POLJUB SONCA
VZHOD SONCA – ZALJUBLJENA SIMONCA
Da! Zaljubljena »do ušes«.
Tokrat se je zgodilo povsem drugače.
No, saj je vedno drugače, saj se prav nič ne da ponoviti – še najmanj ljubezen.
Ne morem pozabiti trenutka, ko sem
izbrala, da tokrat ostanem zaljubljena do konca življenja. In še dlje –
vsekakor še dlje. To je bil resnično svečan trenutek mojega obstoja.
Presvetlilo me je spoznanje resnice –
božanski občutek – da mi tokratna izbira nosi prav to, kar sem od vedno želela,
iskala, po čemer sem koprnela in hrepenela …
Ko se zgodi zaljubljenost …, ko
občutim draž vseobsegajoče nežnosti in me vznemirja že pogled na božajočo
travo, ko sem usidrana med utrinki zvezd ali se mavrica uspe spustiti
najgloblje in hkrati najvišje … postanem val ljubezni.
Ko sem val ljubezni, sem del morja
ljubezni.
Potopljena v morje ljubezni, postanem
ljubezen (morja).
Takrat sem res mogočna!
Seveda se vse zgodi, kot izberemo.
Želje se izpolnjujejo vsakič znova.
Hm, že slutim! Se bere neverjetno?
Morda želja ni pravilno zastavljena, morda celo menimo, da si izpolnitve ne
zaslužimo, je sami sebi ne dovolimo … Mnogo je načinov, da smo si v napoto.
Morda se niti ne zavedamo, da je
velika »umetnost« spoznati sebe do te mere, da vemo, kaj si v resnici želimo.
Kakorkoli že! Tokrat sem znala
pravilno izbrati. Izkušnje so me privedle do točke, ko zaupanje in predaja ni
bilo več vprašanje. Tako pač je, ko srečaš celoto, z vesoljem ljubezni v
ljubezni z njim.
Pred tem sem se že neštetokrat
zmotila, brcala v temo in lovila ravnotežje skozi bolečino.
Zdaj? Nič več, kajti zdaj vem, zato
lahko povem – naprej.
Ostala bom zaljubljena, če se bo dalo
kar za vedno!
Zakaj? Iz izjemno preprostega
razloga. Počutim se tako blaženo, ljubljeno in prežeto z milino, da res ne
vidim niti najmanjšega razloga, da bi te občutke ponovno zamenjala, za karkoli
manj kot le-te.
Tako je zaljubljenost postala
»orodje« s katerim delam. Saj veste - za vsako dejavnost ljudje potrebujemo
neke vrste orodje in se več ne sprašujemo kar tja v tri dni: »Zakaj ima kovač
klešče?«
Zdaj je postal zame vsak dan – dan,
ko se na novo zaljubim.
Kaj je bilo včeraj, ne nosim s seboj.
Kaj bo jutri »sam bog ve«!
Ampak danes prav ta trenutek pa zase
izberem …
zaljubljenost. Skozme se steka njena
energija in se staplja z njegovo vedno znova in znova. Dovolj je že, če nanj
samo pomislim. Tako kot je dovolj vzhod sonca, da v povezavi z energijo morja
prežame celotno bit, ko pokuka s prvim žarkom izza obzorja.
Prav nič se mi ni treba truditi.
Zadostuje že ena sama zaljubljena misel – nakar misel sama od sebe pobegne in
na plano pridejo tokovi energije iz najinih moči, saj se vedno zrcaliva.
Vsak trenutek si lahko zamišljam -
karkoli. Pred oči si naslikam kakšno njegovo samo meni ljubo posebnost,
dejanje, način gibanja, krčenja in širjenja, razvnemanja in barvite pestrosti …
Občutki me vodijo v drsenje,
pretapljanje, gomazenje … postojim, občudujem, vzdihnem in onemim … od
božanskosti, lepote, blaženega ugodja …
Zaljubljenost spolzi skozi vsako poro
in z milo nežnostjo popelje do občutenja ekstaze, ki kar ne mine …
Zdaj imam vse, kar sem si od vedno
želela. Ljubezen, ko se vedno znova zaljubiš v zaljubljenega.
Čemu sem tako dolgo čakala? Padala,
vstajala, se učila in ponavljala …, ko me je bolj ali manj vedno premagoval
razgreti um.
Oh, ne dam mu več veljave. Še manj
moči in svoje volje za podoživljanje iz perspektive logike, prepričanj in
neljubečih vzorcev.
Obstajam, vztrajam - ne popuščam!
Radovedna, začudena, igriva – to je moj moto – ki ga vedno ovijem v hvaležnost.
Raziskujem ljubezen s srcem v duši. S to formulo zaljubljenost nikoli nikogar
ne zapušča.
Zavedam se!
Če je ljubezen, se zgodi takoj.
Če je ljubezen, je večna.
Če občutimo, da nas je ljubezen
razočarala, potem to NI bila ljubezen.
Iščemo dalje!
Ponovno se ji predamo in zaupamo kot
še nikoli. Kot da nas nikoli ni bolela, niti žalostila, izdala, obsojala … V
bistvu je samo učila vsega, kar ljubezen NI.
Ko jo najdemo, bomo vedeli – TAKOJ!
Zadostuje že pogled – globoko v oči -
če smo pozorni.
V očeh vse piše.
Ko ljubezen JE, se mavrica nariše!
Kako sem spoznala čudež delovanja
formule ljubezni?
Filmsko! Začetek je bil povsem
filmsko obarvan.
V očeh opazovanega mavričen. Razplet
se zgodi, ko opazovalka dojame, da je sama opazovano. Da je mavrica, ki jo
opazuje, že v njej.
Le kako bi lahko videli nekaj, kar ni
del nas? Kar nismo že mi sami?
*
Prišel je trenutek, ko sva si stala
nasproti in se rokovala.
Predstavila sem se: »Simona«. Za
trenutek sem zastala in ponovno poudarila: »Pisarka Simona!« Kot bi nastopala v
filmu: »Bond. James Bond!« Neutrudno je stresal mojo roko, ni je želel
izpustiti.
Opazila sem, da se mu ramena dvigajo
in spuščajo zaradi zadrževanega smeha. Nakar je popustil pritisku, razširil usta
in se začel na ves glas smejati … s celim telesom.
V očeh pa …
Hm, saj pravim! Oči so ogledalo duše.
*
Zatorej, zaobjeti energijo
zaljubljenosti je darilo, ki se mu z zaupljivostjo prepustimo. In ob enem
cenimo, da nam je bilo predano.
S hvaležnostjo in odgovornostjo
prevzemimo povračilo. Poplačalo bo z milino, objemom in neomejenim številom poljubov.
Poljubljanje ne bo izbiralo mesta
poljuba. Poljub bo povsod, v vsakem utripu srca in v pogledu teh, ki ostajamo
zaljubljeni …
Pisarka Simona
Ni komentarjev:
Objavite komentar