Ljubim tvojo ljubezen.
O, da - ljubim jo! Ljubezen - imenujem te Ljubavi!
Všeč mi je ime, ki sem ti ga nadela. Ime je znamenje - omen est omen.
Kakšne občutke vse mi vzbujaš ... Poleg ugodja, blaženosti in širjenja srca, še občutek, da sem oboževana kot Boginja. Morda zato, ker sama vidim v tebi Boga.
Saj niti ne vem komu obelodaniti to ljubezen, za katero večina meni, da ne more obstajati. In ne sluti, da v resnici lahko obstaja, da ni trenutna in namišljena.
Da si je nisva izmislila. Ker se prav nič, kar je že kadarkoli obstajalo, ne da na novo izmisliti.
Druga skrajnost so le-ti, ki jih bo popadla zavist, ljubosumje in skopost v sprejemanju takšnega odnosa. Ljudje načeloma niti ne sprejemajo teh, ki so dospeli do stanja blaženosti ...
Čemu to mora biti tako?
Česar sami ne doživimo ali še nismo izkusili, mislimo, da ni na voljo. In kako potem sploh razumeti ...?
Včasih me zapopade nekaj takega kot silna želja, da bi izpulila to človekovo nejevero in predočila, da vsak - prav vsak, brez izjeme - lahko to stanje doživi, ko samega sebe "dohiti" - spozna, razume, sprejme, ljubi ...
Zakaj neumna želja predrugačiti to sveto in verjeli ali ne preprosto resnico? Morda prav zato, ker je večini neznanka ...
Lahko pa poskusim nastaviti navigacijo, kako postati kapitan vsaki Ljubavi.
Da ženskost v ženski lahko cveti, potrebuje moškega, ki jo občuduje.
Da moškost v moškem lahko živi, potrebuje žensko, pri kateri bo lahko kapitan.
Čeprav je oboževanje vzajemno in ni nobenega ločevanja - v smislu sprejemanja drugega v popolnosti takšnega, kot je.
In da ladja lahko mirno in varno pluje, ženska izvaja navigacijo, a krmilo je v rokah kapitana.
Torej - nobena ladja ne bo srečno plula, če vsak izmed njiju, tako navigatorka kot kapitan, ne bosta vedela, na kakšno morje se podajata.
Se ve - odgovoren kapitan bo zadnji zapustil ladjo ... In se ve, da je navigacija v ključnih trenutkih, slabem vremenu ali neurju, še kako pomembna. Prav takrat se bo izkazalo, koliko sta resnično skladna, v sozvočju in koliko je močan njun trojni vozel (zemlja, voda, zrak). Prav ta trojni vozel, pa bo njuni zvezi dodal mističnost ali simbol večnosti in neuničljivosti povezave.
Vsekakor je pred vsakim potovanjem in pustolovščino, ki ji sledi, treba dobro spoznati ladjo, s katero sta se namenila odpraviti na skupno pot.
Ladja simbolizira našo osebnost - to pomeni, da je najprej treba spoznati sebe. Svoje potrebe, vzorce in se soočiti s svojimi željami. Dokler posameznik ne ve prav točno kaj hoče, kam gre in kdo je - bo povezava prekinjena, še preden se bo zastavilo vprašanje: "Ali si upam biti to, kar sem?"
"Kdo bi bil/-a, če bi si to upal/-a biti? V tem neomejenem svetu, kjer se izza vsakega vogala prikazuje iluzija omejevanj?"
Zatorej je skupna vizija ta, ki zraste iz posameznikove vizije. Komur uspe, da jo pred tem sam najde, jo v partnerskem odnosu lahko uresniči. Brez vseh omejevanj - seveda.
Kajti svobodna ljubezen je dana najpogumnejšim. Tem, ki vedo, da se jadro najveličastneje napne takrat, ko se platno v popolnosti preda sunku vetra.
Takrat jadro prekrasno zaplapola z vso močjo - in to samo zato, ker ima kapitan ob sebi navigatorko, da ji ni para.
(povzeto po načelih tantre)
Ni komentarjev:
Objavite komentar