzpostavilo predajo in zaupanje v tvoje roke.

Niti zavedala se nisem, kdaj se je to pravzaprav zares zgodilo. A zgodilo se je.

Nisem več podlegala slabim občutkom, trmoglavila s svojimi prepričanji ali se »odevala« v neresnico.

Ob tebi sem lahko postala to, kar v resnici sem.

Mislim, da mi je prav to bilo najbolj všeč. Nobene zlaganosti, sprenevedanja ali potvarjanja. Postajala sva nerazdružljiva - kot rit in srajca.

Sporazumevati sva se začela brez besed. Spoznala sem, da zadostuje pogovor, ki ga vodita duši, brez najinega vmešavanja. Pravzaprav sva se prav zaradi njiju povezala na meni do sedaj povsem neznan način.

V resnici se ne da nič skriti. Vse je jasno kot beli dan, ko je notranjost svetla, zračna in se prostor širi. Zaradi preprostosti dajanja in sprejemanja vsega, kar prinese dan.

In dan lahko prinese resnično veliko, ko se celovito prepustiš duši.

Postala sem srečna duša, ki sveti brez razloga, brez hotenja doseči karkoli, razen samo biti »čista duša«.

Na koncu sem ugotovila: TI SI VSE, kar sem si od vedno želela.

Čeprav pred tem nisem niti vedela, kaj si želim. 

Zakaj je nekaj tako očitnega po navadi spregledano?

Ne poznam odgovora. Mogoče ni več pomemben.

Pomemben je bil le vdih. Svobode in s tem ljubezen, ki si mi jo podaril. Brezpogojno in odprtega srca. Sedaj me navdihuje samo še želja po letenju.

Letenju kamorkoli – tudi izven vsega ... Neomejena sem. In hvaležna.

Da si izbral sobo v moji »hiši«. Da si vztrajal, da ostaneš ne glede na vse.

Ljubim to ljubezen duše do duše. Obvarovala jo bom.

Pisarka Simona

Objava osmišlja PREDGOVOR k izdaji 3. knjige z naslovom:

Ime ji je Ljubezen