VAJA ZAMIŠLJANJA

Poskusimo z eno izmed vaj v zamišljanju. Izberimo resnico, da smo v svojem svetu srečni in zadovoljni. Osmislimo si pogled na partnerja, ki je naša boljša in močnejša polovica. Postavimo ga na piedestal občudovanja in spoštovanja. Kaj mislite, kaj se bo zgodilo, ko bo partner začutil, da je v naših očeh občudovan? Posezite v zamišljanju v iskrenost, pomeni pozabite na preteklost, neljube dogodke in oprostite vse »nerodnosti«, storjene iz nevednosti in nerazumevanja »besede« ljubezen.

Vsaj poskusimo! Poglejmo v globino - iz oči v oči - svojega partnerja, primimo ga za roke in dovolimo, da se energije pretakajo. Ne uporabljajmo velikih besed, ker niso potrebne. Samo medsebojno se občutimo. Samo imejmo se/bodimo in poskusimo z očmi vzdrževati ljubeč stik. V tem zamaknjenem stanju dobimo priložnost, da se celostno povežemo skozi oči. Lahko se zgodi, da bo telesi zajela toplina, občutenje neke nove bližine in pripadnosti. Zrcaljenje skozi oči se bo prenašalo po vsem telesu in preplavljalo občutke z nežnostjo in milino. Morda se nam bo zazdelo, da še nikoli nismo prav zares »pogledali« v človeka ob sebi in da je v resnici »nekdo« drug, kot smo to »videli« do zdaj.

Ko na drugega pogledamo z božanskim vidom, v ljudeh vidimo le dobro. Če v drugih iščemo boga, se bodo ti drugi drugače odzivali na nas.

Ko sebi in partnerju dovolimo takšno izkušnjo in se prepustimo, da nas vodi srce se zavedamo, da nam je stal za vratom nekdo, ki je hotel preprečiti to zbliževanje. Nekateri ga imenujejo »ego«, drugi »jaz in moj prav«, tretji »nimaš me dovolj rad«. A v teh trenutkih nihče ne bo imel veljave. Samo odpiranje srca in popolna predaja - na milost in nemilost - lahko prinese olajšanje. In težko pričakovano odrešitev našim notranjim nesoglasjem in veleumnim prepričanjem o pomembnosti »nepomembnosti«.

 Že samo zamišljanje tega stanja nas lahko razoroži in pripelje do odločitve, da bomo ob pravi priložnosti to tudi storili. Zakaj pa ne? Ima kdo pomisleke? Potem je »ego« resnično na delu in dokler mu damo vso veljavo, se v ljubezenskih odnosih načeloma ostaja praznih rok. Dokler nimamo namena popustiti in dopustiti srcu, da na široko odpre svoja vrata, tako dolgo nam bo visel nad glavo meč, ki smo ga na to mesto postavili sami. Nihče nas ne sili trpeti razen nas samih. Osmisliti partnerski odnos je delo dveh src in dveh duš. Še dobro, da ju imamo - to naše skrivno »orožje«. Samo njuni zaslugi se bomo kasneje lahko poklonili, če bomo zmogli zavestno uporabiti njune moči.

»Ego« bo tako izgubil moč in veljavo, naše življenje pa se bo obrnilo na glavo. Namesto obsojanja in dlakocepskega razčlenjevanja preteklih dejanj ali občutkov se bo začel proces iskrenega in sočutnega zbliževanja. Ko se enkrat kolo obrne v drugo smer, gre vse lažje. Samo tehtnica se mora prevesiti in pokazati v smer ljubljenosti. Moč ljubezni bo prevesila občutke iz glave v srce.

Nimamo toliko časa, da bi ga tratili za tako velike neumnosti, kot so laži, pretvarjanja in poneumljanja samega sebe. Pozabiti na svojo osebnost in priklicati povezavo s svojo dušo - pravo in resnično vrednostjo obstoja - se sliši čudno samo tako dolgo, dokler ne poskusimo. Otroci, ki nekje do petega leta še nimajo oblikovane osebnosti, so pristna in čuteča bitja. Kdaj pa kdaj se zazrimo v te nedolžne otroške oči in poskusimo poiskati v njih otroka v sebi. Začudeni bomo, kako preprosto je postati otrok in se čuditi temu, čemur se čudijo otroci. Zakaj ne bi postali spet kdaj pa kdaj otroško razigrani in igrivi? Saj so to osvobajajoči trenutki sreče in čiste radosti. Svet spet pridobi mavrični pogled in privlačnost, kjer se čudeži nizajo smejoč eden za drugim.

Želim vam prijetno popotovanje v notranjost in zamišljanje vsega, kar bi postali, če bi si dovolili. Čarobnost čaka za prvim ovinkom. Pa ne se čuditi, zakaj ste pozabili. Pozabili ste, ker ste vmes obstali in zaspali, misleč, da je to spanje pravičnega. Le kdo je tukaj in zdaj tisti, ki zna presoditi »pravično«? Menim, da samo srce.

ODLOMEK IZ KNJIGE: 

Ime ji je Ljubezen (Simona Babič) - samozaložba 2018

Ljubezen je res neverjeten fenomen!

Deluje prav nasprotno od pričakovanega.

Spomnite se, kdaj se zaradi ljubezni počutili prav zares vznesenega?

Ali takrat, ko ste jo iskali, zanjo moledovali, se ji nastavljali ali jo privabljali na tisoč in en način – bolj ali manj izvirno?

Hm, odgovor je jasen. Ni mogoče, da bi se v tem duhu ljubezen sploh spomnila »postati« ljubezen.

Ali pa morda takrat, ko ste rekli: »Bo, kar bo!« in spustili vse vajeti ter se prepustili njenemu objemu na milost in nemilost?

No – tukaj smo že malce bližje vznesenosti in občutenju resničnosti v ljubezni.

Morda pa ste se ji kdaj približali na povsem drugačen način? Ste jo želeli iznenaditi, obleči v svoje srce, se ji z zaupanjem predati v popolnosti, z njo deliti celega samega sebe, brez kančka razmisleka, kaj bi lahko prejeli v POVRAČILO?

Verjetno bodo na tej stopnji le redki prikimali, kajti večina od ljubezni vedno v povračilo »nekaj« pričakuje. Pa naj bo to  vsaj naklonjenost, občutek pripadnosti ali vzajemnosti. Ali pa še kaj več, kot je na primer varnost, pomoč pri čemer koli ali celo skupna nadaljnja pot …

Se zavedamo, da ko od ljubezni »nekaj« pričakujemo, se od nje že v osnovi oddaljujemo?

Tega pa nihče noče – a vendar se večini prav to dogaja. Prevladajo želje, da bi naj naša «ljubezen« sprejela naša prepričanja, tradicijo, veroizpoved in še marsikatero miselno »navlako«, ki jo nevede (ali vede) počasi in vztrajno, kot strup, vsiljujemo nekomu, ki ga »ljubimo«.

Vsa pričakovanja pa ljubezen dobesedno zadušijo!

Brez zavedanja vstopamo v rutino in vzorce, ki smo jim priča že od otroštva. In običajno smo vsi že bili priče nečesa, kar nima ne okusa, ne vonja niti videza po ljubezni.

Tako z debelo kopreno čez oči sanjamo nejasne sanje o podobi ljubezni, o kateri se nam občasno preblisne, kaj bi lahko bila, a ji že naslednji trenutek ne zmoremo posvetiti pravega časa in vse pozornosti, ki bi je v resnici bila vredna.

Zakaj je to tako?

Ker nas razum prepričuje, da ljubezen obstaja samo v pravljicah in da v resnici pač ne obstaja. Da je življenje trdo in kruto in da je »tista« ljubezen nekaj povsem nedosegljivega. Da se tako ali tako vedno vse sfiži in izjalovi in da slej kot prej nosi le boleče občutke, trpljenje in nevzdržno hrepenenje …

Resnica pa je povsem obratna! Ljubezen je že po svoji celovitosti in svojem izvoru nekaj najbolj preprostega.

Da – res je, kar sem napisala! To so sicer zelo velike besede, vendar če jih ne bi izkusila v vseh njenih razsežnostih in možnih različicah na lastni koži, jih ne bi delila. Zatorej …

Kakopak  se mora do te svete resnice dokopati vsak sam. Smeri in poti je nešteto, a vrh je le eden.

Popolna ljubezen v blaženem stanju obstaja. Za povrhu pa ima v sebi še obilje resnične svobode. Človeku predstavi razsvetljenje in pomirjenost z celim svetom.

In če to ni dovolj velik razlog, da se človek odpravi na pot, potem res ne vem kje ga iskati?

Če si med temi, ki jim je že zdavnaj dovolj trpljenja v imenu ljubezni, dovolj nemira v sebi in občasno že nevzdržnih bolečin, ki jih »domnevna« ljubezen nosi na pladnju tako rekoč vsak dan – potem se boš na pot preobrazbe doživljanja ljubezni slej kot prej tudi odpravil.

Vprašanje je le ali je mera vseh prevar, laži in manipulacij prerasla vse meje, ki jih človekovo telo, srce in duša še zmore prenašati?

Blaženost, izpolnjenost in mirna plovba v ljubezni … Le kaj bi to lahko pomenilo v praksi?

No – ena izmed poti in načinov prenosa ljubezni v vsakodnevno življenje – ljubezen živeti v polnosti njenega pomena – je  opisana v treh knjigah o ljubezni.

Vrstni red njihovega nastanka se glasi:

1.    Knjiga: VZHOD SONCA – PONOVNO SIMONCA (2015)

2.    Knjiga: Ljubezen@izbiraj.Si? (2016)

3.    Knjiga: Ime ji je Ljubezen (2018)

Več o ponudbi »kako do knjig« sledi v nadaljevanju!

Simona Babič (Pisarka Simona)

Žajbelj ali kadulja - simbol večnosti

ZAMIŠLJENOST ...

Zamišljenci »velikih« idej niso razmišljali, da bi morali biti opaženi, kakorkoli pohvaljeni ali nagrajeni. S svojo predanostjo zamislim so pozabili na čas in prostor, po navadi tudi na ljudi okoli sebe. Potopili so se v svoj svet ustvarjalnih zamisli in s tem optimalno porabljali čas in energijo. Čudežno!

V stanju zamaknjenosti - ko nismo nikjer drugje kot točno zdaj in tukaj - smo najbolj ustvarjalni. Iz nas šviga vsemogočnost in resničnost zavzame povsem drugo dimenzijo. Osrečujoča in osvobajajoča izkušnja se bo s časom utrjevala v vse daljša obdobja, ko bomo resnično prisotni - prebujajoči ljudje.

Na tak način se je »rodila« Pisarka Simona«. Iz stanja zamaknjenosti so začele švigati ideje vse hitreje, kot jih je rokam uspelo zapisovati. Po preletu ustvarjenega sem se vedno pogosteje zmogla nagraditi - s smehom, veseljem, zanosom in poskočnostjo. Namesto izgubljanja energije sem jo v resnici pridobivala in imela vedno več. Potrebovala sem manj počitka, želja po ustvarjanju pa je rastla iz dneva v dan.

Vmes sem pomislila, ali bi lahko vrelec usahnil, če bom tako neustrašno hitela, pa sem se hitro udarila po prstih. Ustvarjalnost nima omejitve niti v roku trajanja niti pomena v tem, kje trenutno sem.

Lahko sem v avtomobilu, pred računalniškim zaslonom, na sestanku (neproduktivnem), med tekom, plesom oziroma kjerkoli, prebliski letijo sem in tja in se samo kopičijo. Vsaki zamisli sledi nova in ugotovila sem, da vir nikoli ne bo usahnil. Kvečjemu se bo odprtina še razširila in iz nje bo privrelo samo še več zamisli nikakor manj.

»Svetovne« navdihe prejmem največkrat takoj po meditaciji, kar mi pove, da je umirjanje uma resnično najmočnejša tehnika realizacije samega sebe ali svojih idej. Seveda pa ima vsak svoj način tovrstnega odkrivanja, zato je moj primer le en med številnimi.

Vas čaka za vogalom vaš svet in odkritje le-tega bo za vas »svetovno«. Ni ga človeka, ki ne bi imel v sebi potenciala po odkritju nečesa »novega« in sebi lastnega. Najboljše pri tem pa je, da ni omejitve v letih. Ne glede na to, v katerem starostnem obdobju smo, vedno lahko začnemo … poudarek je na vedno.

Posvetitev in posvetovanje s seboj nosi toliko darov in je vredno vsega časa in truda. Poskusite se prepričati, ali bi navedeno lahko koristilo tudi vam.

Moje zamisljivo področje je LJUBEZEN. V svetu ljubezni se »učim« in vsakič nadgradim s kakšno novo domislico. Včasih je vse skupaj podobno igri. Igri mojih občutkov, povezanih z naključnimi dogodki. Rada posegam po spoznanju intuitivno in iz vsakodnevnega dogajanja, ker mi nosi odkritja, ki jih iščem. A iščem dobesedno vse, kar je povezano z ljubeznijo. Z ljubeznijo v meni, v drugih, v okolici in v vsem, s čimer je pogojen naš obstoj.

Potujem in iščem izkušnje tudi v drugih svetovih - na primer astralnem - se povezujem z dušami, ki so mi v tem življenju blizu oziroma sem z njimi povezana že od bog ve kdaj! Zanima me človeško delovanje izven obsega običajnega in iščem resnice za osvoboditev iz vseh strani. Vse to je možno samo skozi pogled ali »očala« ljubezni. Moči ljubezni so neprecenljive in v tem duhu sledim osmišljanju svojega življenja - iskanju višjih resnic - v pomoč sebi in drugim.

Če se ozrem nazaj, vse do zgodnjega otroštva, me je vedno spremljalo iskanje ljubezni. Pretresala sem jo na tisoče načinov, bila pozorna na njena znamenja in dejanja, v katerih pa sem v glavnem prepoznavala, da se ne uresničuje.

Prav to dejstvo je vodilo v vživljanje filma v katerem me bo enkrat doletela ljubezen tako kot še nikogar. Kovala sem jo v »nebesa! Sanjarjenju sem dodala še pridih nedosegljivosti, iskala primere v »zunanjem« svetu - med »velikimi« junaki takratnega časa - in se utapljala v ljubezenskih zgodbah drugih ljudi (v knjigah ali v stvarnem življenju), kjer sem venomer iskala srečni »konec««. Vedno znova sem se spraševala »v kakšni neki obliki se bo prav meni uresničila ta večna in neskončna beseda, ki jo imenujemo LJUBEZEN«? Tako sem imela v sebi vgrajen koncept velikega hrepenenja z mogočno vizijo, da bom »nekoč – nekje« našla ljubezen, ki išče prav to, kar iščem sama. Podzavest je vedela, da je možna, da obstaja, da sem jo »nekoč« že izkusila … Le kako bi lahko drugače o njej tako živo sanjala?

• odlomek iz knjige: Ime ji je Ljubezen 
• (Simona Babič, samozaložba, nov. 2018)

LJUBIM TVOJO LJUBEZEN

Ljubim tvojo ljubezen.

O, da - ljubim jo! Ljubezen - imenujem te Ljubavi! 

Všeč mi je ime, ki sem ti ga nadela. Ime je znamenje - omen est omen. 

Kakšne občutke vse mi vzbujaš ... Poleg ugodja, blaženosti in širjenja srca, še občutek, da sem oboževana kot Boginja. Morda zato, ker sama vidim v tebi Boga.

Saj niti ne vem komu obelodaniti to ljubezen, za katero večina meni, da ne more obstajati. In ne sluti, da v resnici lahko obstaja, da ni trenutna in namišljena. 

Da si je nisva izmislila. Ker se prav nič, kar je že kadarkoli obstajalo, ne da na novo izmisliti.

Druga skrajnost so le-ti, ki jih bo popadla zavist, ljubosumje in skopost v sprejemanju takšnega odnosa. Ljudje načeloma niti ne sprejemajo teh, ki so dospeli do stanja blaženosti ... 

Čemu to mora biti tako? 

Česar sami ne doživimo ali še nismo izkusili, mislimo, da ni na voljo. In kako potem sploh razumeti ...?

Včasih me zapopade nekaj takega kot silna želja, da bi izpulila to človekovo nejevero in predočila, da vsak - prav vsak, brez izjeme - lahko to stanje doživi, ko samega sebe "dohiti" - spozna, razume, sprejme, ljubi ... 

Zakaj neumna želja predrugačiti to sveto in verjeli ali ne preprosto resnico? Morda prav zato, ker je večini neznanka ... 

Lahko pa poskusim nastaviti navigacijo, kako postati kapitan vsaki Ljubavi. 

Da ženskost v ženski lahko cveti, potrebuje moškega, ki jo občuduje.

Da moškost v moškem lahko živi, potrebuje žensko, pri kateri bo lahko kapitan.

Čeprav je oboževanje vzajemno in ni nobenega ločevanja - v smislu sprejemanja drugega v popolnosti takšnega, kot je. 

In da ladja lahko mirno in varno pluje, ženska izvaja navigacijo, a krmilo je v rokah kapitana.

Torej - nobena ladja ne bo srečno plula, če vsak izmed njiju, tako navigatorka kot kapitan, ne bosta vedela, na kakšno morje se podajata. 

Se ve - odgovoren kapitan bo zadnji zapustil ladjo ... In se ve, da je navigacija v ključnih trenutkih, slabem vremenu ali neurju, še kako pomembna. Prav takrat se bo izkazalo, koliko sta resnično skladna, v sozvočju in koliko je močan njun trojni vozel (zemlja, voda, zrak). Prav ta trojni vozel, pa bo njuni zvezi dodal mističnost ali simbol večnosti in neuničljivosti povezave.

Vsekakor je pred vsakim potovanjem in pustolovščino, ki ji sledi, treba dobro spoznati ladjo, s katero sta se namenila odpraviti na skupno pot. 

Ladja simbolizira našo osebnost - to pomeni, da je najprej treba spoznati sebe. Svoje potrebe, vzorce in se soočiti s svojimi željami. Dokler posameznik ne ve prav točno kaj hoče, kam gre in kdo je - bo povezava prekinjena, še preden se bo zastavilo vprašanje: "Ali si upam biti to, kar sem?" 

"Kdo bi bil/-a, če bi si to upal/-a biti? V tem neomejenem svetu, kjer se izza vsakega vogala prikazuje iluzija omejevanj?"

Zatorej je skupna vizija ta, ki zraste iz posameznikove vizije. Komur uspe, da jo pred tem sam najde, jo v partnerskem odnosu lahko uresniči. Brez vseh omejevanj - seveda. 

Kajti svobodna ljubezen je dana najpogumnejšim. Tem, ki vedo, da se jadro najveličastneje napne takrat, ko se platno v popolnosti preda sunku vetra. 

Takrat jadro prekrasno zaplapola z vso močjo - in to samo zato, ker ima kapitan ob sebi navigatorko, da ji ni para. 

(povzeto po načelih tantre)

SANJAJ SVOJ OBLAK

 SANJAJ SVOJ OBLAK

Si našel svoj oblak, ki mu ni nobeden enak?

Zasluti ga, začuti ga! Točno ta bo Tvoj oblak!

Prisrčen, srečen, kot je srečen vsak,

ki končno sreča svoj oblak!

Boš krmilo dvignil v zrak,

da ti bo sledil ta Tvoj oblak?

Ne vij ga prav v vsako smer,

razmisli o poti že vnaprej.

Raziskuj, kje sever je, vzhod, zahod,

ali izbral boš raje jug za pot?

Priznaj, želel si vedno biti tak,

ki zavzel bo enkrat svoj oblak!

Zajahaj svojega še ti in ti,

dovoli si biti to, kar si!

Da plul bi po nebu svojo pot,

svoboden kot sam »svoj Gospod«!

Prepusti se vetru, da da vzvod,

obrni zdaj se še na vzhod.

Tam Sonce čaka te, tudi dež,

občutil kmalu boš, kam zreš.

Mavrica se vzpela bo skozi Tvoj oblak in

dobil pogled boš tak, ki ni deležen ga prav vsak.

Kaj čutiš zdaj v Svobodi tej?

Poglej naprej in se nasmej!

Poljubi puhast svoj oblak in ugotovi vendar,

zakaj mu ni nobeden enak?

Ne boj se, da si sam ob tem,

obrni proti drugim se ljudem.

Boš naslikal še komu svoj oblak,

da naredil bo korak enak?

Razpošlji Sonce še drugam

in našel ga boš vedno tam,

kjer duša tvoja išče pot,

poskočil boš iz vrste teh zablod.

Saj Sonca je dovolj za vse,

kdor hoče ga, lahko uzre!

Sonce in Svoboda je življenja koda,

naj vodilo bo in ne usoda.

Samosvoj pesnik je lahko prav vsak,

ki najde samo svoj oblak!

Pisarka Simona

P. S. 

Prvič prebrana na prvi predstavitvi prve knjige: 

VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA (15. maj 2015 v gradu Slovenska Bistrica)

LJUBIM ...

DA – LJUBIM!

Potrebujem za to poseben razlog? Niti ne. Sem dovolj, kar sama sebi. Ne iščem poistovetenja s komer koli niti primerljivosti, vsaj ne za določeno ceno.

Iščem samo sledi ljubezni. Povsod, kjerkoli me nosi pot. Na neki način sem brezdomka. Doma v sebi in povsod, kjer trenutno pač sem.

Ko sem v gozdu in srečam srno, sem z njo. Takrat nisem nikjer drugje kot točno tam, kjer sem. Ob potoku, na planoti, med brezami … Sem ptič, ko slišim njegov spev in sem veter, ki mi mrši lase.

Ničesar in nikogar, ki mi pride nasproti, ne izločim. Vse vključim v tok dogajanja, v prisotnost, v zdaj in tukaj.

Zdaj in tukaj sem doma – v sebi in z vsem, kar je tisti hip ob meni.

Sem srečna? Vedno, ko si zaželim takšnega občutka, ga prikličem. Je že v meni in z globoko pozornostjo vztraja tudi dlje časa.

Sem vagabund in predana vsemu, kar me obdaja. Užitki so tako prefinjeni in naravnani v globine mene same, da je ekstaza oddaljena le korak. Vse me objema, ker objemam sama.

Misli plujejo po svoje in ne ukvarjam se z vsako posebej. So, ker vedno so – razen, ko meditiram – ampak zakaj bi jim namenjala posebno pozornost, saj so praviloma moteče. Odvedejo me iz sedanjosti, kar pa sem ugotovila, da je čista izguba časa in prostora, kjer trenutno sem.

In kje pravzaprav ta hip sem? Že res, da prav zdaj prsti hitijo po tipkovnici, ker sem začutila potrebo, da se izrazim po svoje – na svoj, vedno drugačen način.

Nepredvidljivost življenja pomeni nepredvidljivost v ustvarjanju. Tako je vedno prostor za čarobnost. Prepustim se trenutnemu navdihu in se čudim popolnosti, ki veje iz mene – prav ta hip.

Mene? Hm, kdo pa sem »jaz«? Odgovori, ki mi jih prinese um, so včasih res nevsakdanji in potrebni razmisleka. A kdo bi jim posvečal preveč pozornosti! Ustvarjalnost se rojeva iz navdiha – takrat ni ničesar, kar bi mi lahko pristriglo krila.

Zato sem spoznala, da je edino pravilo, ki mi služi vedno in povsod edino in sploh uporabno, da LJUBIM. In ljubim resnično, iz globine svojega srca. Ko se opomnim, ne pozabim, da lahko ljubim – zavestno – prav ves čas …

Pogled se mi ustavi na grmu rožmarina, ki cveti na moji terasi in mi dela skomine, da bi sedla v avto in se odpeljala do morja.

Tam sem zelo rada »doma«. Na morju namreč. Uživam že, če ga samo gledam. Pozorno in zavestno in se potopim v vsak val, vsak pršec, vsako kapljico. Postanem kapljica in se zlijem z morjem. Sem eno z njim ali on z mano.

Sem! Kapljica in ocean. Oboje hkrati. Občutki mi ne kradejo moči. Še več – povzdigujejo me. Širijo se izpod nog in rok, vse proti vrhu in vrhuncu. Ekstaza pluje iz središča, ki je v vsakem dihu, vsakem utripu, vsakem migljaju …

Pravzaprav središča ni več, ker je središče povsod. Okoli mene in v meni.

Ne, nisem od muh in tudi muhe niso moje. Zakaj bi ne mogla biti srečna že samo zato, ker sem – ker me zmore val ponesti povsod tja, kamor si zahoče moje srce, duša. Lahko sem fizično tukaj in ob enem povsod in z vsakim, s katerim se želim poiskati.

In se vedno znova čudim. Takojšnjemu odzivu na moje povabilo. Radostna kličem: »Ljubezen!« In Ljubezen se odzove. Preplavi vsako mojo celico in že sem v občutenju vseprisotnosti.

Seveda imam svoje posebne Ljubezni, ki jih obiščem, ko se mi zahoče. Saj obiska Ljubezni se praviloma nihče ne brani. Vsaj ne ta, ki jo sam živi.

Se čudiš?

Ni potrebe. Naučila sem se »jezika« ljubezni, ki nima omejenosti, niti roka trajanja. Zato je povsem dovolj, da ljubim …

Pred dnevi me je srečala znanka, ali pa sem jaz srečala njo. Rekla je: »Kaj delaš, da si vedno lepša?«

»Ljubim«, sem izlila odgovor v ogledalo.

In prav to počnem – kadarkoli se mi zahoče. Kajti takrat se počutim tako živo, tako polno življenja in radostne omame.

Sledim – samo sledim tem vzvišenim občutkom, ker me dvigujejo nad raven vseh običajnosti in vseh omejevanj.

Ljubim to ljubezen v sebi. Prinesla mi je vse, kar sem si kadarkoli želela. Z njo in iz nje bom ustvarjala vse svoje ljubo življenje – v tej zemeljski obleki. 

Nato pa … kdo bi vedel, kam me bo poneslo …

DUŠA POJE

DUŠA POJE

*

Duša poje skozi meditacijo.

Takrat, le takrat,

ko je um izpraznjen misli …,

je slišana.

Takrat »zazveni« iz

samega centra - svojega središča.

*

A to ni edino središče …

Z razumevanjem obstoja … se pojavita dve središči.

Notranje in zunanje.

Zunanje, kjer se zediniš z vesoljem in

notranje, kjer se spet zediniš z vesoljem.

*

Atman  - notranja Svetost;

Brahman – zunanja Svetost.

To je TA resnična »asana« - položaj/stanje,

ko se zgodi Prosvetljenje –

zadnje zedinjenje z Resnico.

*

To so stvarna vrata!

A, kako jih odpreti?

Tukaj ni govora o teoriji, o vsem izposojenem znanju;

vse to je zdravorazumski proces – izkustvo

neopisljivo …,

a ko se zgodi (vsaj za nekaj časa; za "okus"),

boš vedel – zavest bo vedela!

*

Pisarka Simona