NAJVREDNEJŠA OSEBA

Zanimivo vprašanje sebi je, kdo nam je najvrednejša oseba v življenju?

Vprašanje je samo na videz enostavno, kajti odgovor bi naj povedal, da zaradi te osebe živimo srečno, zadovoljno in izpolnjeno.

In kdo je ta oseba? Morda naš otrok, partner/-ka, starša ali prijatelj/-ica?

Ali pa nihče od navedenega in ste iz prve odgovorili, da ste v življenju sami sebi najvrednejša oseba.

Hja, to so še vedno samo besede. Zastavila bom nekaj vprašanj, na katera si lahko odgovorite in ugotovite, ali to v resnici drži.

Kakorkoli že ... če nismo sebi najvrednejša in osrednja oseba življenja, potem nam že v osnovi vedno nekaj manjka ... ali sreča ali zadovoljstvo ali izpolnjenost ali pa sploh nekaj desetega.

Najprej ... zakaj naj bi sploh bili sebi najvrednejši? 

Če nismo s seboj zadovoljni in smo bolj ali manj v pričakovanju, da nas bodo drugi opazili, pohvalili, nagradili ali kako drugače visoko vrednotili, pomeni, da sebe bore malo cenimo.

Nihče nas ne pozna bolje kot mi samega sebe. Poznamo svoje vrline, slabosti in tudi vse, v čemer smo resnično dobri, najbolj uživamo, kaj nas v resnici radosti ipd. Drugi vse to lahko do neke mere dojamejo, vendar je njihovo mnenje spet odvisno, koliko so sami s seboj zadovoljni in v kolikšni meri sprejemajo sebe.

Nastane začaran krog in mi postanemo odvisno od volje, razpoloženja in vrednot nekoga drugega. Ne glede kako močno nas ima drugi rad, še vedno bo gledal na nas skozi prizmo svojih občutkov, zaznav in izkušenj.

Dokler sami sebe ne cenimo, se pohvalimo ali kako drugače izkažemo priznavanje, bomo zaradi pričakovanja, da bi drugi spoznali našo vrednost, vedno znova razočarani.

Resnica je namreč ta, da nas drugi ne more razočarati. Razočaramo lahko vedno znova le mi sami sebe. Kot lahko sebe razžalostimo, jezimo, smo užaljeni, prizadeti, nemočni ipd. Vse to počnemo sami sebi - tega nam ne počne nihče drug. 

Mi smo tisti, ki s takimi občutki od drugih vedno "nekaj" pričakujemo. Ko se nam pričakovanja ne izpolnijo, se porodijo nezadovoljstvo, frustracije in občutek neuspešnosti. Vse navedeno in še kaj več naprtimo temu, ki naj bi izpolnil naša pričakovanja.

Smo sami sposobni nekoga ves čas in povsem v vsem zadovoljiti? Nikoli. Kdaj pa kdaj nam uspeva, kljub najbolj goreči želji pa ga slej kot prej nekje "polomimo".

Navkljub vsemu pa lahko vsa pričakovanja naprtimo sebi in posledično tudi za vse občutke odgovarjamo le sebi.

V tem kontekstu nikakor ni odveč omeniti, da najvrednejša oseba, ki nas lahko pomiri, zadovolji in osreči ne more biti nihče drug kot MI sami.

Ko sami sebi pripišemo vrednost, smo prav toliko vredni tudi v očeh drugih.

Ko sami sebe spoštujemo, smo vredni spoštovanja drugih in to bodo vsi v naši bližini tudi občutili.

Ko smo s seboj zadovoljni, se nagradimo, pohvalimo in se sprejemamo takšne, kot smo, bodo to začutili tudi drugi.

Ko bomo sebi najvrednejša oseba, nas bo zapustila vsakršna želja, da bi nas kdorkoli vrednotil, kajti osebno vrednost bomo izžarevali in jo "živeli".

In prav takrat se bo zgodilo, da se bo v očeh drugih naša vrednost samodejno dvignila - vsekakor z razlogom.

Sebi najvrednejša oseba je ozaveščena svoje vrednosti, se sprejema v celoti, se spoštuje in ceni ter vse navedeno izkazuje tudi drugim.

Pisarka Simona

P. S.: Tokrat sem želela izraziti, kaj vse nam "ušpiči" naša osebnost (oseba, Jaz, ego in posledično lastna nemoč). Če bi se v notranjem dialogu obračali neposredno na svojo dušo, bi opisan "boj" odpadel. Duša sama po sebi razkriva resnice in vrednote našega bistva obstoja. Daje zavest, značaj in kakovost vsemu, kar se izraža v določeni obliki.