»Hm, smešno!«, bo nekdo rekel. Le
kaj naj bi se skrivalo za tem, večpomenskim naslovom? Kanček vsega po malem …
Vsega, kar bi VSI …
In vsi bi imeli nekaj –
kompenzirali/nadomestili z nečim, česar sami nimamo.
Ljubezen za strah (denar, vpliv,
moč, uspeh …).
Čustva za nemoč (ker sebe ne
sprejemamo, vsaj ne brezpogojno …).
Energijo drugega, ker je sami
nimamo … (vsaj ne za vse, kar bi želeli).
*
Vsak bi imel nekaj od drugega …
- · udobje namesto neudobja;
- · bogastvo zaradi revščine;
- · vpliv, ki ga sam ne premore;
- · priznanje ali odobravanje, ker ne pozna bistva, še manj resnice;
- · ljubezen, ker se mu ne sanja, kje jo najti;
- · preobrazbo (stilno, umsko, energetsko …) zaradi lastnega nezadovoljstva …
Ali preprosteje – reven bi imel bogatega,
grdi lepega, nesrečen srečnega, stari mladega, šibki močnega, neljubeči
ljubečega, ustrahovani neustrašnega …
Večina strumnih »osvajalcev« v medsebojnih
odnosih išče le kompenzacijo ali nadomestilo za nekaj, česar sama »nima«.
A boga mi, tako to ne deluje in ne bo delovalo do konca veka vekov amen!
Tistih nekaj svetlih in redkih,
ki vse to ima (Ej ti šment, le kje so vse
to našli?) pa se tej kompenzacijski dirki nasmiha in na daleč umika, saj
ima svojo formulo in orodje, kjer pač ni potrebe uporabiti druge osebe za
dosego »cilja«.
Ciljna skupina večine »dirkačev«
za zadovoljujočimi odnosi pa je, kakorkoli že obračamo, usmerjena v te, ki
imajo to, česar sami »nimajo".
Kako se izogniti neljubim
odnosom, ki se končujejo prej, kot želimo? Če ne že v začetnem, pa v doglednem
času.
Prvi pogoj je iskren pogovor s
samim seboj, ob predpostavki, da »iskrenost« do sebe v resnici ni neznanka.
Pa tudi to ne zadostuje, če ne
razumemo, da VSE, kar počnemo, počnemo zaradi sebe.
In še – če ne razumemo, da VSE to
(kar mislimo, da bomo dobili od drugega) v resnici »ne obstaja«!
Drugi ni Bog, ki bo zapolnil v
nas vso praznino in dal vse občutke, ki jih sami nimamo.
Ko spoznamo to iluzijo – se razsvetlimo
– vsaj v smislu, da je Bog le en in le-ta vsekakor ni človek.
Ko »pogledamo« človeka, kaj
vidimo?
Zagotovo ne veliko tega, kar nosi v
sebi.
A človek lahko nosi v sebi
marsikaj – morda z očmi drugega pravzaprav nič – in v njem ni prostora za
kompenzacijo v tuzemeljskih sferah. Spoznal je, da mu je dano to, kar je drugemu
»nedosegljivo«.
Kot je na primer »samo« potreba
po druženju z razvitim, notranje uravnoteženim bitjem, pametnim in
inteligentnim (prav to pa manjka večini). Takšno bitje se zaveda lastne ZAVESTI.
Prav takšen človek pa ne kompenzira.
Nima potrebe. Hrepeni le po človeku, s katerim bi gradil višje in globlje in
širše … v vse smeri. In bil pripravljen na potovanje v čim višje sfere – ki bi
mu sam Bog bil priča.
Takšno »popotovanje« v življenju je
smiselno, saj bo na koncu edini dokaz, da je človek zares živel. Spoznal
večnost – razvito bitje z drugim bitjem – v obleki človeka.
Še bolje – s katerim je v
tantričnem odnosu potoval skozi življenje in na koncu umrl v dvojnem krču –
orgazmičnem in smrtnem. Kaj ni to povsem isti pojav? Dve stanji, dve besedi z istim
pomenom.
Zato ni časa niti prostora za
kompenzacijo v ljubezni.
Meni se ljubi ljubiti!
In nikakor ne ljubi za to stanje
iskati nadomestil.
Pisarka Simona
Ni komentarjev:
Objavite komentar