POT DO LJUBEZNI

ENKRAT NEKJE IN NEKAKO VSI KRENEMO NA TO POT ...

KDAJ KAM IN KAKO BOMO PRISPELI, PA JE V RESNICI ODVISNO OD NAS ...

ALI SMO ZARADI LJUBEZNI PRIPRAVLJENI PREMIKATI LASTNE MEJE 

IN ODKRIVATI NOVE SVETOVE?

DA! AMPAK ŠELE, KO OPRAVIMO S STRAHOVI (vseh vrst in oblik).

TAKRAT PA PREJMEMO VSE,!

TUDI TO, ČESAR SI NITI V NAJBOLJ DIVJIH SANJAH NISMO ZNALI PREDSTAVLJATI!

MOJI PRVI KORAKI PO TEJ POTI  ...

To je edina prava izbira in edina močna pot, ki sem jo izbrala sama.

Če zdaj obupam, potem je bilo moje delo nevredno vere v ljubezen, ki
sem jo iskala.

Pa vendar, resnici na ljubo, izbrala sem jo jaz.

Če pogledam prehojeno pot, sem bila kreatorka vseh dogodkov
popolnoma sama. Vodila me je misel, da se predam in prepustim voditi
sili ljubezni, ki vre v meni.

Kot morska sirena sem vabila Simona na vse možne načine v svoj
objem.

Samoiniciativno sem mu plačala storitev zdravljenja ali ponovne
povezave ali osebne ponovne povezave ali pa tudi nekaj, kar zame v
resnici niti ni storil.

Samoiniciativno sem o vsem doživetem spisala knjigo, za katere
objavo mi je bilo jasno, da ga bom prosila za mnenje. Kar pomeni, da je
knjigo prejel v branje pred vami in imel priložnost, da spozna, kaj vse se
mi je v resnici tudi dogajalo! Seveda skozi moja očala.

Na poti samospoznavanja sem srečevala ljudi, močne, pametne in
z veliko besed. Pa je bila njihova notranja moč tako velika, da me je
prepričala?

Na koncu sem verjela samo še Njemu, ki je najmanj govoril in pokazal
minimalno odkritih čustev.

Bili so tudi takšni, ki so mi zatrjevali, da so moji prijatelji, da me imajo
radi, mi stojijo ob strani, me razumejo in mi pomagajo. Večkrat sem
zaznala, da v sebi nosijo nekI drugoten interes, tudi samo sebi v prid.

Nekateri niti niso imeli nobenega posebnega vzgiba, da bi me zavajali,
zgolj bili so med dogodki naključno (načrtno) prisotni, lahko bi jim
rekla igralci s stranskimi vlogami.

Nekaj ljudi me je hotelo na vsak način prepričati v svoj prav z
dokazovanjem svoje moči. Pa sem jo prepoznala kot zunanjo moč, boj
za preživetje ali potrditev samega sebe od zunaj.

Je bilo to res potrebno dokazovati Meni, ki sem samo iskala ljubezen
v najčistejši obliki, kot jo lahko ustvarita dve duši? Moja intuicija je na
koncu zradirala vse.

Verjamem le Njemu, ki ni storil prav veliko videnega. Vse misli in
dogodke sem na koncu pripeljala do spoznanja, da se moram odločiti in
izbrati in to samo po svojih notranjih občutkih. V mojih mislih je ostal le
On, Simon.

Če se slučajno sprašujete, kako je to možno, je moj odgovor prav tako
vprašanje vam: Le kako je to mogoče?

Odgovora ne poznam na razumni ravni, ne znam ga zavestno
razložiti. Vse je samo tisti občutek, da je opravil zame pol mojega
dela, me katapultiral med zvezde in ko se bo zdanilo, bom lahko z Njim
pogledala v novi dan.

In to tisti trenutek, ko si bo Sonce ponovno izhodilo pot na obzorje. In
to tako, kot še nikoli. Tako, kot da se bo to zgodilo pravkar prvič.

Če si bo ljubezen tudi upala izhoditi pot na obzorje tako kot Sonce
tistega novega dne, ne vem.

Še ne vem. In za konec ali pa za začetek, lahko spustim v Vesolje le
prošnjo, ki se mi bo morda uresničila.


Zgodba iz knjige: VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA (Simona Babič)
(leto izdaje 2015)