MEDITACIJA - NI DRUGE POTI

Ime ji je Ljubezen
Simona Babič (2018)

- odlomek iz knjige -

- grafično oblikovanje: Aleš Boškoski -

MEDITACIJA - NI DRUGE POTI

Meditacija nas usmerja v prebujanje, ko sreča doživljanja stvarnosti zaobjame povsem drugačno dimenzijo. S spolnostjo in hrano tešimo želje po telesnem ugodju, meditacija pa polni našo bit z druge vrste »hrano« in »užitki« saj postopoma izginjajo tesnoba, napetosti in vse vrste notranjih bojev. Rojevajo se mirnost, zadovoljstvo in odkrivanja trajnejših občutkov sreče - zgodi se srečanje s sedanjostjo. Naenkrat nismo nikjer drugje več kot »tukaj in zdaj«. Ko se povzpnemo od vezanosti za uživanje zgolj na telesni ravni, postanemo del neba - svetlobe - in dosežemo blaženost. Blaženost je občutek največje sreče, ki lahko doleti človeka.

Sveta Trojica (bog, sin in sveti duh) v krščanstvu je na vzhodu poimenovana z izrazom sat-čit-ananda (sat = resnica, čit = zavest, ananda = blaženost). Ko se širimo pod okrilje resnice ozavestimo, da je vse zavest - vse je svetloba. S tem plamenom zavesti vstopamo še globlje v svoje bistvo in razkriva se oblika doživljanja sreče v blaženosti. Vendar sreče ne najdemo, ko se nanjo osredotočamo. Sreča se zgodi, ko smo sproščeni - meditativno naravnani - saj je v resnici vedno tukaj (v nas). Ko nekaj iščemo, smo napeti, nesrečni, a sreča je izmuzljiva. Ko pozabimo na vse napore, se sreča pojavi sama od sebe. Če so izražene misli nedojemljive, je na vidiku še kar nekaj lastnega razmisleka in priprav na spremembe doživljanja samega sebe.

Toliko za uvod. Nisem učiteljica meditacije, imam pa izkušnje doživljanja stanja v blaženosti (gledano celostno, je k temu veliko pripomoglo »učenje« in doživljanje tantričnih izkustev). O meditaciji nimam namena poučevati, želim osvetliti le svoj primer in spodbuditi za tovrstno pot do sebe. Spoznavam, da si ljudje čas za meditacijo niso pripravljeni utrgati. Nasploh je misel, da bi si ga vzeli samo zase, in to celo v tišini ali v miru, strašljiva in vzbuja nelagodje.

Večina nenehno potrebuje okoli sebe hrupno dogajanje in neštete priložnosti za druženja, ob katerih držijo v roki vsak svoj mobilni aparat v katerega pogledujejo vsake »tri sekunde«. Pozornost je na ničli. V resnici niso niti z ljudmi s katerimi se družijo in niti s tistimi v navidezni interakciji, kar pa danes sodobna tehnologija omogoča že na vsakem koraku. Nemir prerašča v obsedenost, kar se ne da spregledati. Kljub vsemu dogajanju okoli sebe se niti ne zavedajo, da so v resnici osamljeni in v tem početju iščejo nadomestilo. V sled navedenega se poraja vrsta novih odvisnosti, ki ne prinašajo nič dobrega. Vsaj kar se tiče posameznikov, ki tega ne bodo sami spregledali.

Prav nič obetajoče, kajti sama spoznavam, koliko dobrega nosi redno izvajanje meditacije. Nisem povsem tipična meditantka in nimam v mislih nobenega asketskega življenja brez uživanja, ki ga ponuja tuzemeljsko bivanje. Prav tako nimam v mislih »posiljevanja« samega sebe v vse mogoče drže ali jogijske položaje, saj nimamo vsi enakega telesnega ustroja niti let ali zdravja in še manj potrebe v vživljanje »jogijev«, ki so celo življenje posvečali meditiranju ali nekemu prepričanju, da bodo v osami in z odpovedovanjem našli »boga«. Menim pa, da je v naš način življenja, ki postaja vedno bolj oddaljen od vsega »naravnega«, dobro vnesti vsaj kanček teh starodavnih (in preizkušenih) modrosti, ki nam lahko pomagajo, da lažje preživimo/shajamo tudi danes.

V sled navedenega meditacije ne izvajam niti ob točno določeni uri niti v »predpisanem« sedečem - joga - položaju. Prepuščam se ji, ko začutim, da je čas zanjo in to v sproščeno ležečem položaju. Ker v njej neznansko »uživam«, mi nikoli ni težko začeti. Pravzaprav jo lahko izvajam kjerkoli, ko nanjo pomislim. Me osvobaja, pomirja, uravnoveša in po koncu meditacije ustvarja izjemno občutenje dviga energije. Morda si vsega tega ne zmorete predstavljati, če še niste poskusili. No, uživanje v meditaciji samo po sebi ne sodi v miselnost posameznikov, a dejstvo je, da sem sčasoma dospela do točke, ko v njej »najdem« vse sorte izkušenj.

Seveda na samem začetku ni bilo tako, kajti nepovezan, nepretočen in nemiren človek mora v sebi najprej vzpostaviti prvotno/prvinsko ali naravno stanje - to je pretočnost energije, ravnovesje in umirjenost. Z vztrajnim meditiranjem se sčasoma vse to doseže, nikakor pa čez noč. Ko je naneslo, da sem meditacijo preskočila oziroma je nekaj dni zapovrstjo nisem izvajala, sem kmalu občutila, da se mir in ravnovesje spodnašata. 

Ne bom se spuščala v vrste, tehnike in možnosti izvajanja različnih meditacij (obstaja mnoštvo literature, delavnic ipd.), čeprav se bom tu pa tam - med samim besedilom - dotaknila tudi nekaj globljih razmislekov. Vsak, ki bo želel spoznati ta aspekt doživljanja samega sebe bo našel način in vrsto meditacije, ki bo slej kot prej prinesla koristi in po preteku določenega časa ponesla celo v doživljanje mirnejših obdobij oziroma višjih stanj zavesti. Zato je moje priporočilo - raziskovanje in preizkušanje te plati možnega duhovnega razvoja.

- odlomek iz knjige: Ime ji je Ljubezen (Simona Babič) - 2018

Kaj želim sebi za ROJSTNI DAN?

Kaj želim sebi za ROJSTNI DAN?

Najprej TO, da se brezpogojno rada imam.

In TO, da sem sproščena in naravna,

sebi in drugim nadvse zabavna.

In TO, da sem sprememba svetu

ter ustvarjam z besedo – vredno poetu!

In TO, da prepoznam resnico

in jo živim z vso »pravico«.

In TO, da sem prisotna in igriva,

 v življenju pa sposobna in zaupljiva.

In TO, da ljubezen na potenco množim

in jo s celim svetom od srca delim.

Na koncu pa še TO, da sem svobodna,

brez vsake »karme«, ker je res nerodna!

To knjigo posvečam moškemu, ki ga imenujem Simon. 💗

ON: »VSE, kar potrebuješ, je samo ljubezen!«

»Kaj meniš ti o tem? Ali si se naveličala zaupati
vsakodnevni mantri in klicu po svobodi?"

»Ne vem, kaj točno iščeš, a pomagal ti bom najti.
Nisi iz drugačnega testa, kot sem sam, zato lahko
delim s teboj svoje izkušnje.«

ONA: »Ne, ne, pod pepelom še tli žerjavica …
Vmes sem samo postala, da ponovno vdihnem
milost in obnovim zaupanje … se celostno predam.«

»Čeprav … rekel si …«

ON: »… da, rekel sem …, a kaj je bilo tisto, kar si slišala?«
»Je bilo to nekaj, kar si pričakovala?«

ONA: »Saj v tem je štos – takega odgovora
sploh nisem pričakovala!«

ON: »No, vidiš! Odgovor se je izkazal sam zase.«

»Morda je na preizkusu tvoja vera in globoka
pozornost do občutkov, ki jih vzbuja v tebi.«

»Pozabi na učenost, napor, voljo … na vse,
kar se ti zdi, da veš.«

»VSE, kar si, je nehoteno in naravno
- se pretopi v to - čudežno.«

ONA: »Od kod vse to veš?«

ON: »Nič ne vem … Kako bi sploh lahko vedel?«

- dvogovor na zadnji strani platnice 3. knjige: Ime ji je Ljubezen iz TRILOGIJE LJUBEZNI - Simona Babič

POSLUŠAJ SAMO SEBE! (To mi je Simon 💗 vcepil v glavo!)

V življenju sem šla že skozi nešteto izzivov in lekcij - jasno, saj nisem od včeraj - a najmočnejša in tista, ki mi je še vedno pomagala iz zagate (če sem le dovolila), pa je naslednja:

POSLUŠAJ SAMO SEBE! (To mi je Simon 💗 vcepil v glavo!)

Poslušaj se in se sliši.

Ne boj se sama sebe.

VSE - odgovore boš slišala v sebi - ko bodo utihnili glasovi vseh drugih v tvoji glavi.

Tišina v moji glavi pomeni, da prejmem, slišim, vidim, ali kako drugače zaznavam odgovore, ki jih iščem. Za kar koli!

To je umetnost, ki mi je polepšala življenje:

SLIŠIM SAMO SEBE.

Nič več ne tovorim v svoji glavi vseh drugih.
Premestila sem jih v srce.
Tam sem jim namenila prostor.

Odkar je moja glava prosta vseh neumnih "neumnosti", lažje diham, boljše spim in predvsem: vse, ki mi prekrižajo pot vsaj v mislih prisrčno pozdravim in jim zaželim vso srečo tega sveta.

In tako vsak dan znova ...

Strah je izzvenel, rodila se je ljubezen.

Ljubezen je brezmejna in brezčasna.

Pozdravi vse in vsakogar.

Pisarka Simona&Simon

- zgodba o moji ljubezni se bere v knjigi z naslovom:
VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA (2015)
Avtorica: Simona Babič

DODATEK: Kratka zgodba iz knjige VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA

DANES TI POŠILJAM SAMO SONCE

Danes ti pošiljam samo Sonce. 

Stala sem na terasi in vztrajno čakala, da vzide izza gora. Bilo je vznemirljivo pričakovanje.

Vedela sem, da se lahko prikaže vsak hip. Pa vendar nisem vedela, kdaj točno bo ta hip prišel. 

Svetloba se je širila, z vsakim trenutkom v bolj jasne barve, v vse odtenke, v vse smeri. In

postajala rumena, še bolj rumena, nato oranžna, vse dokler se ni razširila v razgibano

rdečo. 

Kot bi bilo prvič. 

Kot da še nikoli ne bi doživela novega dne. 

Kot da še nikoli ne bi videla tega prepleta barv. 

Nisem pričakovala, da bo vznesenost v meni naraščala s tolikšno silo, ko sem iztegovala

roke proti njemu in lovila v dlani žarke za srečo in upanje za naju. 

Ko se je prikazala rumena pikica, še nisem priznala, da si res vzšlo. Še sem potrebovala nekaj več dokazov, da sem lahko popolnoma zaupala. 

Ko si se iz pikice razširil v dve in tri, sem videla, da rasteš, ne glede na to, če verjamem vate

ali ne. 

Izhodil si si pot čez obzorje in iz trenutka v trenutek širil vse iz sebe, na vse okoli sebe. 

Končno ni bilo več dvoma. Nobenega! 

Da vzhajaš, kot še nikoli. 

Prejela sem, kar sem potrebovala in zahrepenela podeliti vse darove tega jutra s teboj. 

Tako ti pošiljam, kar imam najlepšega v tem trenutku. Sonce! 

Ki ga preusmerjam iz mojega v tvoje srce. 

Ali ga čutiš? 

Morda kot misel, mogoče kot občutek, mogoče pa samo kot barvo. 

Tisto, v katero se boš odel danes, preden boš odšel od doma.

VSE, KAR IMAM …

Hodim po gozdu in skozi mene šine kot strela iz jasnega …

Vse, kar imam – vse, kar v resnici sploh imam – je TA trenutek.

Ni varnosti.

Ni garancije za nič na svetu.

Ni ničesar, česar bi se lahko v resnici oprijela.

Nimam nič – razen TA trenutek.

Ta trenutek obstaja.

Ne obstaja prihodnost.

Preteklosti že zdavnaj ni več.

Vse, kar imam, je samo ta en sam samcat trenutek.

Zatorej …

Če je to vse, kar imam, če je to edina resničnost, potem …

Potem izberem, da bo ta trenutek poln moje prisotnosti, moje pozornosti …

Poln mojega ZAVEDANJA.

Vse, kar resnično imam, je ta trenutek in ta trenutek ...

… izberem, da sem preprosto srečna, da živim.

Potem naj bo ta trenutek čaroben, čuteč, osrečujoč, poln sladke omame … poln življenja.

Brez pomena je ves strah, vsa tesnoba, vsi pomisleki o tem in onem.

Kajti – v resnici lahko živim samo ZDAJ.

HVALEŽNA sem za TA trenutek.

HVALEŽNA sem, da se ga ZAVEDAM.

HVALEŽNA sem, ZA življenje.

Ustvarjanje osrečuje

Pisarka Simona in Simon

Pisarka Simona z občutkom sestavlja zvarka dva.

Doda med, kamilico in sol, da zaceli svojo in njegovo bol.

Pokliče dobre vse duhove, od nebeških do človeških,

prosi tudi še vse svete, da Gospod usliši prošnje njene vnete.

Postavi podobo svojo na ogled, naj vidi jo, od nje prevzet

morda spozna, da ljubezen se nikoli prav zares ne vda.

Postoj zdaj Simon in preštej neštete vzhode in zahode,

ko je svetlo Sonce reklo: DA, v duhu hrepenečem za oba.

Prav zares veliko je bilo zablod, postavljenih na njeno pot.

Obšla je vse, iskala še naprej, saj duša njena je brez mej.

Sedaj pa Simon se kar smej, saj cvet je tukaj, čist in mil,

s šopkom solzic lica stokrat je prekril, oči do svetosti izmil.

Pisarka Simona sedaj pogleda dva ima, enega za svet v katerem piše,

z drugim, dragi Simon, pa samo tebi vsak dan pesmico nariše.

Avtorica: Simona Babič (Pisarka Simona)

Ljubezen in Pisarka Simona