Preden sem začela pisati o LJUBEZNI (III. del)

 

SMRT NA KOLO 

(stopimo iz kolesa življenja in smrti),

ŽIVLJENJE V OS 

(vstopimo v os večnosti)

PREDEN SEM ZAČELA PISATI O LJUBEZNI

III. del

(Zahtevno branje) 

Vsak mesec je moj mesec. Mesec kot luna ali zemlja ali sonce, dež ... Saj je vseeno. Vse je ENO.

Ampak DA! Vsak mesec nekaj vzbrsti, zacveti, obrodi … Nekaj, kar je bilo že zasajeno. Nekaj, kar samo čaka, da zraste. Nekaj iz davne preteklosti, morda iz življenja med življenji ali pa nekaj, kar je bilo vsajeno nedavno tega.

In vmes je vsekakor tudi razcvet, preporod, preobrazba … – ne samo v naravi, temveč tudi v moji biti.

Nova semena klijejo in obetajo obilje vseh vrst.

Sledim intuiciji, svoji notranji naravi in čudežem, ki se neprenehoma dogajajo.

Seveda se dogajajo – zato, ker jih «vidim«. Zmotno je prepričanje, da se čudeži dogajajo le svetlim izjemam.

Ne – dogajajo se vsem, čisto vsem, brez izjem.

Zakaj nekdo opazi, zazna, občuti, vidi, doživlja čudežnost dan za dnem, medtem ko drugi »belo gleda«? 

Ker ni pozornosti – ni čuječnosti!

POZORNOST je ključna. Koliko smo v resnici pozorni na dogajanje okoli sebe? Ali se zavedamo? Zavedamo sebe in tega, kar počnemo? Vsekakor je pozornost pičla in zavedanje trenutno (največ ga premoremo le v kritičnih primerih, na primer, ko se od nas zahteva trenutna odzivnost …)

In vem - vsak želi dokaze o čudežih. Želi primer, želi preprosto več! Čeprav so neopisljivi in drugemu težko razumljivi, bom vendarle poskusila - tako za okus.

Kajti vem tudi, da z besedo NIKOLI NE moremo zaobjeti vseobsegajočega dogodka, osebe, bitja, občutkov, slike ...

No, torej ... Morda ste že slišali za PONOVNO POVEZAVO ali OSEBNO ponovno povezavo. Morda ne. NI pomembno – ker bom napisala dobesedno definicijo ponovne povezave (zavedam se, da jo bo vsak razumel po svoje):

PONOVNA POVEZAVA = OSEBNOST + DUŠA = stvarnost ali energija ali ljubezen ali sebi lastna vibracija ...

Ponovna povezava je povezava s samim seboj, s svojo bitjo/dušo, z izvorno »obliko«. Povezava s sebi lastno energijo, dopolnjujočo/manjkajočo polovico, z energijo vesolja ...

Še pred tem pa se duša »trudi« biti slišana, biti v pomoč, da se uglasi z naravo, z esenco »našega pravega bitja«, ki čaka eone let; ki čaka, da bo prepoznana v celoti – celostno; ki čaka dopolnitev vseobsegajoče ENOSTI.

Tako – ne bom več izpostavljala duhovnega »izrazoslovja«, temveč se bom usmerila v konkreten primer.

Vsak z vsakim zdravi del sebe, del drugega. Včasih se zdravljenje zaustavi, ker se ugnezdimo v območje udobja in nimamo namena ničesar spremeniti.

Ko pa imamo lepega dne VSEGA dovolj (ker slej kot prej imamo vsega dovolj, ker se nič ne spremeni, ker životarimo, ker smo se ujeli v zanko ali zakon »poroke«, ki postane »pokora«, ker ...) zberemo pogum in se USTAVIMO.

»Kaj zdaj? Nekaj hočem spremeniti, ker drugače se bom posušil/-a v lastnem soku.«

Ni daleč dan, ko naredimo prvo, drugo ... spremembo v našem vsakdanjiku, kar pa slej kot prej vsuje na nas plaz novih sprememb. Včasih že samo misel – globoka, iskrena, hrepeneča – zadostuje, da »zlomimo« jarem navad, strahu in plaz nas odnese v neznano ...

»Odlično!« bi rekel nekdo, ki je to že izkusil.

Da! – treba se je prepustiti in zdrsniti v globel lastne teme, nevednosti in se prepustiti toku brez upiranja, brez boja, nemočno, vendar z ZAUPANJEM (da se bo tudi za nas dobro izteklo).

In se tudi BO! Ne takoj, ne neboleče in ne brez trpljenja ... Ampak se BO – to JE zagotovo.

Srečala sem človeka – ne prvič in ne zadnjič. Iskal je to, kar sem iskala sama: Ljubezen! Tisto pravo, resnično, ki izpolnjuje in pomirja v svojem duhu.

DA! Možno se je srečati z ljubeznijo svojega življenja ZDAJ in TUKAJ.

In brez razočaranj – prosim – kajti to ni ljubezen, s katero vas bo zapolnila druga oseba. TA ljubezen je v vsakem izmed nas – dopolnjujoča polovica naše duše, NI naš EGO ali JAZ, temveč polovica ali del ali esenca, ki ga pritegnemo k sebi ob pomoči drugega. S pomočjo drugega spregledamo tudi sami. Ob predpostavki, da je ta drugi že spregledal (se prebudil, postal zavesten, spoznal končno, zadnjo, vrhovno resnico …)

Preveč zapleteno? Morda. Morda niti ne, če vemo, da zunaj nas ne obstaja NIČ, kar bi nas trajno osvobodilo jarma neštetih življenj.

SVOBODA!

Le katero vrsto svobode imam v mislih? In zakaj vseeno ne moremo sami »utelesiti« duše dvojčice? Zakaj potem sploh potrebujemo drugega?

TO SO Vprašanja za 3 knjige – enega izmed možnih odgovorov ponuja TRILOGIJA LJUBEZNI         (3 knjige – samozaložba Pisarka Simona).

Čeprav bom na kratko odgovorila na zastavljena vprašanja, bodo odgovore razumeli le svetli posamezniki; takšni z lastno izkušnjo.

Drugega potrebujemo tako močno zato, da v nas VZBUDI neskončno hrepenenje. Da v nas prebudi zastale energije. Da nas v bistvu usmeri v NAS same. Kajti NEZAVEDNO v RESNICI iščemo SAMEGA SEBE – pravilneje: svobodo.

Hm, sem vas zmedla? Morda se boste strinjali vsaj v tem delu, da človek ves čas hrepeni po svobodi (kar koli že nekomu pomeni TA pojem). Vsem se svoboda zdi nedosegljiva, kajti iz rokava bi lahko stresli na desetine razlogov, zakaj NE moremo biti svobodni.

AMPAK SVOBODA OBSTAJA!

In vsi razlogi za nesvobodo padejo kot domine, ko se zgodi PONOVNA POVEZAVA. Te kratke povedi vas ne bodo osrečile, niti v njih ne boste našli pravih odgovorov – vsega tega SE ZAVEDAM. Kljub temu pa obstaja možnost, da vas bodo napeljali v razmislek pri sebi, ali bi v tem obstajalo zrno resnice?

*

Kot sem nakazala, bom zdaj povedano tudi osvetlila (na kratko – ker drugače niti ne gre – na primeru).

Ko se zgodi »ponovna povezava« se srečate z marsikom iz preteklosti – tega ali številnih predhodnih življenj.

Ko ozavestite svojo pravo naravo, po navadi drugim ne ugaja vaša nova različica »samega sebe« – na neki nedefiniran način jih žali.

Zakaj?

Ker jim postavite ogledalo in v njem niso več všeč sebi - vaša »prenovljena« osebnost nima prav nič opraviti s »starim svetom« drugih.

In kaj je pri tem tako čudežno? Vas osebno se to ne dotakne več – niste odvisni od mnenja, pogledov, sodb in ocenjevanja drugih.

Vi ste preprosto spoznali RESNICO in proti resnici se ne morejo boriti nobene njene različice.

Različic resnic je toliko, kolikor je nerazsvetljenih ljudi. Resnica pa je ena. Resnico poznajo samo tisti, ki so že na cilju – ki imajo v rokavu aduta – ki so okusili svobodo svoje biti.

*

No, tu in tam pa ste vendarle nekomu všeč. Še več – želi celo slediti vaši poti. In takrat nastopi zakon karme. Pomaga lahko le človek brez karmičnih zapletov. (Praksa kaže, da danes pomagajo takšni, ki so sami do vratu v karmičnem postopku. V resnici ne more pomagati nihče, ki ni sam med razsvetljenimi, osvobojenimi.)

Ko se razsvetljeni znajde iz oči v oči z nekom, ki želi njegovo pomoč iz vseh globin svojega srca, ni naloga razsvetljenega, da kar koli počne – vsaj nič običajnega. Bolj ali manj nakazuje drugemu pot z vzgledom, nekaj malega z besedo, največ pa s tem, KAR JE. Kajti iz vsake pore razsvetljenega človeka se samodejno širi vibracija svetlobe, razumevanja, harmonije, sočutja ... Samo s tem je v bistvu v pomoč.

In kaj tako čudežnega se prisveti v vašem »novem« svetu? Nič, vsaj nič vidnega. Preprosto niste več navezani na ljudi, dogodke oz. zadeve, ki se odvijajo okoli vas. Nenavezanost sproži duh SVOBODE – počnete, kar vas je volja. Če to ni čudež!!!

*

P. S. 1:

Človek, ki sledi poti drugega, bo na koncu prišel z njegovo pomočjo ali brez nje tja, kamor se bo namenil. Vse je odvisno od njegove zrelosti, dojemljivosti, hrepenenja.

P. S. 2.:

Nič se ne da pohiteti, prehiteti – zatorej od tega, ki svetli vašo pot, ne pričakujte čudežev. Vse čudeže si boste na koncu priklicali sami. No – le tako in šele takrat to tudi bodo čudeži.

P. S. 3.:

Drugi vam čudeža ne more pokloniti v svojem imenu. Tako je tudi prav – šele takrat bo ta čudež imel za vas resnično vrednost – torej takrat, ko se boste sami potrudili, da ga razkrijete.

 P. S. 4.:

V drugem iščemo ponovno povezavo s samim seboj ... Obstaja možnost, da jo najdemo - ko zaupamo ljubezni (energiji, vibraciji, šepetanju duše) in se ji predamo na milost in nemilost ...