NEIZPET MUZAGET?

Moški, si bil kdaj ženski muzaget? Roko na srce, ta čast in oblast pripada prav zares redkim posameznikom.

*

Običajno je ženska moškemu njegova muza.

To je bilo in bo opevano.

           

Muze po navadi svojim poetom niso prizanašale in prinesle odrešitve. Veliko jih je svoje oboževalce zavračalo, podcenjevalo, tudi izkoriščalo njihovo predanost.

Kje je meja med pogledi na Ljubezen?

Kaj vse je dovoljeno muzi v ljubezni, da bo še ostala v pesnikovi duši kot najlepši, do nevzdržnih bolečin, do nezavesti ali celo do smrti opevan cvet?

*
Kdaj in če? Se zgodi, da je moški ženski kot Apolon, njena inspiracija, muzaget?
Vse je možno na tem svetu. Tukaj ni mesta za veliko vprašanj s preprostimi besedami.

Tako zgodi se kdaj pa kdaj, da moški postavi ženski raj. Ko ga časti in mu pripiše vse mogoče, tudi nezemeljske moči!

Kaj, če je moški tisti, ki je podcenil začetni vzvod? Ker se lepota telesa začne prepletati z lepoto duše? Ko se ženska dokoplje do izvora svojega gejzirja? Kako dolgo lahko ostane moški neizpet?

Se zgodi, da ženska razkrije, kar moški na videz skrije. Preresno se brani in ji kaže svoje zobe. Je vzvišen v svoji nedostopnosti, ker se vendarle boji razkritosti.

Pride trenutek, ko se odloči, da bo svojo premoč preizkušal. To ustvarja z veliko mero iznajdljivosti in domiselnosti.

   

Ženska, ki zaznava v svojem muzagetu le najboljše, bo čustveno stanje spregledala in ne nazadnje sprejela njegova pravila. Pravila, ki se bodo vrtinčila in nenapovedano spreminjala. Marsikdaj. Ji bo celo neizmerno ugajalo.

Kajti, vse lepote, ki jo vidi v ozadju, preprosto ne more prekriti z vsakdanjostjo. Četudi moški skriva, vsaj navzven, da nima, kaj ponuditi. Da mu je malo mar.

          Hm, se moti?

Z masko na obrazu, za spoznanje preveč prozorno, bo testiral svoje znanje, bistrost in pretkanost.

Ženska bo lepega dne do podrobnosti spregledala njegovo »igro«. Ker je vendarle to samo igra med ljudmi, ki iščejo nekaj več. Resnico pa želijo prekriti. Pred celim svetom. Kdaj pa kdaj celo pred samim seboj.

Vsa ta spoznanja je še vedno niso in ne bodo odvrnila od njene zagledanosti. Ker sluti. Kar je že v prvem trenutku občutila in zaznavala. Videla v njem nekoga. Večjega.

Njega, ki si je v ozadju oprtal koš ljubezni. Z njo obsuje tudi Njo, svojo muzo? Tisto, o kateri si dovoli sanjati le, ko je sam s seboj.

Pa stoji ob svoji muzi? Se na koncu vpraša moški, ko se mu na drugi roki druga ženska muza muza?

Ko izčrpa svoj ljubezenski odpor, ko preide mejo merjenja in konča s predstavo zunanje moči, takrat se znajde v Življenju znova na razpotju.

Ženska v daljavi pa vztrajno čaka! Medtem odide še po svoje. Poti je mnogo. Premnogo. Bolj ali manj vabljivih.

A še vedno ji ne da miru njen muzaget. Le kje jo lovi v razmisleku? Ali ne verjame, da ženska zmore usodno krojiti? Ker jo je tega naučilo Življenje.

Nezavedno in sočasno je njuna pot zdravila tiste rane, ki so zbliževale. Pot do skupnega razkrižja.

           Oba sta pridobila.

Ženska, ki se je odločila, da razišče globine, najprej svoje in nato še moške duše, ki jo občuti, brez oči.

Moški, ki je iskal doživljaje duhovno posvetne vrste in je na koncu zložil krila, klonil pred močjo Ljubezni, ki samo ljubi.

Se mora sedaj karkoli pretresljivega zgoditi? Spremeniti? Nič. Popolnoma nič.

Dovolj je, da občutiš, da obstaja. Nekje in nehote. Le s čim se to prisluži?

           Ženska ljubi svojega muzageta.

           Sedaj več ne dvomi, se ne zoperstavlja, ne primerja in ne nagovarja.

Ona samo je. On samo je. Sta. V biti Ljubezen, ki daje.

Ga ni človeka, ki bi se temu lahko uprl. Ko vse JE in za to ni treba prav ničesar več storiti!

Takrat se začne prelivati samo Ljubezen.

Zapisala: Simona Babič

09. september 2015

Kraj: NEKJE

Opis gesla: 

MUZAGET: VODITELJ MUZ, V STAROGRŠKI MITOLOGIJI VZDEVEK ZA APOLONA