PETO VODILO: Ljubezen rodi ljubezen!

 

Da! Ljubezen se lahko rodi samo iz ljubezni. Vse ostalo je le približevanje ali celo oddaljevanje od njenega pravega izvora.

Če si v imenu ljubezni nekaj res želimo, bomo to po tej ali drugačni poti tudi dobili. Usoda ni nekaj zapečatenega in vsak lahko posega po ključu sprememb. Vsaka sprememba nas nekaj nauči in več kot se ob tem naučimo, več »lekcij« tudi v polnosti osvojimo. V imenu ljubezni lahko prejmemo samo to, kar smo že osvojili.

Če smo se ljubezni učili na osnovi manipulacije, pogojevanja, izsiljevanja, dobrikanja, lastninjenja, prepričevanja, dokazovanja, obsojanja ipd. – ne glede na ozaveščenost ali neozaveščenost - potem bomo v njenem imenu dobili samo to, kar smo se o njej že naučili. Če pa smo usvojili že kaj več in spoznali še njene prave vrline, kot so iskrenost, odprtost, zaupanje, spoštljivost, upoštevanost, slišanost, sočutnost ipd., potem nam sledi to, kar že zmoremo dati od sebe.

Prav v to smer sledimo ključu, ki našo usodo prevesi v odkrivanje »novih » ljubezni. Nismo mi tisti, ki bomo krojili usodo ljubezni, kajti ljubezni je usojena samo ljubezen. Ko spoznamo, kaj ljubezen je – usode ni več. Usoda se razblini kot milni mehurček, ker nam postane kristalno in čisto jasno, v katerih ozirih ljubezen sploh obstaja in posledično z nami ostaja.

Ne morem dovolj poudariti – ljubezen ima lahko prav vsak. Novo staro katerokoli, a šele, ko spozna, kaj ONA je. Če mislimo, da jo poznamo - vav - kako zelo se motimo. Pot do njene prave narave vodi skozi številna spoznanja in izkušnje. Do nje se ne bomo dokopali, če ji ne bomo dovolili, da se »rodi« izvorna, kot JE in ne takšna, kot mi pričakujemo, da je.

Da! Samo ljubezen lahko rodi ljubezen. Nobena izumetničena oblika ne bo prinesla rojstva »nove« ljubezni. V tem primeru bodo to samo stare, zlajnane ljubezni, katerih napeve že poznamo. Ko nas prav nič ne ustavi v razmišljanju, da mi že vemo »kakšna JE« sledi: »Ne, ne vemo in pika.« Če bi vedeli, kakšna JE, bi jo imeli. In kdor je nima, ne more vedeti, kakšna ONA je. In tega dejstva se je treba zavedati.

Tisti, ki jo ima, ve. In vendar ne more ubesediti kakšna je, ker je v njem - ker jo živi - in če dobro pogledamo, bomo tudi videli, da jo res ima. Samo moramo znati pogledati z očmi, kot bi jih imela ljubezen.

Zatorej! Vsak, ki je kakorkoli prepričan, da ve o njej veliko, ali celo vse, naj jo v polnosti odrazi in živi. Kar živimo, to imamo.

Ustvarjanje iluzije iz ljubezni - to je nekaj, kar pa res zna vsak.

Ustvarjanje ljubezni iz ljubezni - to je nekaj, kar bi vsak lahko znal, če bi spoznal njeno pravo naravo. Kljub dejstvu, da je ljubezen nekaj najbolj naravnega in bi jo naj imel vsak, pa nam življenje kaže, da jo imajo redki.

Sem vas izzvala k razmisleku? Morda, morda pa tudi ne. Moči besed so omejene v primerjavi z močmi, ki jih ljubezen nosi v sebi. Če jo bomo želeli spoznati, se bo rodila iz nas. Ko bomo mi ta ljubezen, bomo vedeli, da jo imamo. Z njeno močjo bomo svetili tudi na druge, kar pa še ne pomeni, da ne bomo koga zaslepili in bo pred ljubeznijo pobegnil s tisoč in enim izgovorom. Hja, bere se neverjetno - ampak ljudi je strah moči ljubezni!

Tisti, ki ljubezen ima, lahko tudi »rodi« novo ljubezen in edina hrana za njeno rast so popolna predanost (na milost in nemilost), zavedanje, zaupanje, sočutje, hvaležnost, iskrenost, izraznost do vsega ustvarjenega - videnega in nevidnega, ipd.

Vsi drugi bodo pestovali zgolj izrojeno, že zdavnaj izpeto in izžeto utvaro o ljubezni.  

*

»Ljubezen se rodi, živi in umre v očeh!« (William Shakespeare)

 

Ko zadnjič zatisnemo oči in izdihnemo, se »ljubezen« iz fizičnega telesa seli v astralno telo in od tam potuje naprej z zavestjo duše do zedinjenja z univerzalno zavestjo vsega obstoječega. Če je tako, potem ljubezen nikoli ne »umre« in je Shakespeare ustvaril dokončnost ljubezni Romea in Julije samo na zemeljski ravni. Njuna ljubezen »živi« še naprej, saj ljubezen ni smrtna. Telo dušo izpusti, jo izdihne. Izpustiti dušo, pomeni odvezati dušo od telesa. V duši ostajajo odtisnjena naša življenja. Ti vtiski so tako »resnični«, da duša tudi izven telesa ustvarja podobe, kot jih je zavzela v nekem življenju. Fizično telo je umrljivo. Duša preživi vsako iluzijo smrti, saj drugače ne bi bila duša - neumrljivo bistvo/sebstvo človeka.

Prvi del Shakespearovega stavka je vsekakor verodostojen, saj se ljubezen resnično rodi in živi v očeh. Vsak človek nosi v svojem pogledu samega sebe - je kot ogledalo na pogled drugim. Vsak se sestavi ob pogledu na drugega, če v njem prepozna samega sebe.

Imela sem priložnosti »videti« se v očeh dveh. Rojstva nove ljubezni res nisem pričakovala iz oči, a zgodilo se je …

Dovolj je bilo nekaj trenutkov, da me je ljubezen osvetlila od nog do glave. Opojnost ljubezni se rodi iz oči.

Veliko sem razmišljala, kako je to mogoče? V kakšnih globinah oči je ta velika skrivnost dejansko skrita? Torej oči niso samo en organ, eno izmed petih čutil! Vanje je stvarno vtkana neka mogočnejša in nepozornemu na videz prikrita resnica. So oči ključ, ki odpira vrata spreminjanju usode?

Ali ste vedeli, da na svetu ni dveh ljudi, ki bi imela identičen odtenek barve oči? Je to zato, ker so oči ogledalo duše? Ali zato pravimo, da lahko nekoga vidimo v dno duše?

Dušam že od nekdaj nadevamo imena za ljudi, ki jih poimenujemo kot »dobra duša«, »zlata duša«, »črna duša«, »živa duša«, »neizpeta duša« … Radi se poistovetimo in rečemo »mirne duše«, »imeti kaj na duši«, »privezati si dušo«, »podpreti si dušo«, »pihniti na dušo«, »zapisati se z dušo«, »predati se z dušo« ipd.

Poseben del kitajske medicine proučuje skozi oči naše zdravje - tudi posameznih organov. Iz šarenice »preberejo« težave fizičnega telesa in celo napovedo morebitne težave v prihodnje, in to samo s tem, da se v oči zazrejo.

Kakorkoli že - moči, ki sijejo iz naših oči, so nepopisne. Bolj kot so čiste, jasne, svetle in žareče, večje so možnosti, da nas s svojo svetlobo ožarijo in posrkajo vase.

Pogled skozi oči ljubezni še nikoli ni ostal neopažen. Duša nas »sili«, da ostane stik duš neprekinjen iz življenja v življenje. Vse dokler ne dozori čas in se ustvarijo pogoji božanskega načrta. Vibracija dveh duš se s stikom iz oči prenese iz nižjih v višje dimenzije, kjer se rojevajo »nove« ljubezen. V sled navedenega se med dušami porajajo ljubezni z lastno integriteto. Njihova skladnost in popolnost je tako celovita, da poraja ljubezen, ki ji pravimo »večna«.

 

ČETRTO VODILO: Ljubezen je vredna vsega!

 

Vrednotenje v življenju pojmujem kot nekaj, čemur damo prednost pred nečim drugim.

Nekoč sem prejela v dar pol hlebca kruha, ki ga je neki osebi spekla njegova babica. Kruha sem se razveselila, saj mi je dodana vrednota darilo, ki je ustvarjeno z lastnimi rokami; poleg dejstva, da je doma pripravljena hrana praviloma bolj zdrava in polnejšega okusa, zaradi dodanega ščepca naše ljubezni. Kruh izpod izkušenih babičinih rok pa je lahko zmesen še s posebno vrsto ljubezni.

Komentar, ki je sledil darilu, se je glasil: »Ne jem kruha, ki je star več kot en dan.« Iz vrečke je ta oseba potegnila svež kruh iz bližnje trgovine.

To je to - vsak ima svoje vrednote za stvari, dogodke, ljudi, čustva ipd. Enako je v ljubezni. Tudi ljubezen vsak vrednoti drugače in ji posledično pripiše lastno vrednost. Lahko bi rekli, da vse, kar ljubimo, smo ustvarili sami.

Zato ima ljubezen veliko različnih oblik, v katere se »oblači ali slači«. Če smo skrojili »obleko« po svoji meri, se nam obeta vse, kar od nje pričakujemo. Ne da bi trpeli zaradi pretesnih šivov, neudobnih razporkov, preglobokih izrezov ali nenaravnih materialov, zaradi česar samo čakamo, kdaj jo bomo slekli. Prileganje tkanine bo nakazovalo naše čare in čutnost, ki jo izžarevamo. Naše bistvo ali vrednost brez primere. Ko vemo, koliko smo vredni, bo »obleka« na nas ulita in poudarila prav to, kar želimo pokazati. V tem primeru je tudi sleči ne bomo več želeli, saj pomerjanje nižjih vrednosti za nas ne bo več dovolj vredno.

Tako bomo tudi v ljubezni iskali vrednote, lastne samo sebi. Sledi vprašanje, koliko smo v resnici vredni?

Če smo vredni vse ljubezni, potem je posledično tudi ljubezen vredna vsega. Vsega truda, časa, samo raziskovanja in iskanja njenih različic do skrajnih meja, oblik in razsežnosti. Smo ljudje rojeni za ljubezen in kot takšni vredni vse ljubezni?

Čisto vsak človek ima lasten pridih ljubezni in zato je tudi obarvanost izražanja ljubezni vsaj za nianso drugačna vsem drugim.

V resnici ni dveh, ki bi ljubezen enako izžarevala, izražala, čutila ali dojemala. Vsakemu je kakšen izraz njene oblike bližji in vrednejši ter so mu drugi podrejeni.

Nekdo bo dal velik poudarek izkazovanju čustev, drugi izkazovanju pripadnosti, tretji bo ljubezen dojemal kot obdarovanje (s časom, energijo, materialnimi vsebinami ipd.), četrtemu bodo na prvem mestu skupne dejavnosti ali interesi, petemu bo v večji užitek raziskovanje spolnosti ipd. Na koncu koncev pa bo vendarle ljubezen vrednotena vsaj z delom vsega naštetega.

Vrednotenje ljubezni je povezano s srcem. V njenem središču ali žarišču se steka senzoričen spletek vseh naših moči.

Lahko bi rekli, da se vrednotenje ljubezni steka iz srca, ki si med našimi zamislimi ustvarja temelje za svoj obstoj in rast. Srce meri ljubezen, ki jo dajemo ali prejemamo in zato ni daleč od resnice, da nas »boli« srce, če v njem ni ljubezni.

Vrednost ljubezni pa v resnici damo najprej sami sebi. Drugemu ne moremo dati nič več in nič manj, kot lahko poklonimo sebi. Vprašati se moramo le, koliko smo vredni sebi?

Tudi tukaj me lahko marsikdo okara in reče: »Jasno, da smo vredni vsega najboljšega!« »Jasno« se lahko samo strinjam. Resnica pa kaže, da ni tako. Obnašamo se v glavnem tako, kot da v ljubezni nismo vredni vsega najboljšega.

Pomagajte mi z odgovori, koliko ljubite in spoštujete sebe; ste ponosni na svoja dejanja in misli; kakšne občutke gojite do sebe; kaj naredite za to, da bi se osrečili in veselili življenja; na kakšen način si služite »kruh« oziroma ali obožujete svoje delo; kako potekajo vaši vsakdanji odnosi ter s kakšnimi ljudmi se radi družite; ali iščete nove izkušnje, znanja, veščine ipd.? V čem ste posebni in posledično ustvarjalni?

Vsi ti odgovori bodo povedali, koliko in na kakšen način vrednotite ljubezen do sebe in posledično do drugih.

Postavljanje lastne vrednosti ni nekaj »od danes do jutri« kot zamenjava avtomobila ali čevljev. Vzpostavitev trajnega in stabilnega vrednotenja ljubezni do sebe bo dobra osnova za trajna in »vzdržljiva« razmerja, ki jih vzpostavljamo z drugimi.

Nekomu, ki je izražanje ljubezni velika potreba pomeni, da jo je v veliki meri v sebi že ozavestil - prebudil - in »nagovoril« njeno veličino in modrost dajanja.

Morda bi lahko zapisala, da je ljubezen vredna vsega dajanja, kajti v tem primeru je vredna tudi vsega prejemanja.

Sčasoma se vrednotenje ljubezni spreminja. Temu, kar smo še včeraj namenjali pozornost v ljubezni, bo danes dobilo drugoten pomen. Če smo še včeraj razmišljali, kaj lahko v ljubezni dobimo, ni izključeno, da jutri ne bomo razmišljali predvsem, kaj lahko damo.

Vrednost v ljubezni pomeni celoto - pomeni to, da sem sprejeta takšna, kot sem in da se lahko izražam na sebi lasten način. To je to. Pomeni, da ko nekoga ljubim, ga ljubim takšnega, kot je, in ko nekoga občudujem, ga občudujem celostno. S to osebo delim vse - svojo ljubezen in občudovanje. Ob tem pa me ne skrbi, ali sem narobe razumljena in ali se mi čustva vračajo. Osvobojena sem občutkov, da sem odvisna od misli ali čustev kogarkoli in osvobojena sem strahu, ali sem lahko to, kar sem. Vrednost ljubezni, ki je osvobojena vsega, mi predstavlja najvišjo vrednoto.

Ljubezen je v prvi vrsti vredna osvobojenosti do sebe. Ko pogledam na police, vidim na kupe popisanih dnevnikov, v katere zapisi so se vrstili tudi ob najbolj nemogočih urah. Takrat se spomnim, koliko energije sem v zadnjih treh letih posvetila raziskovanju ljubezni.

V ta namen sem marsikaj »žrtvovala«, kot na primer dobršen del družabnega življenja. Vsekakor pa vsa sredstva, ki sem jih namenila izdaji svojih treh knjig. Odpovedala sem se nakupu »novih« predmetov, oblačil, posodabljanju doma, običajnim in vljudnostnim obiskom oziroma popolnoma racionalizirala način delovanja. Čas mi je postal poleg »ljubezni« druga najvišja vrednota. Komaj sem čakala prosti del dneva, ki sem ga zapolnila z drugo »službo«. Le-ta je vključevala povečano fizično dejavnost, meditacijo in s tem »razstrupljanje« duha ter seveda ustvarjanje v obliki pisanja, branja in raziskovanja skozi literaturo, delavnice, seminarje ipd.

Sčasoma so prijatelji, ki niso sledili mojim spremembam, odšli ali pa sem odšla sama. Vstopali so drugi in med njimi le redki obstali. Ugotovila sem, da sem se pred tem z nekaterimi družila za »vsako ceno« in iz strahu, da bom zapuščena. Ko sem ozavestila to zmoto, me v to smer ni premaknil več nihče. Družba ni več izbirala mene, temveč sem jo izbirala sama in ob tem bila sila izbirčna. Ali z drugimi besedami - zato, da sem bila srečna in zadovoljna, nisem potrebovala nikogar. Rešila sem se zelo velike zanke - odvisnost od odnosov - in začela v svoji svobodi neizmerno uživati. Večkrat sem odpotovala (zelo rada na morje) in se začela družiti z neznanci oziroma »naključnimi« ljudmi ter spletala povsem nova prijateljstva.

Spremembe, ki sem jih vnesla v življenje, so me oživile in napolnile z novo energijo. Vedno manj sem se ozirala v preteklost, vedno bolj »živela« trenutek v sedanjosti in z veseljem zrla v prihodnost. V prihodnosti sem zagledala vabljiva področja znanj in veščin, ki sem jih še želela osvojiti in neskončno paleto možnosti za ustvarjanje v pisani obliki.

Odkrila sem tisti del sebe, ki si ga do sedaj nisem pripisovala. Ko pomislim, kaj vse sem v tem času »osvojila«, postanem resnično hvaležna, da sem si prisluhnila, se slišala in v skladu s slišanim delovala.

Če bi mi kdo pred časom rekel, da bom lepega dne »Pisarka«, prevajalka ali celo samostojna moderatorka ob predstavitvi svojih knjig bi pomislila: »Ti norec, ti! To se meni nikoli ne bo zgodilo!« Nikoli ne reci nikoli!

Pa se je čez noč obrnilo. Po 13. juniju 2014 sem začela dnevno voditi zapise o narekih svoje duše. Prvega pol leta je intenzivnost naraščala do te mere, da sem v novembru 2014 zapisala celotno zasnovo prve knjige in nadaljevala s samoizobraževanjem, kako jo izdati. Kasneje sem samostojno delovala v preizkušanju lansiranja na trg in prišla tudi na knjižne police v knjižnice.

Kot sem rekla, v mojem svetu je bilo do nedavnega kaj takega nepredstavljivo. To zapisujem za vse tiste, ki mislijo, da je karkoli nemogoče. Ko si enkrat zamislite, da je mogoče, se bo to tudi zgodilo.

Ko včasih naključno odprem kakšen starejši zapis in preberem podrobnosti, ki sem jih že pozabila, se spet opomnim (pohvalim in zahvalim), saj sem iz mesta premaknila mogočno skalo (sebe), jo skotalila po hribu navzdol, da jo odnese tja, kot ji je namenjeno.

Odločena, da odkrijem, kaj vse ljubezen ni, da pridem do bistva - kaj ljubezen je - sem zavzeto sledila sporočilom v duši in jih vestno zapisovala. Oropana možnosti, da v poletju 2014 na glas spregovorim o vseh nevsakdanjostih, ki so se začele dogajati tako rekoč čez noč in so me v več pogledih plašile, je bilo takrat prav pisanje rešilna bilka.

Danes vem, da je ljubezen vredna čisto vsega, saj jo živim izvorno in izvirno.

 

TRETJE VODILO: Ljubezen je vztrajna!

Če je na »delu« prava ljubezen - in ne tista iz »trte izvita« (koristoljubna in namenjena zadovoljevanju lastnih potreb) - potem bo ljubezen vztrajala. Ne bo nas izpustila iz rok, temveč bo vedno znova ponudila roko. Ponudila bo možnosti, da jo prepoznavamo v njeni neskaljeni obliki in začnemo ločevati resnice od neresnic. Vsekakor si bo zanjo treba vzeti čas kajti, če se ne bo pustila odgnati pomeni, da čaka, da prepoznamo njeno sporočilno vrednost.

Postala bo velika učiteljica, ki se ji je pametno prepustiti. Le tako bo dobila možnost, da se izreče, zakaj vztraja. V primeru, da se je v nas globoko usidrala, bo tudi pokazala možne načine in oblike prepoznavanja njene lekcije.

Vem, sliši se grozno! Učiteljica, ki nam bo zadala lekcijo z možnostjo bolečega udarca. Ampak tako je! Bolela bo točno tako močno in tako dolgo, dokler ne prepoznamo njene izvorne oblike. Z drugimi besedami: lahko, da bomo izjemno trpeli, a le tako dolgo, dokler ne ozavestimo, da trpimo, ker smo sami tako izbrali. Trpeli bomo tako močno, kot bomo prav tako sami izbrali. In to vse dokler se trpljenja dobesedno ne bomo »naveličali. Ne verjamete? Potem ste trpljenje sprejeli za svojo neizbežno resnico. Lahko ga pestujete, ste žrtveno jagnje, dokler ne sledi spoznanje drugačne resnice - in ta je: ljudje smo odgovorni za svoje občutke. Bolj smo ozaveščeni, večja je naša odgovornost.

»Imamo radi z radostjo ali z ostjo?«

Vem, tokrat bi najraje odložili knjigo in končali pri tem tretjem vodilu, kot največjem nesmislu, ki ste ga kadarkoli prebrali.

A pozor! To so spet samo občutki, ki zavajajo v iluzijo. Kot je tudi trpljenje, ki ga poustvarjamo, naša iluzija. Če ljubezen vztraja, lahko obratno vztraja tudi trpljenje in z njim povezana bolečina. In spet smo pred vprašanjem, kdo bo koga? Bo ljubezen s svojo vztrajnostjo premagala trpljenje ali jo bo trpljenje za večno pokopalo?

Poznam primere, ko so ljudje zaradi slabih »izkušenj« nad ljubeznijo obupali, prednjo pokleknili, se predali ali se zaklenili ter prisegli, da je ne spustijo več blizu. Je to rešitev? Nikoli! S tem dejanjem si odvzamemo možnost, da bi živeli. Temu sledi temno obdobje životarjenja in obup nas lahko pahne čez rob. Kdor izbere, da nikdar več ne bo ljubil, ne bo od nikogar ljubljen.

Vse to nam lahko počne osebnost, ki je zbanalizirala ves pomen obstoja ljubezni in poustvarila umetno tvorbo, imenovano trpljenje.

Verjetno nas je že velika večina v določenem obdobju življenja občutila podobna stanja frustracij in lastnih nemoči, ki smo jih strpali pod krinko raznoterih obrazov in jih ob tem kazali svetu. Ogorčenje ali jeza, žalost ali skrušenost in trpeči izraz na obrazu – vse to pravzaprav brez besed pove, v kakšnem stanju smo.

Če se zalotimo - vsaj za nekaj trenutkov - v kakšnem nesmiselnem procesu sodelujemo, in to povsem prostovoljno, potem je to znak, da se ljubezen iz ozadja še vedno vztrajno oglaša.

Prav vztrajnost bo njena največja moč, ki bo sčasoma - seveda ob naši privolitvi - pokazala na naše zmote. Za premagovanje teh ovir je dobro prisluhniti ljudem, ki so te kalvarije že doživljali in prehodili obdobje trpljenja, ki pa je spet samo razvojna stopnja v rasti naše osebnosti. Nikakor lahka in zanemarljiva. A ko prepoznamo, kakšno olajšanje nosi, ko se z njo soočimo, se bomo počasi začeli od trpljenja tudi poslavljati.

(Posebej želim poudariti naslednje: ne iščite pomoči pri ljudeh v podobnih težavah, ker je očitno, da vam ne morejo pomagati. Tovrstna »pomoč« je obojestranska nemoč, ki največkrat podžiga k še večjim zapletom. V resnično pomoč so le ti, ki lahko pokažejo način, kako so sami našli izhod iz težav in so z vsemi vpletenimi v vsesplošno zadovoljstvo že uredili odnose. Takšni ljudje praviloma izžarevajo srečo, notranje ravnovesje in mir.)

Občutki, da brez nekoga ne moremo živeti ali da lahko nekdo s svojim odhodom ogrozi naš obstoj, bodo začeli bledeti. V tem obdobju je treba biti s seboj kar se da potrpežljiv, ljubeč in čim bolj sočuten. Vse obtoževanje sebe, kaj vse bi v preteklosti lahko storili bolje ali drugače, je popoln nesmisel. Zagotovo smo tako ali tako storili vse, kot smo najbolje vedeli in znali. Očitanje nad lastnim početjem se ne obrestuje, ne nosi odrešitve. Pravo in edino odrešitev prinese le, če najprej oprostimo sebi.

Spoznala sem, da je veliko težje odpustiti sebi, kot odpustiti drugim. Vendar pa šele, ko odpustimo sebi, lahko drugega v resnici spustimo in s tem poklonimo svobodo obema. Vztrajanje v duhu ljubezni je poleg časa edino zdravilo, ki bo ohladilo »kri« (krivdo, obsojanje, nemoč, trpljenje, bolečino ipd.).

Če menite, da ljubezen ni vztrajna brez meja, vam bo naslednji primer zagotovo segel v srce.

Prava ljubezen resnično nikoli ne zbledi in ostaja v nas, ne glede na vse zunanje znake ali vplive.

Včasih se nam niti ne sanja, zakaj tako čutimo, kaj ima ljubezen namen sporočiti, a ko je z nami in vztraja, se ji moramo prepustiti.

Ljubezen, ki je ob srečanju s Simonom zasijala iz moje duše, je bila tako drugačna od vseh dosedanjih izkušenj, da je resnično štrlela iz povprečja.

»Dokazov« nimam, vsaj ne videno oprijemljivih - takšnih, ki jih običajni smrtniki želijo - a občutki so nekaj povsem drugega. Zaznavala sem, da me sprejema takšno, kot sem oziroma na način, kot še nihče. (Vpeljeval je doživljanje ljubezni kot še nihče. Odpiral čutenje s srcem kot še nihče.) Kaj vse je v resnici »počel«, samo slutim in morda nikoli ne bom izvedela vse resnice. Vem pa, da me je sprejemal brezpogojno in hrabril, kot je vedel in znal. Tako v osebnostnem stiku kot tudi na nivoju duše.

V »učenje« doživljanja ljubezni iz srca sta se vključili duši. Povezavo med dušama, ki sta vzpostavili komunikacijski most, je po preteku nekega časa doumel tudi moj um. Prvič v življenju sem začela ozaveščati, kaj bi brezpogojna ljubezen odnosa lahko pomenila.

V interakciji med dušama se je sprožilo spoznavanje »nespoznavnega«, potovanje med »svetovi« in ob enem raziskovanje doživljanja novih dimenzij ljubezni. V različnih stanjih zavesti sem med drugim dojela medsebojno povezavo, ki je v »preteklosti« na nivoju duš že potekala.

Zaradi nenavadnosti in neobičajnega dogajanja sem veliko časa preživela v pozornosti in sledila notranjemu »ušesu« oziroma dogajanju v sebi. Odprli so se mi kanali za delovanje subtilnih energij in s tem povezane jasnočutnosti, jasnoslišanosti, jasnovednosti in jasnovidnosti. Zaznavanje je preraslo pet čutni način dojemanja stvarnosti in raziskovanje duhovnih poti se je širilo kot mavrica čez nebesni svod.

Postala sem človek z zaznavanjem nadčutne zavesti.

Zaradi vztrajne pozornosti sem se o ljubezni naučila veliko več, kot bi to sploh bilo mogoče v »običajnem« partnerskem razmerju in tako »z veliko hitrostjo« prešla mnoga stanja ozaveščanja o ljubezni.

Duša je sredstvo komunikacije. Najprej s tistim, ki jo je »ustvaril« in je posledično njen edini »lastnik« - stvarnik. Hkrati pa je sredstvo komunikacije še z drugimi dušami. Duše v resnici nikomur ne »podarjamo«, lahko pa vzpostavimo sporazumevanje z drugimi dušami in se »pogovarjamo« tako, da se sledimo povezavi z vdihom energije univerzalne zavesti (z izvorom vsega ustvarjenega).

Duše ljubijo našo osebnost in »želijo«, da kot osebnost čim prej napredujemo. V tej povezavi obstajajo skupine ali krogi duš, ki so se medsebojno prepletale že v več življenjih, zato se prepoznavajo in se »veselijo« ponovnega snidenja. Duše iste skupine dobesedno »silijo« našo osebnost k pozornosti, prepoznavanju in sočasnosti dogajanja. Usmerjajo osebnost v energijsko polje drugih, nam »poznanih« oziroma za naš obstoj/razvoj še posebej pomembnih duš.

 

-        se nadaljuje -

 

DRUGO VODILO: Ljubezen zmore vse!

Zmore dajati in prejemati. A kaj v naše misli vstopi najprej? Dajanje ali sprejemanje? Ob računici in tehtanju kaj vse ljubezen prinaša - koristi, varnost, udobje, užitek, družbeni status, zadostitev pričakovanj drugih ipd., smo ljubezen umorili, še preden bi kot pomladna rožica lahko pokukala izpod snega. Če so naše misli usmerjene v izpolnjevanje naših želja in potreb, potem sklepamo z ljubeznijo »posel« in kot vsak posel brez lastnega vložka, ki je osnovan na izkoriščanju drugih, je zelo tvegan posel. Nekaj časa lahko cvete in prinaša celo »dobiček« a slej, kot prej se bodo vpleteni naveličali dajati, če se bo izkupiček stekal le v en žep.

Če menite, da so zgornje povedi za lase privlečene, se pošteno motite. Veliko laži je že bilo izrečenih v imenu ljubezni, tudi takšnih, ki se jih ne zavedamo. Kdo bo koga zmogel pretentati? Mi ljubezen ali ljubezen nas?

Če ljubezen zmore vse, potem je jasno, da zmore spregledati tudi vse sprenevedanje, laži in vse potvarjanje, storjeno v njenem imenu.

Koliko ljudi v resnici stopa v razmerje brez vsakršnih pomislekov, kaj jim bo ljubezen z določenim človekom prinesla? Ko človek ve, zakaj nekoga ljubi, sploh ne ljubi. Ko se mu niti ne sanja, zakaj ljubi, potem ljubi. Ko ljubimo, ljubimo in pika.

Ali je lahko glavno vodilo dajanje - prispevanje, da ljubezen obstane na trdno zastavljenih temeljih? Zagotovo se je o tem treba najprej pogovoriti s samim seboj.

Če ljubezen zmore vse, potem se najprej vprašajmo, kaj zmoremo v ljubezni prispevati? Zmoremo vanjo vložiti iskrenost, zaupanje, spoštovanje, predanost in s tem vzpostaviti občutek velike sreče samo zato, ker bomo zmogli z njo osrečiti še koga? Te velike besede zahtevajo »velikega« človeka, če želijo povedano udejanjiti.

Nam lahko sreča drugega predstavlja lastno srečo? Če ljubezen zmore vse, potem zmore tudi to, da smo srečni že samo zato, ker je srečen človek, s katerim delimo svojo ljubezen. »Smo pripravljeni na takšno izkušnjo?« se je primerno vprašati pred vsakim skokom v novo razmerje. Če nas dosedanja razmerja niso osrečila, potem bo to vprašanje samemu sebi temelj za izgradnjo boljšega in trajnejšega partnerskega odnosa, kot je bila to praksa do sedaj.

Da ljubezen zmore vse, sem se naučila, ko sem postala mama samohranilka. Bila sem primorana, da se naučim živeti sama in s tem prevzeti odgovornosti v novo nastali situaciji. Čez noč je bilo treba preoblikovati odnose in vnesti v življenje mir.

Seveda miru še dolgo nisem občutila, zato sem pomoč iskala med prijatelji in tudi strokovnjaki teh področij. Bolj kot vse ostalo, so to resnično težko začetno obdobje pomagala prebroditi prijateljstva. Sledil je čas, ki je zahteval popolno preobrazbo moje osebnosti kot tudi čas, ko sem morala v celoti preoblikovati način življenja.

Srčne bolečine so s časom pojenjale in z bivšim možem sva vzpostavljala prijateljski odnos. Oba sva se po svojih najboljših močeh trudila, da otroci ne bi občutili pomanjkanja ljubezni.

To nikakor ne pomeni, da niso nastopila krizna obdobja. Zbeganost in odtujenost ter občutki vseh vrst krivde in obsojanja so nosili svoje posledice še kar nekaj časa. A prav dejstvo, da sva zmogla ostati prijatelja in zaupnika, kljub vsem zagatam razširjene družine je bilo zlata vredno.

Veliko dela na sebi je bilo treba opraviti in kasneje v življenju sprejeti marsikatero nevsakdanjo odločitev. Seveda se prekalimo skozi najtežje preizkušnje, zato zame danes ni več sence dvoma, da ljubezen zmore vse. Tudi prijateljski odnos do bivših partnerjev, njihovih novih partnerjev, otrok iz razširjenih družinskih skupnosti ter drugih vpletenih … - vse se da, če se hoče delovati z iskrenostjo ljubezni!

V takšno ali podobno »delo« vložite celega samega sebe in se odločite, da ste vredni!

 

PRVO VODILO: Ljubezen premaga vse!

 

Ali se lahko vživimo v kožo nekoga, ki bi v vsaki situaciji potegnil na plano ljubezen? Na primer, da smo »prespali« del dneva in je naš partner v svoji »budnosti« oživil ljubezensko čustvo še z nekom drugim. Zdaj - ob koncu dneva - pa želi podeliti svoje osrečujoče občutke? In mi? Se sesujemo? Menite, da ne obstajajo ljubezenski odnosi, ki vključujejo več ljudi hkrati oziroma odnosi, kjer vsi »vpleteni« drug drugega ljubeče sprejemajo in jim je temeljno načelo iskrenost?

Vsekakor nepredstavljivo, če mislimo, da nam partnerjeva ljubezen pripada in imamo nad njo roko. Ta primer je poseben, zelo oddaljen od povprečja in velik življenjski izziv tistim, ki zmoremo verjeti, da ljubezen premaga vse. Premaga tudi občutke posesivnosti, nadvlade in ljubosumja. Ob tem se lahko vsak vpraša, koliko je s svojim partnerjem v resnici iskreno povezan? Mu zaupa vse svoje »skrite« misli, dejanja in občutke? Če se temu ne sledi, potem je zgornji primer brezpredmeten. Ljubezen nima moči pred lažjo, hlinjenjem in licemerstvom - o ljubezni tako ni ne duha ne sluha. Zadostuje vprašanje samemu sebi: »Zmorem iskrenost do sebe?« Če nismo iskreni niti do sebe, potem ne moremo biti z nikomer! Predhodno se je dobro vprašati, ali sploh razumemo pomen besede odkritosrčnost.

Resnica pa je ta, da je ljubezen sama po sebi svobodna in ji ni treba nikogar premagati. Boj v naši notranjosti je velika iluzija osebnosti - naš jaz - ki misli, da se mora za ljubezen boriti. Če se za ljubezen ni treba boriti, koga pa potem sploh moramo premagati?

Koga le? Svojo nemoč! Ko zmoremo preseči vse utvare - iluzije časa in prostora - in premagamo svoje lastne zmote o ljubezni, smo ljubezen premagali.

Z drugimi se nam ne bo več treba boriti, kajti glavni sovražnik je premagan podlegel in ta sovražnik smo mi sami - samemu sebi.

Zato je prvo vodilo osnovno na poti prepoznavanja moči v ljubezni. Ko ozavestimo modrost iskrene ljubezni, smo tako že »zmagali« in bojev v naši notranjosti ni več.

Za razliko od naše osebnosti vse to naša duša »že ve«! Prisluhnimo ji, ko smo s svojimi mislimi sami sebi v napoto. Ne dovolimo, da bi nas naše misli zmotile, ker si ne zaslužijo, da bi omagali in se posledično v ljubezni počutili premagane.

Ležim in jo gledam, to veliko odraslo hčer in se čudim, kam je pobegnil najin skupni čas. Jutri bo zapustila dom. Slutim, da za vedno. Morda bi jo lahko speljala daleč proč od njene zamišljene poti, če bi s svojim vplivom vrtela vodo na drug mlin. A vedela sem, da bi ji s tem odvzela svobodo, ki ji pri devetnajstih letih pripada. Pa vendar! Včasih sem mislila, da otroka ne bosta »nikoli« odrasla in da je skrbništvo nad njima večno. Kako hitro so na koncu minila vsa ta leta našega skupnega zemeljskega potovanja!

A v tisti noči res ni bilo lahko. Vlekla se je kot večnost. Nisem mogla zatisniti očesa. Misli so mi zbežale nazaj v čas, ko sem izvedela, da nosim pod srcem novo življenje.

Prvorojenka je bila težko pričakovano dete, saj sva jo z možem »privabljala« že dobri dve leti. Mala princeska je zrasla en dva tri v postavno mlado žensko, ki so ji pridobljena vztrajnost, naravna bistroumnost in želja po raziskovanju znanja omogočili, da je šolanje nadaljevala daleč od doma.

Vedela sem, da jo bom pogrešala. Deljenje skupne poti toliko let življenja, ki se je porodilo iz mene, je v meni živo utripalo. Prerezati popkovino drugič, je bilo veliko težje kot ob najinem prvem objemu. Vedela pa sem, da je izbira njena in zato prava. Vse, kar je bilo še v mojih rokah je bil blagoslov z željo, da jo povsod spremlja sreča. Na piedestal sem postavila brezpogojno ljubezen mame in v tem pogledu »premagala« sebe.  

Hvaležna sem priložnosti biti mama otroku, ki je tako pogumno in samostojno pogledal življenju v oči. Veliko me je naučila in izkušnje, pridobljene v času njenega odraščanja, so mi obogatile vrednost življenja.

Danes po osmih letih, ko to zapisujem, potrjujem takratno slutnjo. Hčerka je našla znanje, zaposlitev in s tem svojo pot »daleč« onstran domače meje. Srečujeva se samo še v počitniško - prazničnih dneh.

Seveda je v mislih z menoj, kjerkoli že hodi in karkoli že počne. Večnost takšne ljubezni je neminljiva in povezava na nivoju duše se nikoli ne prekine.

Otroka je treba spustiti, in to ob pravem - njegovem - času. Dobili smo ga samo »na posodo« in nam je eden največjih učiteljev, da ljubezen, ki temelji na brezpogojnosti, premaga vse.

 

7 VODIL DO LJUBEZNI

V naslednjih dneh bom osmislila sedem vodil, ki vodijo v razmislek vsakega posameznika pri sebi, na katerem delu poti se je znašel na poti iskanja do »svoje ljubezni«.

Ker v resnici ljubezni ni treba iskati, treba se ji je le v polnosti predati, in to brezpogojno in z zaupanjem, pa ta hip ljuba bralka ali bralec, tej povedi morda pripisuješ svojo nejevero.

Upravičeno, saj kot sem že večkrat naglasila, je pot do »tiste ljubezni« včasih tako skrita in zavita, da bi najraje opustili vsako upanje in se vdali vsakdanu.

Zagotavljam pa, da se vsaka pot enkrat zaključi, zato je pot do ljubezni v resnici tako čudežna.

Največji čudež na tej poti pa je naše srce. Kako ga imenovati, ko pa je bilo že večkrat »zlomljeno« in »joče«.

Spust po brzicah ljubezni pomeni tveganje, da bi lahko bili ponovno ranjeni, pomeni, da bi lahko ponovno imel glavno vlogo strah.

Posledično se ali oklenemo znanega in varnega ter dovolimo, da se srce še močneje stisne v kot in zakrkne, še preden bi dobilo priložnost razcveta. Ali pa se odpremo ne glede na vse, kar nas čaka, kajti samo odprto in iskreno srce odpira vsa vrata do resnične ljubezni.

Če želimo, da se naša boleča naravnanost preobrazi v nebolečo, bo za začetek zadostovalo, da srcu nadenemo najbolj blagohotno ime, kar se ga lahko domislimo.

Ne more biti tako težko, če se usmerimo vase in damo srcu ime, ki bi ga nadeli nekomu, ki ga obožujemo.

Z naslednjimi predlogi bom spodbudila, da poiščeš tisto poimenovanje, ki bi ga pripisal »svoji ljubezni«, če bi jo imel pred seboj – kot na dlani.

BLAŽENO SRCE, RADOSTNO SRCE, CELOVITO SRCE, BLAGOSLOVLJENO SRCE, LJUBLJENO SRCE, PRELESTNO SRCE, OČARLJIVO SRCE, ČUDEŽNO SRCE, BOŽANSKO SRCE, MIRNO SRCE, SVOBODNO SRCE, ČAROBNO SRCE, MILO SRCE, SRCE SLADKOSTI, SRCE MLADOSTI, SRCE VEČNOSTI, SRCE RESNICE  ...

Misel, ki niti ni moja, pa bi lahko bila, ker je vznikla iz »gorečega srca«, se glasi:

Moje (laično) mnenje: Drugega ljubiš toliko, kolikor mu predaš samega sebe. Ko to stori tudi on- voila - Ljubezen. Ni treba prav veliko analizirati: dva, ki se drug drugemu predata v popolnosti, imata duši speti v spirali ... 

*

Če se navežem na izhodišče in namen objave, ki jo bom v naslednjih dneh podkrepila s sedmimi vodili iz prakse, vam že vnaprej na kratko predstavim, kako sem jih imenovala.

Ko smo v sebi povezani z ljubeznijo, dobimo občutek, da »gradimo« v pravo smer. Izhajali bomo iz prvega vodila, ki pravi, da ljubezen premaga vse.

Drugo vodilo, ki se bo prvemu kmalu pridružilo, pravi, da ljubezen zmore vse. Če o tem dvomimo, nam bo pot zagotovo olajšalo tretje vodilo, da je ljubezen vztrajna. Ne gre dvomiti o svojih občutkih, ki ljubezni ne spustijo zlahka.

Ljubezen je vredna vsega, vseh bolečin, trpljenja, žalosti, obupa in ustrahovanj, kajti pride dan, ko spoznamo, da so ti občutki »gola« iluzija, ki nima veliko opraviti z ljubeznijo samo.

Četrtemu vodilu sledi peto, ki pravi, da vsaka ljubezen rodi ljubezen. Na videz se bo to vodilo z marsikom poigralo. S seboj bo nosilo občutke prevare in laži, hlinjenja in poustvarjalo slabo voljo. A tudi to bo minilo!

Takrat bo čas pokazal, da je ljubezen sveta. Tako sveta, da o moči njene svetlobe ne bo več moč dvomiti. Šesto vodilo bo morda verne zavedlo, neverne odvrnilo in bilo najbolj v pomoč tem, ki bodo v moči neskaljene ljubezni neomajno zaupali.

Zadnje ali sedmo vodilo pa bo raznežilo in razorožilo še vse te, ki bodo to dolgo pot ozaveščanja ljubezni prehodili z »bosimi nogami« in v ključnih trenutkih umaknili iz uvida sebe, kot osebnost.

Tako razgaljeni in predani bodo naredili največ, kar je možno, da bi se izmaknili temi. Temi v notranjosti, ki je bila neviden »sovražnik« ljubezni v blaženosti. Tej najvišji možni obliki sreče v življenju ne moremo dati vrednosti, dokler je ne skusimo. Ko pa jo izkusimo, nimamo nobene želje, da bi jo ovrednotili. Ljubezen v blaženosti bo postala neprecenljiva vrednota in način življenja.

Ko bomo tako počasi in vztrajno sledili kažipotom na zemlji, se bomo enkrat nekje dotaknili neba. Stik z nebom nam bo pokazal razsežnosti, v katere se bomo začeli širiti tudi sami. Slika bo prvotno platno povečala do neskončnosti in celovitost našega obstoja bo dobila novo dimenzijo. Tisočeri delčki bodo našli svojo pravo lego in dopolnjevali naš vsakdan, ko se bomo od začudenja ustavili in vzkliknili: »A tako to deluje!«. »Vav« občutki se bodo vrstili in mi se bomo samo čudili.

(Spomnim se, da sem si včasih mislila: »Aha, tako to gre!« in ob enem pomislila: »Vav - ZDAJ vem!« Še isti dan pa sem lahko doživela še korak naprej, še en »vav« efekt in kmalu spoznala, da je skrb, da bi se ti občutki kdaj končali povsem odveč. Ves čas bodo na dosegu roke, če bom posegala vase z novimi vprašanji in bila v intenzivni želji za novim znanjem. Odgovore bom prejemala v neverjetnih oblikah in na najbolj nenavadne načine. Posledično čudenju ne bo konca in kraja in jaz bom ob teh »vav« občutkih rastla.)

Zavedanje o pomembnosti bivanja TUKAJ in ZDAJ (v sedanjosti) bomo začeli vnašati v prakso. Nič več ne bomo namenjali toliko pozornosti preteklosti in tudi prihodnost bo videti bolj rožnata. Všeč nam bo spoznanje, da s tem presegamo prostor in čas in hkrati postajamo neskončni.

Ti trenutki, sprva sramežljivi in boječi, se bodo počasi začeli srečevati z brezdanjostjo. Sčasoma bodo pridobivali moči in s tem posegli še globlje v doživljanje večnosti življenja. Energija se bo stekala iz vseh koncev in krajev in bo pretočnost samodejno oživljala.

Tej energiji sem nadela ime »živoljuba«, kajti tako polna življenja, bo iz nas prekipevala in se stapljala z življenjem samim. Življenje pa je vse - vesolje, celotno stvarstvo, vsa živa bitja in vsi ljudje na zemlji.

Ko življenje živo ljubimo, smo najbolj »živi«.

Povezujemo se z vsem in z vsakim, a še posebej z dušami, ki so nam bližje. Po navadi so prav to duše, ki nam bodo na poti do stanja ljubezni v blaženosti pomagale do izkušenj, do katerih bi se sami stežka dokopali.

Pomoč med dušam ni nekaj, kar se ne da dojeti. »Pogovori« med njimi potekajo na subtilnih nivojih in z ozaveščanjem pozornosti se tem pogovorom da tudi slediti. Postajali bodo intenzivnejši in na neki ravni celo »otipljivi«. Zdravili bodo naš nezavedni um in ga hrabrili k napredku. Jasno, da so ti procesi nevidni, lahko pa jih občutimo in se s pozornostjo do občutenja povezujemo.

Slabost tega povezovanja je vmešavanje razuma. Le-ta lahko proces tudi popolnoma zaustavi in tako zablokira. V največ primerih se žal zgodi prav to.

A moje upanje je usmerjeno v spodbudo vsem, ki se bodo zmogli vedno znova »pobrati« in nadaljevati od tam, kjer so začasno obtičali. Padci so dovoljeni, da ne rečem zaželeni (vsak posebej izjemno pospeši naš razvoj), obležati je »sramotno«!

Da vodila, ki sem jih navedla, ne bodo obstala zgolj kot »teorija«, jih bom poskusila prenesti v prakso. Če izhajam iz sebe, mi je šele praksa prinesla izkušnje in z njimi modrost. Sledili bodo vzvodi, ki bodo vsako vodilo osvetlili z nekaj nazornimi razmisleki in s tem dobili moč vključevanja v življenje.

-SE NADALJUJE-

 

 

KLJUČNI KLJUČI DO SRCA (II. in ob enem zadnji del)

Samo srce in edino srce sme biti v tem vzvišenem stanju ključni dejavnik, ki z univerzalnimi sedmerimi ključi ali odpira, ali pa zapira poti do resnične ljubezni.

Se spoznamo na naslednje ključne dejavnike in s tem ključe, ki lahko resnično odpirajo srca številnih ljudi in v prvi vrsti nas samih?

(Vrstni red »ključev« sploh ni pomemben - pomembno je le, ali bo kateri zaškrtal v vašem srcu.)

1.        »Danes delujem iz srca.« Če bomo zjutraj vstali s to mislijo, smo na konju. Ni treba posebej razmišljati, kaj nam bo to prineslo. Zadostuje, da to »mantro« vključimo v vsakdanjik in prav počasi se nam bo posvetilo, kakšno moč ima namen. Namen zori iz dneva v dan ob zavedanju, da čemur posvečamo pozornost, to raste.

2.        Nikoli ne izpustimo priložnosti, ko lahko izkažemo ljubezen. Ljubezni ni treba razumeti, treba jo je le pokazati. Ob tem si zamislimo, da vsakič, ko izkažemo ljubezen, srce zraste. Lepega dne se bo našel nekdo, ki bo rekel, da imamo zares veliko srce.

3.        Svojo vrednost spozna tisti, ki zna ceniti vsak svoj korak. Zato ne dopustimo, da nas mnenja drugih v srcu opustošijo. Naš največji dar je lastna volja, da se odločamo sami. Zato odvrzimo strah, predsodke in občutke krivde ter se soočimo s ponosom iz srca. Tisti, ki nas imajo radi, nas bodo podprli in si prizadevali za našo srčno moč.

4.        Človek, ki daruje, se mu darovanje vedno obrestuje. Z darovanjem dopuščamo, da nas ljudje vzljubijo, zato podajajmo roko z odprtim srcem. Ob enem pa se učimo o ljubezni s tem, kar od drugih prejmemo.

5.        Dan začnimo vedno znova, kot bi bil »zadnji«. To bo v nas osmislilo, da je delovanje iz srca nekaj tako nujno potrebnega, kot je jesti, piti in spati. Saj vendar nočemo »oditi za vedno«, ne da drugim pokažemo, da imamo srce (na pravem mestu).

6.        Postanimo gospodarji svojega jezika, da ne zapademo v suženjstvo svojih besed. Moder človek živi zavedanje, da je najstrašnejše orožje beseda, katerih srčne rane se zlepa ne zacelijo.

7.        Čarobni ključ za odpiranje srca pa je ta, ki odpira vrata spremembam, četudi so ovite v tančice skrivnosti in vzbujajo negotovosti. Ob čarobnosti, ki sledijo, bodo kasneje razkrite »skrivnosti« postale ljube tistim, ki bodo spremembam dopustili prosto pot. Tisti pa, ki se sprememb preveč bojijo, jih bo življenje oropalo občutkov čarobnosti srca.  

Kot zadnji in že v predhodnem poglavju omenjen univerzalni ključ, ki zdravi v prvi vrsti naše odnose, je odpuščanje. Odpuščanje je v osnovi povezano s pričakovanji. Opuščanje hotenja drugih kot tudi lastnih pričakovanj se zrcali v sprejemanju. Na koncu je sledenje svojemu srcu (odprtemu in zdravemu) edino vodilo, ki nas bo trajno osrečilo.

V resnici lahko v polnosti osrečimo le sebe. To se zgodi, ko umaknemo vse zahteve (tako svoje, kot zahteve drugih), kakšni bi mi morali biti. Ne! Mi smo lahko točno takšni, kot občutimo, da je za nas ključno. Zatorej: sprejmimo se. Če nas bodo drugi sprejeli takšne, kot smo, ni več v naši domeni/moči.