MI TRIJE

To ti je zgodba, da ji ni para. Seveda tako kot nima parov niti nobena druga zgodba … Vendar ostajam pri trditvi, da je TA ZGodba absolutno brez primere.

Zato jo imenujem ZGodba z velikim Z, ki jo spremlja Godba z velikim G – z velikim začetkom in koncem iz zgodb žanra kriminalk. Zakaj? Zato, ker do samega konca nisem razumela niti začetka. Čeprav sem jo zapisovala sproti ali od samega začetka, pa vendar ves čas brez pravega razumevanja.

Hja – kdo bi pa sploh lahko razumel karkoli - tako popolnoma brez vsake izkušenosti?

Najprej sva bila dva in potem se je priključil še tretji. Seveda so vse dobre stvari vedno tri. In tako smo se mi trije podali v neznano. Nihče izmed nas ni vedel, kam gremo, niti, ali bomo sploh kam prišli.

A glej čudo božje – hodili in hodili smo po samih neznanih poteh, čeprav smo srečevali znane ljudi in videli že znane poti, pa se je nekako dogodilo, da so se same od sebe začele razblinjati in postajati brezpotja. In tudi ljudje, ki so prihajali, so kar naenkrat odhajali, kot da nobenega prav nič ne navezuje.

Da, da … čudna so ta pota Gospodova. Nekam greš, a nikamor ne prideš. Čas beži, a v resnici stoji.

Sem nejasna? Seveda, jasnina pride šele s povezavo – povezavo med tem, kar v resnici smo in med lažjo vsega, kar nismo in v resnici nikoli nismo niti bili.

Sem zdaj bolj jasna? Ne? Le kako bi lahko bila jasna nekomu, če se je meni šele pravkar zjasnilo.

Začelo jasniti, kje vse sem v resnici bila, ko se je začel kaos, ko sem padala, padala v brezno pozabljenih, zlomljenih, okostenelih duš, ki nimajo nič skupnega s svetlobo, z energijo tiste – pravim TISTE – ljubezni, ki je tako GLOBOKO v nas, da se je do nje treba najprej DOKOPATI … Odkopati vse potlačeno, vse zatrto vase, vse zbito, trdno kot armirani beton.

Zdaj pa se loti rušenja, če imaš ta pogum … In povem ti, bolje, da se tega niti ne lotiš, vsaj ne sam. Potreben bo mojster za posvet, za izjemno intimen in globok odnos, ki te bo opogumljal, da se spusti v neznano.

Saj oprijemanje že znanega ne bo prineslo nobene spremembe. Boj se ljudi, ki te omejujejo, nase navezujejo … in se z njimi raje ne ubadaj.

Poišči mojstra – samo mojster ve, kako se tej stvari streže.

O, Bog – zdaj vem, da nisi to, kar so me o tebi učili. Zdaj vem, da nisi niti približek tega, za kar te oznanjajo. Prav žal mi je tebe in tvoje »svete trojice« … kakšne popačene vloge so ji skozi zgodovino nadeli posamezniki, da bi zatrli resnico in ti zameglili pogled.

Resnico, ki je niso dopuščali sebi, zato je niso dopuščali nikomur. Ali pa je v resnici sploh niso poznali in so samo mislili, da so pojedli vso pamet sveta in se niso prav dobro zavedali, da so brez zrna modrosti v svoji vroči betici naredili ogromno škode in zavedli na milijone ljudi …

Ampak, seveda nasproti lažnih mojstrov stojijo vedno tisti pravi, avtentični. Le kako bi lahko prepoznal lažne, če ne bi spoznal prave, resnične?

In tako se je zgodila prav posebna trojica – nič manj sveta od te tako znane »svete trojice«.

Kajti svetost nima nič opraviti z bogovi. Svetost je svet, ki ga živimo mi ljudje, na tej zemlji in ne v nekih narisanih nebesih – kajti tam ni ne kruha ne vode in še najmanj raja z vsem rajanjem, kot ga opisuje »sveta« duhovščina.

Moj Bog je v meni – in v tebi – ko to spoznaš, si na konju, kot se reče tistim, ki poletijo, ker iz brezna se lahko samo še dvigneš. Globlje ne moreš več pasti.

No, torej? Kaj boš storil, ko si na dnu? Vstal boš! Jasno kot beli dan. Čemu bi obležal? Saj nisi sam. Veliko jih je že vstalo in tudi ti ti bodo podali roko in pomagali vstati. Če ne bo ena roko dovolj močna, se bosta pojavili dve.

In tako je bilo tudi v mojem primeru. Ker je bila stiska zelo močna in me je stiskala za vrat na videz vse preveč močno, sta se pojavila dva mojstra in dve roki in oba sta zmogla dvigniti to mojo dušo. Telo bi lahko dvignil že en sam, saj me kljub višini, v kosteh ni prav veliko skupaj.

Duša – ta je bila utrujena od vseh zank in ugank. Zapletla se je v mrežo nemoči, ki je brez posledic ne bi mogel razvozlati en sam ribič, še tako vešč dela z mrežami.

Omreženost skozi življenje je zategovala vse močneje – zato je bila potrebna izkušena roka, ki je znala odvozlati vozle. Pravzaprav je ta roka dobila pomoč še druge roke, prav tako spretne v razvezovanju.

In glej čudež – razmreženje se je zgodilo. Duša je ponovno zadihala – sama – kot bi se prerodila. Spone, okovi, vzorci, prepričanja … preteklost, prihodnost … ego, jeza, strah, ljubosumje … vse je odpadalo kot prezrelo sadje … in na vidiku je bila prisotnost, svetloba, zavedanje, SVOBODA …

O, Bog – hvala, da sem spregledala. Mojstrska svetloba je pomagala – samo prislonila sta svoji sveči – oba hkrati, da slučajno ne bi zgrešila ponujenega plamena. In se je zgodilo razsvetljenje, najprej v duši in potem še v telesu.

Blagor meni in moji duši. Svetloba se bo iz mene širila.

Kam vse? Ne vem še. Se bo že našel še kdo, ki mu bom lahko osvetlila pogled in razjasnila nebo.

Saj nas je veliko – teh in onih. Predvsem onih, ki še ne svetijo. Ki niti ne vedo, da bi lahko svetili – svetlili.

Pa nič zato, vedno se vse zgodi ob svojem času – in enkrat pride!

Tako bo prišla tudi svetloba – danes, jutri … kdo bi vedel. Tudi sama nisem vedela in videla vse do zadnjega konca.

Hja, zdaj vem. In dobro JE vedeti. In dobro JE videti.

Klanjam se in poljubljam njuni roki in še kaj vmes. 😊 Saj mi je eden dal SRCE IN drugi BLAGOSLOV.

Zdaj hodim po svetu s polnim srcem in v prisotnosti svetlobe, ki se je ZAVEDAM.

ČASTIM …

Da, častim …

Ali mi lahko zaupaš, na kaj si najprej pomislil ob tej besedi?

In to mislim čisto zares.

Zakaj? Zato, ker je mene osebno prav ta beseda zavedla.

Na koncu sem se vprašala: »Sem se je zavedala ali sem bila zavedena?«

Hm … Ker se z »jezikom »poglobljeno ukvarjam, posledično ugotavljam, da beseda z več pomeni bralca zlahka zavede.

Napisana beseda celo prej kot izgovorjena!

Pri pogovoru imamo pred seboj sogovornika, zato lahko že s pomočjo NAGLASA besede ali posamezne črke odpade dvom o njenem pomenu.

Poleg tega sogovornika tudi z medsebojno obrazno mimiko, držo telesa, dihanjem ali gibanjem nakazujeta ali je njuno sporazumevanje tekoče ali se zatika ali pa govorita povsem drug mimo drugega.

Da vas ne utrujam preveč s teorijo, bom na praktičnem primeru pokazala, kam ciljam.

Torej – beseda »ČASTIM« ima vsaj dva oziroma več povsem različnih pomenov in prav na to finto sem se ujela tudi sama. Jasno, da želim povedati, da sem besedo razumela drugače, kot je bila mišljena. 

Na primer:

1.    ČASTIM pijačo, vstopnico za kino, enkraten obisk tečaja meditacije ipd., kar predstavlja neke vrste darilo.

ALI

2.    ČASTIM svetlobo v tebi. Častim te kot Boga. … in podobno pa predstavlja neke vrste oboževanje nečesa.

In kaj se je zgodilo meni?

Ko sem prebrala stavek: »Častim svetlobo v tebi!«, sem jaz osebno (prisežem 😊) razumela to, kot prvi primer, kot darilo.

Zakaj? Ker imam izkušnjo, da me je človek že dobesedno obdaril s svetlobo, ki jo je (kot pijačo) prelil iz neusahljivega vira v središče moje biti (kot iz vrča v kozarec). Ali je to storil vede ali nevede, za to zgodbo ni pomembno.

Pomembno pa je, da sem pri razumevanju izhajala na osnovi svoje lastne izkušnje. To pa je nekaj, kar počnemo prav vsi in prav zaradi tega je sporazumevanje med ljudmi tako oteženo …

Če bi besedo »ČASTIM« razumela, kot sem to predstavila v drugem primeru, bi se v čisti slovenščini izrazila s stavkom:

»Klanjam se svetlobi v tebi.«

V tem primeru se ve, da nihče nikomur ničesar ne daruje, temveč se klanja temu, kar nosimo v sebi.

Morda se dotični ne zaveda, da ima v sebi »lučko«, ki čaka, da jo prižge sam ali s pomočjo nekoga, v katerem že močno sveti; nekoga, ki bo samo prislonil svoj plamen kot gorečo svečo in bo le-ta prižgala »svetilko« tudi v tebi.

Ampak to je spet že tretja zgodba …

Kar želim povedati, je, da je pazljivost pri izražanju oziroma »prevajanju« drugih avtorjev, bistvenega pomena, če želimo, da resnica neoporečno in nepopačeno (brez nasilnega prevajanja ali prevajanja za »vsako ceno«) doseže sogovornika, bralca ali še koga.

Ter, da se ob tem ne počutimo zavedeni, ampak je prisotno zavedanje pravega pomena.

Šele takrat smo lahko zadovoljni – kajti vsak želi biti razumljen v izražanju z orodjem, ki ga imenujemo »besede«. Ni vedno lahko – je pa mogoče!

*

Korak po koraku sem vas vodila do konca miselnega vzorca, ki ga ČASTIM, namesto počitniškega koktajla.

In če bi že imela na umu, da te »ČASTIM kot Boga«, bi imela veliko raje besedno zvezo: »OBOŽUJEM te kot Boga!«

Kajti, ko rečemo ČAST, se k tej besedi zelo rada prisloni še beseda OBLAST, kar pa je že četrta zgodba …

Zatorej besedni zvezi: ČASTIM ali KLANJAM SE, štrlita vsaka v svojo smer in sta povsem brez jasne povezave.

»Častim to zgodbo.«

»Klanjam se svetlobi v tebi.«

Kakšen konec ima tvoja zgodba?

ORGANIGRAM:

JE samo eno: LJUBEZEN BO do sem ...

Ljudje smo željni in žejni zgodb s srečnim koncem – še posebej v ljubezni!

Takšne zgodbe dajejo okus upanja, da bi jo enkrat, nekoč, nekje, morda … lahko tudi sami doživeli.

Zgodbo, ki bo samo naša, enkratna in neponovljiva. Za vse večne čase – seveda!

Sem na strani teh, ki menijo, da je VSE MOGOČE (resnično), vendar le …

…, če se ne oddaljimo od resnice.

Vsaka ljubezen je skupek vsaj dveh oseb. 

In že samo ti dve bitji morata na svojem hrbtu prenašati za zvrhan koš prilagajanj.

Na splošno velja, da drugo osebo potrebujemo.

Potrebujemo?

Da! – druga oseba lahko izpolni manjkajoči del nas samih.

Manjkajoči?

Da! – če nimamo ob sebi še nekoga, se ne počutimo celi, celoviti, CELOTA, zato drugega potrebujemo.

Ponovno … potrebujemo?

Da! – ampak tukaj vendar nekdo manjka! KDO manjka?

Ali smo v resnici brez drugega samo polovica samega sebe?

Se počutimo razdvojeni, če ni ob nas še nekoga?

Hodimo po svetu brez druge polovice sebe, ker nimamo drugega, da bi zakrpal manjkajoči del …

Spet nekaj manjka?

A kaj?

Kaj je tisto, kar nam v resnici manjka?

Občutek, da nismo celi …

Nemogoče! To je samo občutek.

V resnici smo celi – seveda pa tega ne vidimo, ker se POISTOVETIMO z občutkom.

Vendar MI NISMO TA občutek.

Še vedno ne vidimo resnice, ker hodimo po obrobju – po obodu kroga.

Centrifugalna sila nas usmerja navzven – izven sebe.

Mislimo, da bomo OD ZUNAJ in OD NEKOGA drugega prejeli potrditev svoje celovitosti.

Hja – to je možno! A le v primeru, da je ta drugi v sebi že »zrasel« do celovitosti in JE celota.

In v tem primeru je možno samo eno: ta drugi – ta CELOVITI človek – nas bo poskusno usmerjal na pot naše lastne celovitosti. Sledijo izkušnje, zorenje, deljenje, stapljanje ... seveda vse v duhu lastne zavesti v povezavi s središčem, z osjo v tantri ... (ampak to je že deseta tema ...). 

Če tega NE BO storil, pomeni, da je sam še ni dosegel in da nas tudi on/-a še POTREBUJE.

Potreba NI ljubezen.

Če pa smo v resnici naleteli na drugega, ki je že CELOTA – potem imamo 

prav zares izjemno SREČO in VELIKO MOŽNOST za najlepšo in največjo 

LJUBEZENsko zgodBO svojega življenja.

Čestitam!

*

Ste mi zmogli slediti?

Do sem?

Potem ste:

•     ali že celostni;

•     ali pa ste na dobri poti, da bo takšen človek – CELOVIT »od glave do pete« – z vami uresničil vašo ljubezensko zgodbo ... zna biti, da je že na poti ...

V prvem primeru nas lahko v prav vsako nadrobnost razumejo le-ti (žal - ker jih res ni veliko), ki so že celoviti. Drugi nas praviloma NIKAKOR ne morejo razumeti. 

To je tako, kot da bi eden govoril o jabolkih in bi drugi imel v mislih hruške - skupno pa je samo to, da sta oboje sadeža, a po obliki, vsebini in okusu povsem nekaj drugega ...

V drugem primeru pa vas celoviti ljudje lahko usmerijo, nakažejo pot … a šele takrat, ko zanjo vprašate, ali za pomoč prosite?

Kajti tisti, ki ne vpraša/prosi, temu še ni kos – kar pomeni »pomoči ne potrebuje« oz. mu ne bo koristna.

Izkušnje mi pravijo, da ponujena pomoč NE ŠTEJE, ker človek preprosto še ni zrel za nova spoznanja.

Zatorej, nastavite namero - in danes je za to dejavnost več kot odličen dan: 8. 8. 2019 - naj se v vaše življenje prisveti nekdo, ki bo prižgal vašo "luč".

S svetlobo od znotraj (v svojem BITJU) ne boste nikogar več zgrešili - niti v zunanjem svetu.

Hvala, da JE: svetloba v avgustu!

Moje srce pravi …

Moje srce pravi: »Rada te imam!« Lahko sem ob tebi vzvišena, ohola, se prepiram in pojasnjujem … povzročam nemir v SEBI in … opazujem ali ga netim tudi v TEBI?

Ampak – ali je res vse tako zelo preprosto, kot zaznavam ob pogledu nate? Ne dovoljuješ si zmede in nemira. Pravilno povedano: ne opazim ga.

Ali mar prav zato srce v eno odgovarja: »Rada te imam!«?

Ne vem! Vem pa, da me pogled nate zbistri in na svojevrsten način onemogoči ter vzame vso voljo, da bi nadaljevala z »dramo«.

Ko se iskreno vprašam, kaj sploh želim doseči z dokazovanjem svoje resnice? – pa zadovoljivega odgovora ne najdem.

To občasno mučenje same sebe me počasi že najeda.

Še več – dovolj ga imam.

Ali še bolje – ničesar pametnega mi ne prinese.

Razpara in razdvoji le mene. Ti ostajaš osrediščen in trden kot skala.

Neomajen!

Občutim tvojo ljubezen in se sprašujem, zakaj pri »Bogu svetem« mi to ne zadostuje?

Lahko sem trmasta, jezikava ali razborita – a te to sploh ne gane. Moji jezi se niti ne posmehuješ. Ves čas me sprejemaš neomejeno in celovito.

Da – res! To zna in zmore le celovita oseba. Celovita sama v sebi.

»Rad te imam«, rečeš in to je vse, kar rečeš.

In prav s tem me na koncu razorožiš, čemur sledi predaja in odvzem možnosti, da bi sploh lahko še kaj dodal/-a.

Kajti, ko prisluhnem samo srcu in odvržem um/razum, tudi v meni utripa samo ena misel: »Rada te imam!«

Zakaj, čemu, kako … pa ostajajo vprašanja, ki počasi zvodenijo ali pa jih odpihne veter ali pa se neopazno odplazijo sama …

Tako med nama ostaja le: »Rad/-a te imam!« Vse drugo se porazgubi v času in prostoru – kjerkoli že ali kadarkoli že se srečava v zedinjenju.

Kako malo je na »koncu« treba in kako je v resnici vse preprosto, če poslušaš svoje srce. Brez motenj, ki jih povzroča nemirni um.

»Zakaj je potem dvig zavedanja/zavestnosti na drug/višji nivo dojemanja ljubezni tako porazno nizek, redek in pod vprašajem pri večini ljudi …«

… se na osnovi povedanega lahko vpraša vsak sam?

Zakaj je preprostost in naravnost v ljubezni tuja, nedostopna ali celo nedosegljiva? – Ko pa ljubezen po svoji pravi naravi želi zgolj eno - v ENO ljubiti!

Zakaj je ljubezen TAKŠNA do nas?

Ljubezen je izraz naravnega zakona.

TA zakon pravi:

»Ljubezen bo do nas točno takšna, kot smo mi do nje.«

Hm …

Imamo v sebi prebujen in ozaveščen prav TA pogled na ljubezen?

Delujemo nezavedno, bolj ali manj iz družbeno pogojenih vzorcev, lastnih prepričanj, tradicije, verovanja …

Ali pa delujemo povsem uglašeno z naravo ljubezni?

»LJUBEZEN BO DO MENE TAKŠNA, KOT SEM JAZ DO NJE!«

Se bere preprosto?

Zakaj praksa izkazuje TAKŠNE anomalije na življenjskem področju, ki ga človek običajno povezuje z ljubeznijo, odnosi, harmonijo, prijateljstvom, sodelovanjem …?

Kakšni pa potem smo, da nam ljubezen spolzi iz rok, še preden bi lahko doživela lasten razcvet?

Koliko izražamo sumničavost, borbenost, tekmovalnost, primerjanje, ljubosumje in posledično trajno NEZADOVOLJSTVO v ljubezni?

In koliko je še ostalo tiste preprostosti, iskrenosti in iskrivosti v naših odnosih?

Niso takšna vprašanja za lase privlečena …

Kakšni smo v resnici do ljubezni, če ozavestimo preprosto dejstvo, da bo ljubezen do nas takšna, kot smo mi do nje?

Vsekakor brez zavedanja o delovanju te naravne zakonitosti ljudje trpimo in ljubezni nalagamo tisoč in en razlog za »krivice«, ki se nam v njenem imenu dogajajo.

Bolečina pa rjove in besni v človekovi notranjosti, kot bi ljubezen bila sposobna nositi trpljenje in žalost. In nekateri so celo prepričani, da ga prav zares nosi in še to najpogosteje »najboljšim« ljudem.

Pomota, da ji ni para!

Ali ne razumemo ali pa pozabljamo, da ljubezen po svoji pravi naravi in sama po sebi niti ni zmožna povzročati kakršnegakoli trpljenja.

Ljubezni še na misel ne pride, da bi človeka mučila, mu zadajala rane ali kako drugače prizadela …

Nezamisljivo?

Seveda – v primeru, da jo označujemo s kupom nesmislov, ji pripisujemo vloge, ki jih nikoli ni odigrala ali pa jo trpamo v zatohle predale med zastarele vzorce, kjer …

Kajti ljubezen je sama po sebi čista kot biser in po svoji naravi nepremagljiva med iskalci njene alkimistične vsebine.

Ker jo praviloma obtožujemo, je v resnici ne slišimo. Ne slišimo njene tihe prošnje, da bi bila slišana.

Človek se preprosto zaradi prevelikega hrupa v svoji notranjosti njenega glasu NE ZAVEDA. Glas ljubezni je tako mil in nežen, da ga lahko slišimo šele, ko smo sami umirjeni in tihi.

Uravnovešeni, meditativni in zavedni.

Vse to glasno žlobudranje v glavi preprečuje, da bi jo sploh ozavestili.

Nemogoče! Kako slišati nekaj, kar oddaja frekvenco ljubezni, če pa se naša vibracija nemirnega uma oddaljuje od prvobitnosti njenega zvoka? In ustvarja disharmonijo ali popolno neubranost?

Resonanca z zvokom ljubezni in harmonija, ki nastane v uglašenosti ob skladju vibracij, tako večini ostaja skrivnostno prikrita.

Posledično vibriramo daleč od frekvence ljubezni.

Vrača pa se nam vibracija, ki jo oddajamo. Kot so vibracija jeze, žalosti ali trpljenja ipd.

Zato razburjen človek, v afektu in sidran v svojih sebičnih prepričanjih, NIKOLI ne bo ujel tonov ali glasu ljubezni.

Ljubezni v tem primeru ne ostane nič drugega, kot da čaka – na svoj trenutek. V resnici je pripravljena VSAK trenutek in čaka, da bi se izrazila na povsem preprost in naraven način – uglašeno s svojo pravo naravo.

Tako se ljubezen vrača proti človeku točno tako, kot se človek obrača nanjo.

Uslišana ljubezen!

Bo uslišana šele takrat, ko jo »slišimo«.

Ta naravni zakon nas lahko reši prenekaterih muk in bolečin, ki si jih, vročekrvni kot smo, ne znamo razložiti.

Ne razumemo njene preproste »tehnike«.

Njena preprostost je nekaj povsem naravnega. V sodelovanju z našo naravnanostjo bo ustvarila temelj za razcvet uslišane ljubezni.

Šele njen razcvet bo razvil vonj, ki se bo začel širiti na vse strani, na vse okoli nas. A prišel bo iz nas …

Ta »vonj« je čista ali popolna ljubezen.

In že po tem vonju se širi sporočilo ali se človeku sanja o pravi naravi ljubezni.

Ali bo ljubezen prijetno ali odbojno zadišala?

Takšni, kot smo, takšen bo tudi vonj ljubezni.

Zato je vprašanje, kakšni smo mi do ljubezni, še kako pomembno, ko se sprašujemo, zakaj je ljubezen TAKŠNA do nas?

*

»LJUBEZEN BO DO MENE TAKŠNA, KOT SEM JAZ DO NJE!«

NOV ZAČETEK

Vsak nov začetek se lahko zgodi samo v popolni tišini. Tišine ne moremo ustvariti na silo, ne moremo si je izboriti. Lahko se ji samo predamo in dopustimo, da se zgodi.

Vsak notranji boj ustvarja vznemirjenost in občutek silne osamljenosti. Ustvarjanje notranje razdvojenosti povzroča naš um. Misli, ki jim posvečamo preveč pozornosti, nas imajo v lasti.

Mislim ne moremo ubežati na povelje, vedno jim bodo sledile druge, po navadi že stokrat prežvečene.

Misli lahko ustavimo s tem, da jih samo opazujemo, spremljamo, lahko jih celo »držimo za roko«, vendar jim ne damo moči. Pustimo jih ob sebi, a se z njimi ne pogovarjamo niti ne ukvarjamo. So prisotne – v redu. Niso – tudi prav. Misli se bodo naveličale, da nas neprenehoma nadlegujejo, če ne bodo imele naše pozornosti. Potihnile bodo same od sebe.

Mislim, ki jim ne namenjamo ničesar svojega, postane z nami dolgčas. Um se bo na vsak način trudil najti nove, na primer pozitivne misli – a pozitivne misli niso nič drugega kot nasprotje negativnih. Spet so samo misli. Druga plat kovanca.

Misli, misli, misli …, so kot zvonec v glavi. Najavljajo gosta, ki ga ne želimo sprejeti, ki ga ne želimo poslušati – vsE njegovo neutrudno brbljanje.

Morda so misli izposojene, slišane od drugih, sprejete na osnovi prepričanj in vzorcev iz okolja, družbe, veroizpovedi, barve kože, starosti, spola in podobnih razdelitev, ki jih um venomer deli, kot bi zanjo lahko dobil 1. nagrado.

Ne obstaja nagrada za tuje misli, misli drugih avtorjev ali ustvarjalcev, ki jih še nikoli nismo srečali. Privzete misli so delo nekoga drugega. Primerjava misli je praviloma bojevanje in dokazovanje kdo ima prav. Potlačene misli nas vodijo v lasten zapor. Slabe misli, izrečene v tišini svojega uma, privrejo na plano, ko si to najmanj želimo. Dobre misli še ne pomenijo, da imamo kontrolo nad njimi.

Misli – sveže, inovativne in samo naše, se rodijo iz tišine uma.

Ampak kako torej utišati misli? Kako jih umakniti brez napora in prisile?

Kje v nas je ta vzvod, da jim preprečimo vstop, kar tako, spontano in na najbolj naraven način?

Mesto tišine je že v nas – je prostor ali svetišče, ki čaka, da vstopimo vanj. Pogled vase, v svojo notranjost, brez zunanjih motenj se zgodi, ko ne delamo prav nič drugega, kot samo smo …

Kaj smo?

Nič - oziroma nismo nič običajnega, kot na primer pomeni biti trgovec, učitelj, poslovnež …, lažnivec, hinavec ali dobrodelnež, duhovitež …

Ko stopimo izza svoje osebnosti, se odpre drugačen svet, ki ga sploh ne poznamo. O katerem se nam ne sanja, saj smo ves čas samo v zunanjem svetu neke osebnosti, ki jo predstavljamo.

A to sploh nismo mi – to so samo vloge, ki smo si jih razdelili in zdaj v teh vlogah igramo igre z bolj ali manj srečno nesrečnim koncem.

Prava igra ali pustolovščina se začne šele, ko odmislimo vse vloge, ki smo jih igrali do sedaj, vse znane vloge (mama, teta, zobozdravnik, mož, otrok, intelektualec, posnemovalec …) in se predamo.

Zakaj?

Zato, ker so nam vse te vloge v resnici na poti, da ne moremo spoznati našo pravo »vlogo« in z njo našo pravo naravo, ki je skrita za vsemi temi bolj ali manj dramatičnimi igrami. Sčasoma se vseh teh vlog tako ali tako naveličano, jih prerastemo ali kako drugače presežemo.

Nobena teh vlog nas ne naredi posebne, saj so vse že bile neštetokrat odigrane in še to praviloma po enem in istem kopitu.

No, torej – kaj ni že čas za nekaj novega?

Hja, šele, ko staro odvržemo, ko staro popolnoma zamre, lahko pride nekaj novega, se rodijo nove zamisli. In te se praviloma pojavijo v tišini našega uma – v meditaciji.

Tišina v notranjosti se ustvarja skozi meditativni duh – ko tišini v sebi prisluhnemo na način, da ustavimo vse zunanje delovanje in ne počnemo ničesar; ko postanemo prazni; ko izpraznimo um; ko izvržemo vso nesnago preteklega časa; ko se popolnoma slečemo in sezujemo; ko nimamo nobenega posebnega namena, karkoli doseči; ko spustimo vse zavore; ko smo brez »misli« …

Meditacija pomeni rešiti se vsakega delovanja, obstati, obmirovati, se »zazreti« vase … in počakati.

Ni pomembno, kako dolgo bomo čakali, pomembno je, da bomo dočakali …

Vsak, ki se je predal vseobsegajoči tišini, je že dočakal stanje izpolnitve. Morda bo minilo veliko časa, morda malo – kdo bi vedel, kolika je v resnici oddaljenost do svojega središča.

A vredno je počakati – v resnici je samo to vredno, kajti nič drugega nas ne bo pomirilo kot prav to, kar bomo našli v sebi in kar se bo razkrilo izza osebnosti in materialnega sveta.

Vsak k sebi in vsak zase, se mora na koncu obrniti v svojo notranjost, če želi preseči nemir, trpljenje, bolečino, razdvojenost ... Iskanje miru, radosti in zadovoljstva je pot, ki se enkrat lahko konča …

Vsako iskanje ima svoj začetek kot tudi konec. Sicer nepredstavljiv, dokler ga ne izkusimo, a obstaja …

Iskalec, ki najde, bo na koncu izginil. Vse, kar bo ostalo za njim, so sledi, ki vodijo do čiste ljubezni. Tiste, ki jo vsak išče, a le najvztrajnejši tudi najde.

*

Razumevanje besedila bo bližje vsem, ki so se na »pot brez vrnitve« že podali. Drugim je namenjeno kot spodbuda … Samo začeti je treba, samo prvi korak je treba narediti – utišati žlobudrave misli. Ni treba poznati nadaljnjih – razkrivali se bodo spotoma, sočasno in v vrstnem redu, prirejenem vsakemu posamezniku posebej.

Prav zato pa je življenje tako zanimivo, ker nihče ne išče po isti poti in nihče ne najde na isti način.

Nič ne verjemi! Sam raziskuj, bodi iskalec resnice, išči odgovore in odgovori si bodo sledili … v tišini.

Vedno samo v tišini – izza uma.

Obrni ploščo – obrni se vase in za nekaj časa pozabi na zunanji svet in vse to, kar MISLIŠ, da si.

HREPENENJE

            

         Samo resnično in neumorno hrepenenje po ljubezni je tudi pot do nje. Saj skoraj ne moreš verjeti, ko se resnično zgodi. A zgodi se, in to zagotovo samo z veliko vztrajnosti in neutrudnim iskanjem njene resnice, njene prave veličine.

Hrepenenje velikokrat meji celo na nevzdržen občutek in grozno veliko potrebo, da bi se to iskanje že vendarle enkrat končalo. Pot zna biti tako zapletena in polna vijug, da mimogrede iztiri zastavljeno smer.

Prošnja, tiha, izrečena v globini srca, ki je spremljevalka prenekaterih preteklih življenj, pa je vseeno lepega dne uslišana. Neverjetno, vem!

Tako velika prošnja je lahko uslišana le enkrat, kajti krog nepopolnih in neštetih ponavljanj je z njeno uresničitvijo zaključen. Nikoli več se ne bodo zgodile nobene druge ljubezni. Ta ena in edina bo zaključila vrtince iskanj, ki so generacijsko pogojeni z različnimi prepričanji, vrednotami in zahtevami družbe.

 Tako je! Vse se zaključi. Preskok je fantastičen tudi zato, ker se ga ne zavedamo. Nič ni tako, kot se nam zdi in nič se ne bo zgodilo tako, kot mi mislimo, da se mora.

Nič!

Kako in kdaj se bo zgodilo – na to naša osebnost niti nima vpliva. Vpliv pa lahko ima za začetek hvaležnost, molitev, zaupanje in predanost. Kdo ve, kaj vse pa izven tega vpliva v resnici poseže v to, da se ljubezen zgodi – tega nikoli ne prepoznamo. Vsaj ne v celoti.

Zgodi se in to zadostuje. Za prepoznavanje to zadostuje. Šele čas razjasni vse podrobnosti, povezane z ljubeznijo. Čisto vsakemu se bo zgodila drugače, na njemu lasten in prepoznaven način, zato so tudi vse primerjave brezpredmetne. Toliko v opozorilo vsem, ki se na to pot brez vrnitve, želijo podati.

Pa tudi želja pri tem ne bo pomagala, kajti predhodno bo sledilo spoznanje, da je v resnici že sama želja ovira. Ko vse spustimo in se prepustimo na milost in nemilost, se zgodi. Kdaj točno, kje in kako, pa prepoznava samo vsak sam in še to le po preteku določenega časa. Med samim dogajanjem praviloma nikomur ni nič jasno. Vse samo je nekako tako, kot bi se to dogajalo nekomu drugemu, brez zavedanja, da se dogaja nam.

Mi smo sprožili ta proces, zato samo mi odgovarjamo vsemu, kar se zgodi – na enkraten in hkrati kot vedno: neponovljiv način.

Srečno pot!