NIČ LAŽJEGA!

»BOG JE!«

On samo čaka, da ga spoznamo, ko bomo pripravljeni na srečanje z njim.

Nič lažjega, kot samo spoznanje, da bo pokazal na nas. Ko bo prišel pravi čas, nas bo poiskal in nas osvetlil z vso močjo, ki je za nas tako nepredstavljiva. Skozi Luč bomo ugledali naše pravo bistvo, ki ga nismo prepoznali zaradi teme, v katero smo zašli med svojim življenjem.

Prepustiti se vodenju in zaupati!

Nič lažjega, bomo spet rekli. Pa je v resnici tako? Kako vemo, kdaj in komu zaupati? Nas vodi notranje vedenje, da smo prišli do točke, ko za nas nič ni več dovolj dobro, dovolj pametno in iskreno.

To je ta čas!

Nič lažjega, bomo nevedno pokimali. Kaj pa naj sedaj? Zaupam in se predam? Komu?

SEBI. Ni večjega Boga, kot ga nosimo že v sebi, v svoji podobi. Lahko se ustrašimo svoje moči in se predamo, ker ne verjamemo.

Nič lažjega! To naredi večina. Potegne svoje korenine k sebi in se skrije pod masko nemoči. Jaz ubogi nevednež brezmočen, kje naj vidim moč v sebi. Vse moči, ki obvladujejo moj um, so okrog mene, kjer je svet namenjen le dokazovanju drug drugega. Jaz tebi pokažem, kako sem močan in ti meni vrneš isto. Kdo je sedaj močnejši? Mogoče danes ti, jutri jaz. V resnici pa sva oba nemočna, ker ne poznava meja tej igri, ki utruja in vzbuja ves čas občutek, da nisem dovolj dober, nisem vreden, ne znam dovolj in moram vztrajno vaditi, da bom prepoznaven v zunanjem svetu.

Moč je v Meni! Moč je v Tebi! Ne verjameš, ker ne vidiš? Ker ne dobiš potrdila prve, druge in vseh ostalih stopenj, mogoče stopinj ali svojih korakov, ki jih puščaš, kot nevidno sled? Nevidna pa je spet samo tebi. Nekdo jo spremlja in ti želi pomagati, ko se boš uzrl nazaj in pogledal, ali ti kdo sledi. Nekdo, ki bi ti rad pomagal, če ga boš le prepoznal.

Vsak nosi v sebi angela varuha, ki se vsak dan trudi, da bi ti pokazal tebe samega in te ustavil, ko tako hitiš. Kam se ti tako mudi? Imaš opravke, ki so bolj pomembni kot ti sam. Delo, ki si si ga naložil, da boš potem zadovoljen in pomirjen. Pa boš kdaj zadovoljen sam s sabo? Medtem ko boš čakal, da bodo zadovoljni drugi. Kdo so ti drugi? So to ljudje, ki sami iščejo in čakajo, da jih bo kdo opazil, nagradil in pohvalil za dobro opravljeno delo. Potem so samo enaki tebi. Iščejo to, kar iščeš ti in nobeden od vaju ne najde. Zakaj? Ker se ne ustavi in zazre vse.

Nič lažjega! In smo spet na začetku vaje, ki jo ponavljamo iz dneva v dan. Kdaj nam to začne v resnici presedat. Šele takrat, ko nas ustavi življenje samo?

Ko se ustavimo na avtocesti in imamo gumi defekt. Takrat se MORAMO ustaviti in poiskati rešitev. Seveda jo najdemo.

Nič lažjega! Ampak ali znamo sedaj zamenjati zračnico sami, smo pogledali v navodila o uporabi pnevmatik in se poglobili v samo izvedbo dela. Najverjetneje ne, ker je prišla mimo pomoč. Od zunaj.

Smo zadovoljni, s pomočjo, ki smo jo prejeli. Vsekakor. Saj si nismo vzeli dovolj časa, da bi se naučili sami. Nismo zaupali, da znamo to vse sami. Samo, če si vzamemo čas.

Zakaj? Ker, ko pogledamo vase, ugotovimo, da znamo še vse kaj več, kot zamenjati preluknjano zračnico. Ugotovimo, da imamo neštete darove že v sebi, samo ne vidimo jih, ker preveč hitimo. Imamo premnoge opravke. Tudi navidezne, namišljene, kreirane iz načina našega življenja. Marsikomu povemo, nimam časa, ker moram … MORAŠ?

Kaj moraš v resnici narediti? Kaj je tisto, kar lahko odložiš mimogrede, ker ne potrebuješ več in kaj je tisto, kar pa resnično potrebuješ, da boš zadovoljen. Mogoče celo srečen. Ali je sreča samo za izbrance.

Nič lažjega, boš rekel, ker sreča je nekaj, kar ni vsakemu na dosegu roke. Za to pa moraš imeti res srečo, da imaš SREČO.

Kako sedaj? Resnično mislimo, da je sreča nekaj, kar nas ne more doleteti, ker je nedosegljiva, ker je nekaj, kar je neulovljivo in nimamo nobene moči nad tem.

Dobro.

Nič lažjega, kot biti o tem prepričan. Spet smo na začetku. In krog za krogom lovimo svoj rep. In ga ulovimo? Ko se igra mačka s svojim repom, se smejimo njeni nemoči, ker ji to uspe mogoče za hip ali dva in potem se ji rep spet izmuzne.

Zakaj? Ker se vrti v krogu. Če bi se ustavila, bi lahko mirno obrnila glavo in si s svojim jezikom umila rep. Kot to mačka v resnici počne vsak dan, če le hoče biti čista.

Zakaj se torej ne bi ustavili tudi mi?

Nič lažjega! Pa se ustavimo in poglejmo svoj rep. Ga pa nimamo. Ko se pošalimo, si rečemo stopi mi z repa in s tem mislimo, kako le nisem tega že prej sam videl, razumel ali vedel. Zakaj sem se prav ta hip spomnil, da to že znam in vem, samo sem pozabil.

Nič lažjega! Torej vse to že vemo. In zakaj se v resnici ne ustavimo, stopimo dol iz svojega repa in pomislimo, kaj pa zdaj? A se res hočem vrteti v krogu celo življenje ali si bom v miru ogledal prehojeno pot do sedaj in spoznal, kaj me teži, muči in tako obremenjuje, da sem pozabil nase. Tako rad bi v resnici počel to in to in to in še to. Jaz pa počnem skoraj ves dan točno to, česar ne želim početi.

Nič lažjega! Ampak res nič lažjega ni, kot se ustaviti in razmisliti. Vsak dan lahko vse spremenim v nekaj, kar počnem rad. To je v naši naravni danosti. Da smo to, kar si želimo biti. Točno to, za kar smo se rodili in je vredno živeti. Biti to kar si želiš. Je res nemogoče? Daj, vprašaj se, sedaj, ko si se že ustavil ali resnično zate ni druge poti? Ali res moraš vsak dan delati točno to, kar delaš, ko pa bi rad počel toliko drugega.

Vem, tukaj pa se v resnici vse ustavi. Točno v tej točki, ko se lahko odločiš, da greš naprej po novi poti ali boš sprejel pot, ki jo narekujejo drugi.

Sedaj si na ničelni točki samega sebe in lahko začneš vse na novo, kot takrat, ko si se rodil. Samo, da si sedaj že naučen hoditi, govoriti in misliti s svojo glavo. Pomisli, tvoj razum te ni naučil le živeti, kot živiš. Tvoj razum ti pravi, da bi morda, ampak res morda, lahko živel tudi drugače.

Nič lažjega! Prisluhni svoji duši in srce ti bo pomagalo. Ta dva tvoja skrita spremljevalca vesta vse o tebi. Že od rojstva sta delala zapiske o vsem, kar si se naučil in sedaj že znaš. Poznata tvoje skrite moči in velike želje. Mogoče ti lahko prav onadva pomagata odstreti kopreno zakritosti tvoje biti same po sebi.

Nič lažjega. Saj sedaj se zavedaš že tega, da imaš v resnici dva pomočnika, ki te poznata do obisti. Samo njima še moraš prisluhniti, da ti razkrijeta, kaj vse sta zapisala o tebi, samo da si ti med časom že malo na vse skupaj pozabil.

In ko boste skupaj brali tvojo zgodbo življenja, se boš začel spominjati sebe. Skoraj od rojstva pa vse do danes. Pokazala ti bosta, koliko vsega že veš in znaš in vse to ti nihče in nikdar ne more vzeti. Vse to imaš že v sebi. Toliko znanja, toliko veselja, toliko hrepenenja po vsem mogočem. Samo si pozabil.

Nič lažjega! Samo spomniti se moramo, kaj si v resnici želimo.

In pazi, kaj si želiš, ker vse to lahko tudi dobiš. Dajmo si že enkrat priznati, kakšna moč se skriva v rekih in pregovorih, ki so nastajali vse od pradavnine. Kakšno neverjetno sporočilno vrednost nosijo v sebi, če se jim le posvetimo. Ne pa, da samo ob naključnih priložnostih spoznamo, kako presneto držijo.

Nič lažjega! Torej je naslednji korak, zastaviti si vse, tako goreče in globoko vase zakopane prošnje in jih poslati v vesolje. Ki jih bo slišalo, ker sliši vse, ker ve vse o tebi, ker pozna tvojo dušo že od prej. Iz vseh tvojih življenj in svetov, v katerih si že enkrat bil in še boš.

Ampak ti si sedaj tukaj in zdaj. In kaj ti preostane? Samo to, da mogoče pa enkrat v življenju resnično zaupaš, se resnično predaš in spoznaš, da si tako droben prahec, takšen drobižek v primerjavi z Vesoljem in njegovo neskončnostjo, da se res nima smisla z njim boriti. Kaj šele mu narekovati, kako naj bo.

Nič lažjega! Torej s tem, ko se enkrat v resnici prepustiš samemu sebi in se vodiš do svojih »skritih« želja in zaupaš, da bo vesolje že znalo poskrbeti zate, ti preostane samo še, da si strpen in potrpežljiv. In počakaš! Vmes pa si pozoren na vse znake, na vsa znamenja, ki ti jih dan za dnem kaže Življenje samo. In jim samo slediš. Nič na silo in nič po tvojem močnem prepričanju v svoj prav. Samo slediš vsemu, kar ti prihaja nasproti in ti to sprejmeš. S hvaležnostjo, da si uvidel! In počakaš na naslednje in spet naslednje »znamenje«, ki ti počasi začne kazati TVOJO, samo tvojo pravo pot. In ugotovil boš, da je vse to res. Da si si pa ves čas tako ali tako želel v resnici iti točno po tej poti.

Kakšna hvaležnost takrat zasije iz tebe. Oblivajo te solze, ker še vedno ne verjameš, ne dojameš, da se to lahko dogaja tebi. Kakšen izbranec si vendar ti, da si spregledal, da si vreden, da znaš in zmoreš pogledati na pot, ki je prava samo zate.

Nič lažjega! Sedaj je potrebno samo še, da zakorakaš po tej poti. Brez strahu, pa saj te tako ne more ustaviti nihče več. Zaslutil si tam nekje ob poti, da boš kmalu naletel na naslednji smerokaz, na tebi je samo, da ga ne spregledaš. In ko prideš do njega, boš takoj vedel kam zaviti. Samo prisluhnil boš svoji duši in srce ti bo potrdilo, da si pravilno izbral.

Nič lažjega, boš spet rekel in krenil na pravo, svojo pot. In med potjo boš začel uživati. Naenkrat boš videl veliko več. Ob poti boš spoznal veliko novih ljudi, ki tudi iščejo svojo pot. Povedali ti bodo svoje izkušnje, predali svoje znanje in ti nehote pokazali še več možnih poti, ki bi tudi lahko bile tvoje. Samo izbrati še moraš, katera te bo najbolj radostila, katera je resnično najbolj tvoja in zato TVOJA.

Spoznal boš, da je vse okrog tebe naenkrat postalo tako svetlo in sončno in polno ljubezni. Popeval si boš znane napeve, jih ponavljal v nedogled in se okopal v luči neskončnih možnosti, ki ti jih ponuja življenje že zdaj in tukaj! In ne enkrat, ko boš imel to in ono, ko boš dočakal to in ono, naredil še samo to in ono.

Temveč zdaj! Zdaj je to tvoj čas, tvoj trenutek in tvoja pot, za katero si se rodil in boš na koncu tudi umrl.

Pa nič zato. Spet se boš vračal in raziskoval in se učil in imel vse, kar si boš dovolil.

Le TI sam!

Kako vse to vem?

Nič lažjega, kot to, da vam povem.

Ker sem sama šla po tej poti.

Samo zato, ker sem sama iskala to pot in vse to sama spoznala.

Samo zato vam lahko to povem. Ker je vse zapisano privrelo iz mojega srca, iz globine moje duše. Ki je hrepenela in še hrepeni in išče in tipa in se veseli vsakega novega trenutka bolj, kot kadarkoli prej v življenju.

Našla sem sebe ob tej poti, svoja hrepenenja in jim sledila.

In sedaj sem tukaj zato, da vam podarim sonce.

Sonce, ki je posijalo vame ob moji poti in mi pogrelo vsak kotiček duše. Zdaj vem, da zmorem in hočem in vidim pot, ki ji bom samo še sledila. Do svojega konca!

Z vso ljubeznijo tega sveta in vso močjo topline, ki mi jo je podarilo sonce, vam želim, da se odločite in vsaj poskusite razmisliti, če bi lahko uspelo tudi vam.

Kajti jaz vem, da vam bo uspelo.

Vem kot pribito!

Samo odločiti se morate. VI SAMI V SEBI!

Vaša Simonca, s soncem obsijana in hvaležno predana SVOJI NOVI POTI!

P. S.

NIČ LAŽJEGA, ČE VERJAMEŠ, DA SI BOG!

ČE MENIŠ, DA BOG NISI, JE VSE NAPISANO, NEKAJ NAJTEŽJEGA.

Lahko pa vsaj razmisliš in se morda odločiš, da se mu vsaj poskušaš približati.

(ORIGINAL ZGODBA –

Prirejeno vključena v 1. knjigo VZHOD SONCA – PONOVNO SIMONCA)

Avtorica: Simona Babič

 2014, Betina