To ti je zgodba, da ji ni para.
Seveda tako kot nima parov niti nobena druga zgodba … Vendar ostajam pri
trditvi, da je TA ZGodba absolutno brez primere.
Zato jo imenujem ZGodba z velikim Z, ki jo spremlja
Godba z velikim G – z velikim začetkom in koncem iz zgodb žanra kriminalk.
Zakaj? Zato, ker do samega konca nisem razumela niti začetka. Čeprav sem jo
zapisovala sproti ali od samega začetka, pa vendar ves čas brez pravega
razumevanja.
Hja – kdo bi pa sploh lahko razumel
karkoli - tako popolnoma brez vsake izkušenosti?
Najprej sva bila dva in potem se
je priključil še tretji. Seveda so vse dobre stvari vedno tri. In tako smo se
mi trije podali v neznano. Nihče izmed nas ni vedel, kam gremo, niti, ali bomo
sploh kam prišli.
A glej čudo božje – hodili in
hodili smo po samih neznanih poteh, čeprav smo srečevali znane ljudi in videli
že znane poti, pa se je nekako dogodilo, da so se same od sebe začele
razblinjati in postajati brezpotja. In tudi ljudje, ki so prihajali, so kar
naenkrat odhajali, kot da nobenega prav nič ne navezuje.
Da, da … čudna so ta pota
Gospodova. Nekam greš, a nikamor ne prideš. Čas beži, a v resnici stoji.
Sem nejasna? Seveda, jasnina
pride šele s povezavo – povezavo med tem, kar v resnici smo in med lažjo vsega,
kar nismo in v resnici nikoli nismo niti bili.
Sem zdaj bolj jasna? Ne? Le kako
bi lahko bila jasna nekomu, če se je meni šele pravkar zjasnilo.
Začelo jasniti, kje vse sem v
resnici bila, ko se je začel kaos, ko sem padala, padala v brezno pozabljenih,
zlomljenih, okostenelih duš, ki nimajo nič skupnega s svetlobo, z energijo
tiste – pravim TISTE – ljubezni, ki je tako GLOBOKO v nas, da se je do nje
treba najprej DOKOPATI … Odkopati vse potlačeno, vse zatrto vase, vse zbito,
trdno kot armirani beton.
Zdaj pa se loti rušenja, če imaš ta
pogum … In povem ti, bolje, da se tega niti ne lotiš, vsaj ne sam. Potreben bo
mojster za posvet, za izjemno intimen in globok odnos, ki te bo opogumljal, da
se spusti v neznano.
Saj oprijemanje že znanega ne bo
prineslo nobene spremembe. Boj se ljudi, ki te omejujejo, nase navezujejo … in
se z njimi raje ne ubadaj.
Poišči mojstra – samo mojster ve,
kako se tej stvari streže.
O, Bog – zdaj vem, da nisi to,
kar so me o tebi učili. Zdaj vem, da nisi niti približek tega, za kar te
oznanjajo. Prav žal mi je tebe in tvoje »svete trojice« … kakšne popačene vloge
so ji skozi zgodovino nadeli posamezniki, da bi zatrli resnico in ti zameglili
pogled.
Resnico, ki je niso dopuščali
sebi, zato je niso dopuščali nikomur. Ali pa je v resnici sploh niso poznali in
so samo mislili, da so pojedli vso pamet sveta in se niso prav dobro zavedali,
da so brez zrna modrosti v svoji vroči betici naredili ogromno škode in zavedli
na milijone ljudi …
Ampak, seveda nasproti lažnih
mojstrov stojijo vedno tisti pravi, avtentični. Le kako bi lahko prepoznal lažne,
če ne bi spoznal prave, resnične?
In tako se je zgodila prav
posebna trojica – nič manj sveta od te tako znane »svete trojice«.
Kajti svetost nima nič opraviti z
bogovi. Svetost je svet, ki ga živimo mi ljudje, na tej zemlji in ne v nekih
narisanih nebesih – kajti tam ni ne kruha ne vode in še najmanj raja z vsem
rajanjem, kot ga opisuje »sveta« duhovščina.
Moj Bog je v meni – in v tebi –
ko to spoznaš, si na konju, kot se reče tistim, ki poletijo, ker iz brezna se
lahko samo še dvigneš. Globlje ne moreš več pasti.
No, torej? Kaj boš storil, ko si
na dnu? Vstal boš! Jasno kot beli dan. Čemu bi obležal? Saj nisi sam. Veliko
jih je že vstalo in tudi ti ti bodo podali roko in pomagali vstati. Če ne bo
ena roko dovolj močna, se bosta pojavili dve.
In tako je bilo tudi v mojem primeru.
Ker je bila stiska zelo močna in me je stiskala za vrat na videz vse preveč
močno, sta se pojavila dva mojstra in dve roki in oba sta zmogla dvigniti to
mojo dušo. Telo bi lahko dvignil že en sam, saj me kljub višini, v kosteh ni
prav veliko skupaj.
Duša – ta je bila utrujena od
vseh zank in ugank. Zapletla se je v mrežo nemoči, ki je brez posledic ne bi
mogel razvozlati en sam ribič, še tako vešč dela z mrežami.
Omreženost skozi življenje je
zategovala vse močneje – zato je bila potrebna izkušena roka, ki je znala
odvozlati vozle. Pravzaprav je ta roka dobila pomoč še druge roke, prav tako
spretne v razvezovanju.
In glej čudež – razmreženje se je
zgodilo. Duša je ponovno zadihala – sama – kot bi se prerodila. Spone, okovi, vzorci,
prepričanja … preteklost, prihodnost … ego, jeza, strah, ljubosumje … vse je
odpadalo kot prezrelo sadje … in na vidiku je bila prisotnost, svetloba, zavedanje,
SVOBODA …
O, Bog – hvala, da sem
spregledala. Mojstrska svetloba je pomagala – samo prislonila sta svoji sveči –
oba hkrati, da slučajno ne bi zgrešila ponujenega plamena. In se je zgodilo
razsvetljenje, najprej v duši in potem še v telesu.
Blagor meni in moji duši. Svetloba
se bo iz mene širila.
Kam vse? Ne vem še. Se bo že
našel še kdo, ki mu bom lahko osvetlila pogled in razjasnila nebo.
Saj nas je veliko – teh in onih.
Predvsem onih, ki še ne svetijo. Ki niti ne vedo, da bi lahko svetili –
svetlili.
Pa nič zato, vedno se vse zgodi ob
svojem času – in enkrat pride!
Tako bo prišla tudi svetloba –
danes, jutri … kdo bi vedel. Tudi sama nisem vedela in videla vse do zadnjega
konca.
Hja, zdaj vem. In dobro JE
vedeti. In dobro JE videti.
Klanjam se in poljubljam njuni
roki in še kaj vmes. 😊 Saj mi je eden dal SRCE IN drugi
BLAGOSLOV.
Zdaj hodim po svetu s polnim
srcem in v prisotnosti svetlobe, ki se je ZAVEDAM.
